Svetlana Makarovič: Kje je ptica?

Ne vem natanko, kako je s temi državniškimi govori na raznih proslavah. Si je tisti, ki očitno ali na skrivaj bere na govorniškem odru, sam izmislil dober govor – ali pa običajno mrlezganje tja v en dan – ali mu ga je napisal kdo drug. Upam vsaj, da je na proslavi ob dnevu reformacije ta luštkana predsednica samo prebrala oslarije, ob katerih smo se držali za glavo ali želodec, ampak vic je v tem, da jih je ona osebno izgovorila in s tem prevzela odgovornost zanje, prav žal. Kajti večina tistih, ki smo poskušali ujeti pomen izgovorjenega, namesto da bi strmeli v njeno luštkano pojavo, se je res držala za želodec. Ne morem si kaj, da ne bi ugibala, katera mona ji je ta govor napisal ali napisala. Bodisi ona osebno bodisi avtor tega mrlezganja se lahko tudi osebno sprašujeta, kje je tista ptica, ki si ne pusti natresti soli na rep, ampak metafora se vrača k pesniku Borisu A. in naj noben politik ne misli, da si jo bo po nemarnem sposojal samo zato, da bi izpadel bolj kulturen in izobražen.

Prepričana sem, da je avtor pritlehnih tekstov prejšnje vlade ničkolikokrat znova pogreti mrlič sam osebno. Saj ima diagnozo že na obrazu zapisano. Če pa je ta luštkana sama skrpucala to, kar je govorila, naj kar sebi pripiše, če bo fasala pamflet; naj ostane pri politiki krotkega nadaljevanja pogrevanja mrličev in naj pusti poezijo Dragi Potočnjak, ki jo v resnici razume in občuti in ima zato pravico izbrati ptico. Enim sede ptica na ramo, drugim se pa podela na belo bluzico.

Ja, izberi ptico, je političarka citirala, kje je ptica? Sem z njo! Pa potlej? Boris A. ni napisal, kaj bo s ptico bog ne daj počela, pa tudi ne, katera ptica naj bi to bila. Kajti nobena vlada ne bi imela kaj početi s škrjančkom. Prvič ga je težko ujeti, drugič ga je pa komaj za en grižljajček. Vlada potrebuje mastno kokoš, ki jo je veliko laže ujeti, ker je za letenje pretežka, pa še ne oskubiš je tako hitro. Res je kriza, ampak ravno v kriznih časih se ženske še posebno izkažejo, ker so praktične, ker znajo vse uporabiti, ker znajo tako rekoč iz nič scmariti kosilo za vso družino. Poznala sem gospo, ki bi jo sedanja vlada lahko ponudila ljudstvu za zgled varčevanja. Varčevala je tako, da si je v ponedeljek pri mesarju kupila vrečico kurjih perutničk, ki jih je potem ves teden obirala in obsesavala, zraven pa spravljala koščice, iz katerih si je v soboto skuhala kurjo juho. Res da je umrla shirana in podhranjena, ampak privarčevala je prav lep kupček denarja, ki ga je v oporoki zapustila stranki svojega nečaka. In ta se še zdaj lagodno prevaža na liniji med predsednikovo ritno luknjo in fakulteto za uporabne vede kot dokaz, da se da vse uporabiti, če si pameten.

Je pa vpričo razkošnih ikeban še posebej luštkano slišati, kako ravno predsednica te vlade kritizira oblast. Kako prisrčno, kako prijazno omenja protestnike, te Lutrčke! Gotovo so silno polaskani. Saj bi se jim najrajši tudi sama pridružila in vzklikala proti sami sebi.

Ja, vse se da uporabiti po načelu »tutto fa brodo«. Pametna gospodinja zna vse uporabiti ali reciklirati. Ne samo poezije. Tudi vrednote; enakost, bratstvo, svoboda. Svoboda pa sploh nad vse, je izustila govornica in je zraven svobodno še reciklirala Trubarja, ki nam je skoz njena usta polagal na srce, da smo dolžni reforme sprejeti, saj je bil tudi sam reformator, sicer tudi reformacije ