Janko Lorenci: In vendar prelom?

Stanje Slovenije je labilno in negotovo. A nekaj je jasno: če bo tako ostalo, če bo sedanja razporeditev politične, ekonomske in druge moči ostala nespremenjena, bomo hirali naprej, družbena konfliktnost pa se bo večala. To bi bila temna prihodnost.

V državi poteka več slabih, prepletenih procesov hkrati. To dela krizo še posebej trdovratno in izključuje naglo izboljšanje. Od zunaj nas tepejo nepozdravljena globalna kriza in spreminjanje EU, doma pa opešana ekonomija, neoliberalizacija, iztrošenost etablirane politike, klavrna družbena higiena. Grozi nam tudi pospešeno izgubljanje suverenosti znotraj EU.

Globalna kriza še zdaleč ni končana, ker ne more biti. Ali kot pravi Günther Grunert: Deregulirani finančni trgi so masivno uničili blaginjo in ta proces se nadaljuje, ker skušajo vlade posledice krize obvladati z zategovanjem pasu, s tem pa jo še poglabljajo. To velja tudi za Slovenijo.

Vir naših težav je tudi EU, vedno bolj orodje nekaj močnih članic in mednarodnega kapitala. Trditev o popolnoma izgubljeni moči nacionalnih držav drži samo deloma; je tudi izgovor nacionalnih politik (levih in desnih) za njihovo dozdevno nemoč in spečanost s kapitalom. Prihodnost EU je negotova tudi zaradi evra. Bolj kot razpad ji grozi, da bo postala združba zelo neenakopravnih in do neznosnosti različno razvitih članic.

Njen vpliv na Slovenijo je z »nemško« politiko varčevanja negativen; Bruselj je nasilen, naša politika pa podložna in nespretna. EU nas ovira pri izhodu iz krize (med drugim z zaviranjem sanacije bank) in veča nevarnost, da nam bo – dobesedno – zavladala trojka. V tem primeru bi doživeli dodaten padec BDP-ja, pospešeno hiranje socialne države in vzbuh družbene napetosti. Naša že tako zrahljana suverenost bi doživela popoln zlom.

Kljub drugačni politični retoriki nas že vrsto let najeda tudi neoliberalizacija. Uradna govorica naše etablirane politike besede neoliberalizem – značilno – sploh ne pozna. In vendar vsak dan bolj čutimo ta plazeči se proces. Kot pravi ekonomist Kešeljević: Tudi v Sloveniji gradimo razvoj na varčevanju v javnem sektorju, razprodaji državnega premoženja, razgradnji socialne države in zniževanju stroškov dela. (Ne)hote vedno bolj prevzemamo neoliberalni razvojni model.

Enako rušilna je naša stara bolezen – preplet šibke pravnosti, klientelizma, tesno zlizanih ekonomije, lobijev, politike. Smo država z nizko družbeno higieno in v to požrešno, dolgo tolerirano brezno izginja množica otipljivih dobrin, pa tudi – enako hudo – zdrava tekmovalnost, ambicioznost, odgovornost.

Solidarnost in povezovanje – alternativcev med seboj, s sindikati in različnimi gibanji, s samohodci različnih vrst, s potencialnimi zavezniki na najrazličnejših točkah, od posamičnih strank do ljudi iz cerkve – sta osnovni kapital, elementarna moč vseh zatiranih, odrinjenih, jeznih in razkropljenih. Če se seštejejo, gre za veliko večino, ki ima veliko moč.

Socialni dialog je še na vseh ustih, a je pogosto opuščen ali spremenjen v poligon za izsiljevanje. Socialno partnerstvo se polagoma spreminja v laž, socialni dialog ne more ustaviti naraščajoče pavperizacije zaposlenih in je po malem figov list za vedno manj socialnosti. Problem prekariata sindikati morda celo sami krepijo, in to jim dolgoročno spodkopava tla pod nogami. Poleg tega se ne povezujejo s potencialnimi zavezniki, tudi alternativo. To zavezništvo bi morali skleniti (zanj pa bi seveda morala pokazati zanimanje tudi druga stran), tudi če jih bo politika obtožila političnega delovanja. Kakorkoli, brez njih bi zaposleni še hitreje izgubljali pravice.

Problem zase so (resni) mediji. Mnogi so v težavah (zaradi lastnikov, političnih pritiskov, interneta), tako oslabljeni in hkrati žrtve samozakrivljene impotence pa so eden od stebrov statusquojevskega tabora, slabo spravljajo v obtok alternativne ideje in slabo opravljajo vlogo psa čuvaja družbene higiene. A tudi zanje velja isto kot za sindikate: brez njih bi bilo še veliko huje.

V tem črnem okviru napredujejo spremembe, ki počasi, a trajno najedajo in preurejajo Slovenijo – usihanje in razprodaja lastne podjetniške baze, slabljenje srednjega razreda, širjenje revščine, najedanje javnega sektorja, naraščajoče izseljevanje, izpuhtevanje znanja v prazno … To so nevarni in težko popravljivi procesi. Njihov seštevek pomeni bolj zaostalo, manj socialno, manj vitalno in še manj suvereno državo. So tem bolj nevarni, ker se lahko vegetiranje, sredi katerega smo, zelo zavleče.

Ves osnovni sistem je zmaličen (to sicer ne velja samo za Slovenijo). Zakonodajna oblast je brezupno utopljena v izvršni, ta pa je prepletena z gospodarskimi in drugimi lobiji. Sodstvo se šele vzpostavlja kot samostojna veja oblasti. Tako je deformiran ves zamišljeni ustavni red, vsa naša demokracija. Položaj slabšajo močni impulzi od zunaj. O naši usodi vedno bolj odločajo velike eujevske države in mednarodni (finančni) kapital. Ciniki, preračunljivci in tepci trdijo, da je to dobro, a ni, saj ima ljudstvo na te zunanje, prav nič dobrohotne odločevalce še manj vpliva kot na lastno politiko.

Nismo najslabša država na svetu, vendar živimo v zanikrni kombinaciji zanikrnega kapitalizma in izvotljene demokracije. Čez čas bomo morda debelo pogledali – je to še Slovenija? Za to ni kriva samo politična elita. Nagnita država ne more biti bolna samo na vrhu, spodaj pa je vse zdravo. Odpovedali so tudi gospodarstvo, sodstvo, mediji, razpršeno pleme intelektualcev … Najbolj kriva in odgovorna pa je vendarle etablirana politika, saj je vedno dajala ton celotnemu dogajanju.

Predčasne volitve – raje ne

Med politično desnico in levico so znatne razlike, a tudi podobnosti. Na desnici dominantna SDS je avtoritarna, destruktivna stranka, ki bi – če bi EU padla v akutno krizo – lahko ukinila demokracijo. Je odkrito neoliberalna in Janša (ki je nekoč zrušil Gasparija zaradi njegovega opozorilnega poročila Bruslju) zdaj kolaborantsko kliče v deželo trojko. Njegova strategija je podobna strategiji skrajnih ameriških republikancev, za katere Robert Reich pravi, da hočejo zbuditi tak gnus in cinizem, da bo večina politiko odpisala, ta pa bo potem lahko počela karkoli. Janši strategija delno uspeva; izraz tega je razširjeno mnenje »vsi so enaki«.

Levica nima avtoritarnih teženj, a dajejo jo močne neoliberalne motnje. Izjava Čuferja, najpomembnejšega ministra po imenu pretežno leve vlade, da bo treba privatizirati tudi šolstvo, zdravstvo itd., je porazna in izdajalska. Tudi levica krizo deloma izrablja kot izgovor za neoliberalne ukrepe, je prerešetana z lobiji in nesposobna za celovit odgovor, kje smo, kam gremo. Kot hudič križa se boji namesto vladajoče neoliberalne postaviti lastno politekonomsko doktrino (to sicer velja za vso evrolevico) – to pa nikakor ne gre skupaj z njenim zavzemanjem za socialno državo, ampak državo spreminja v delilca miloščin obubožanemu prebivalstvu. Njena večja politična kulturnost in praviloma boljši, manj brutalno agresivni kadri so po svoje nevarni, saj slabijo odpor proti njenim problematičnim potezam.

Iz teh razlik in sedanjega kriznega položaja izvira zadrega, kakšen odnos imeti do zdajšnje oblasti. Vrsta zaporednih slabih vlad je spravila deželo v položaj, v katerem lahko trenutna vlada (podobno kot volivci) izbira le med slabimi in manj slabimi potezami. Res je, da smo z vlado Bratuškove po malem dobili domačo trojko. Toda zunanja bi bila neprimerno hujša. Pri tem je pogosto težko ločiti, kaj je objektivna prisila krize in diktata tujine, od katere smo vedno bolj odvisni, kaj pa je pogojeno z lastno naravo sedanje oblasti, se pravi naravo salonske levice, blago rečeno.

Zahteva po predčasnih volitvah se zdi na prvi pogled mikavna. Toda take volitve bi bile prej ko ne škodljive, saj med drugim še ni formirana alternativa, ta potencialno sveži element naše politike. Hkrati bi se lahko na nas znova z vso težo zavalila zadnjica Janševe vlade, zanesljivo bistveno slabše od sedanje, ali pa bi se, po nevarnem obdobju brezvladja, obnovila zdajšnja politična konstelacija.

Skratka, Slovenija še naprej tiči pred starim problemom: kdaj bo dobila priložnost voliti ne manj slabega, ampak res dobrega. Tako do vlade najbrž ni mogoče imeti drugega razumnega stališča, kot da se ostro opazuje, po potrebi kritizira in nanjo pritiska, pri posamičnih ukrepih, kjer si to zasluži – npr. pri premierkinem nasprotovanju prihodu trojke –, pa tudi izrecno podpre. Najbolj neumno si je želeti, da bi vlada delala slabo.

Smo država z nizko družbeno higieno in v to požrešno, dolgo tolerirano brezno izginja množica otipljivih dobrin, pa tudi – enako hudo – zdrava tekmovalnost, ambicioznost, odgovornost.

Politika, kot celota iztrošena, okužena z neoliberalizmom in hkrati ostro razklana, ni sposobna izdelati relevantne analize krize. Zato ostajamo brez jasnega protikriznega koncepta, tavamo, smo manj odporni do pritiskov Bruslja, zato vladanje posamičnih vlad postaja predvsem gašenje požarov. Taka politika ni sposobna uvesti javnih politik, ki bi presegale mandat ene vlade in začele obnavljati produktivno gospodarsko bazo, ampak kot večmandatni projekt izpljune kvečjemu kak teš. Ljudstvo to vidi in seveda izgublja zaupanje v politiko. Vladanje brez prisile tako postaja čedalje težje. To dolgoročneje napeljuje k avtoritarnemu vladanju tudi levico.

Tudi dobre reči

Vse v nesrečni Sloveniji k sreči ni zanič.

Izvozno gospodarstvo je dokaj žilavo in tekoče ustvarja presežek v državni bilanci s tujino. Nekateri ekonomski kazalci lezejo počasi navzgor.

Drugič, trojki, ki bi pomenila dramatičen zasuk na slabše in nas spravila v položaj fevdalnega vazala, se še lahko izognemo. Država bi si morala sposoditi svež denar (še dosegljiv recimo na Kitajskem), dokapitalizirati banke, tako odpraviti kreditni krč in polagoma zagnati gospodarstvo. Škoda zaradi dragega sposojenega denarja bi bila še vedno neprimerno manjša kot škoda zaradi objema trojke. Bruslja, ki nam doslej ni posodil niti ficka (Slovenija pa je v sklad za pomoč relativno prispevala največ med vsemi članicami EU), za tak reševalni manever ni treba prositi za dovoljenje – postaviti ga je treba pred izvršeno dejstvo. Vlada bi za to potrebovala nekaj hrbtenice in znanja, a to bi bilo, če ima le malo preživetvenega instinkta, dobro zanjo in za Slovenijo.

Tretjič, Janša bo morda pristal v zaporu in končal politično kariero. To bi zelo olajšalo prenovo politične scene. Četrtič, pravosodje – po mnenju nekaterih edini preostali samostojni podsistem v državi – se pospešeno prebuja in prinaša preventivno delujoč občutek, da v tej državi ni več nedotakljivih. Domet sodstva pa je seveda omejen, saj ne dela zakonov in sistema. Če se ne bodo izboljšali tudi drugi veliki podsistemi, se bo preporod sodstva sčasoma ustavil.

Petič, tu so tudi vstaje in vrenje v alternativni civilni družbi (sem ne štejemo lažno alternativnih skupin, ki so izpostave zlasti SDS ali pa tvorbe stremuških posameznikov). Zdrava alternativa za krizo (kapitalizma), ki jo je z neoliberalizmom zakuhala desnica, v sedanjem času in položaju ne more biti drugačna kot levičarska, seveda ne salonsko levičarska. Vstaje in nastajanje politične alternative, morda najbolj pozitiven proces po osamosvojitvi, so reakcija na zavoženo stanje in prinašajo vsaj mozaičen razmislek o tem, kje smo in kam bi radi. Del alternative je v fazi ustanavljanja strank (pohoda skozi institucije) in utegne, če bo premagal notranje slabosti, sprožiti prenovo slovenske politike. Ta prenova je conditio sine qua non okrevanja družbe in države. Zunanje okoliščine za alternativo so ugodne kot še nikoli, odločilno je, ali se bo vsaj deloma sposobna povezati in nastopiti kot en mož.

Za zdaj je vse še odprto. To velja tudi za stanje duha v Sloveniji. Je protislovno in dvorezno.

Kriza se nadaljuje, socialna stiska narašča, družbena konfliktnost se veča. Teren je zrel za oster razredni boj. Javno razpoloženje ob tem se cepi. Na eni strani je aktiven odpor, izražen z vstajami, možnostjo njihove ponovitve, s političnim organiziranjem alternative in godrnjanjem sindikatov. Na drugi strani so otrplost, pasivnost, apatija, pomešane z odporom in gnusom do celotne politike, elit, sistema. Del pasivcev izstopa iz družbenega dogajanja, v delu narašča jeza, ki pa je večinoma slepa in usmerjena proti vsemu in vsakomur. Krepita se tudi zmeda in črnogleda histerija.

Zlovolja ljudstva je kljub temu protislovnemu razpoloženju največja grožnja za status quo in največji obet za spremembe. Izginila ne bo, saj jo bo ohranjala socialna stiska, ki lahko seže čez hromečo politično razklanost in bo zato bolj eksplozivna in teže obvladljiva. Če bo sedanja alternativa spala, bo povozilo tudi njo.

Kaj bo prinesla ta zlovolja, ni mogoče napovedati. Nezadovoljstvo narašča, a hkrati ga raztaplja dejstvo, da kriza polagoma postaja normalno stanje, da se na postopno nazadovanje polagoma navajamo – postajamo znamenita žaba v počasi segrevani vodi. Zato privatizacija, visoki davki, krčenje pravic na raznih področjih, nekoč ostro zavračani, zbujajo manjši odpor. Odpor hromi tudi omenjena nejasna meja med objektivno potrebnimi rezi in rezi, ki jih etablirana politika vsiljuje zaradi svoje narave. Hkrati še vedno ni sile, ki bi se prepričljivo ponudila kot resna nasprotna opcija.

V takem položaju se preurejanje družbe nadaljuje razmeroma nemoteno. A napetost se, kot rečeno, nabira. Pobesnijo lahko tudi zdaj apatični.

Speča moč večine

To je za Slovenijo krizen in prelomen čas. Postavimo lahko aksiom: za večino se bo vse gibalo na slabše, če se bodo sedanji trendi nadaljevali ali pa se, denimo s prihodom trojke, celo pospešili.

Ob vsej odprtosti procesov je kratkoročno jasno, da bo BDP nazadoval ali stagniral, da bo enako slabo z zaposlenostjo in da se bo stiska velikih delov prebivalstva povečevala. Zato bo Slovenija v letu 2015 bolj konfliktna. Mogoči so tudi radikalni izbruhi. Razpoloženje je tako, da lahko sedanja potrpežljivost v hipu izpuhti. Že vstaje, čeprav v osnovi nedolžne, so vse presenetile.

Skratka, živimo z visoko stopnjo negotovosti in perspektivami, v katerih je najbrž več temnega kot svetlega. Slovenija hodi po osnovni poti Zahoda, le da smo slabotna država z več anomalijami od najbolj razvitih evropskih družb. Pri nas je potreba po zdravljenju, po krepki, konjski korekturi politike, gospodarstva in družbe bistveno večja kot v kolikor toliko zdravih državah. Smo majhni, šibki in nagniti, in če hočemo znova postati uspešni (in dokaj uspešni smo bili!), mora biti naša družbena higiena boljša kot drugje.

Kot rečeno, vse še ni zavoženo. To ni povabilo k lažnemu optimizmu, je pa nasprotovanje katastrofizmu, kritikastrstvu, mazohistični histeriji in sejanju zmede.

Treba je migati naprej, staviti na posamične stare in pa na nove konje – če nas bodo do volitev vsaj za silo prepričali, da so res alternativni, bolj pošteni in sposobni za medsebojno sodelovanje.

Je mogoče doseči prelom? Pogosto je slišati mnenje, da je mogoč samo na ravni Evrope ali kar celotnega Zahoda. To po svoje drži, a še ne pomeni, da se stvari ne bi mogle izboljšati lokalno. Vztrajno ponavljanje, da je razbijanje statusa quo mogoče samo v širokem geografskem kontekstu, lahko deluje hromeče: saj ni mogoče storiti nič.

A je mogoče, tudi v Sloveniji. Kriza, stiska, široko nezadovoljstvo, nastajajoča alternativa, nelagodje v delu etablirane politike, še za silo ohranjeni materialni temelji … dopuščajo, da se lahko začne tudi gibanje v drugo smer in navzgor. Poleg tega naraščajoča konfliktnost zajema tudi druge države, ne samo jug Evrope. Če bi kriza, še zdaleč ne ozdravljena, ampak kvečjemu potlačena v škodo večine, pošteno pograbila tudi kako Nemčijo ali Francijo, bi se lahko prelom epidemično razširil po Evropi. Sicer pa je tudi francoska revolucija najprej izbruhnila samo v Franciji.

Mnogi resnični, navidezni ali nerealno radikalni privrženci alternativnega gibanja so zdaj silovito razočarani nad njim in vstaje in politično alternativo pokopavajo. A nič ni dokončno mrtvo. Seveda pa ne bo nič brez odpora, angažiranja in vsaj volilne budnosti mnogih. Nič ne bo brez spontanega in organiziranega pritiska, in to zlasti na politiko. Treba je migati naprej, staviti na posamične stare in pa na nove konje – če nas bodo do volitev vsaj za silo prepričali, da so res alternativni, bolj pošteni in sposobni za medsebojno sodelovanje. Vsaj del alternative (Iniciativa za demokratični socializem, Odbor za pravično in solidarno družbo …) mora brez odlašanja ustanoviti politične stranke, se povezati in si postaviti nekaj, ne tristo konkretnih ciljev.

Solidarnost in povezovanje – alternativcev med seboj, s sindikati in različnimi gibanji, s samohodci različnih vrst, s potencialnimi zavezniki na najrazličnejših točkah, od posamičnih strank do ljudi iz cerkve – sta osnovni kapital, elementarna moč vseh zatiranih, odrinjenih, jeznih in razkropljenih. Če se seštejejo, gre za veliko večino, ki ima veliko moč – če se je bo približno zavedela in uporabila. Ne zaradi idealov (ali pa tudi zaradi njih, zakaj pa ne), ampak predvsem zaradi lastnega dostojnega življenja, malo pa tudi zadoščenja – da se združbi na drugi strani prisoli klofuta in vzame, kar ji ne gre.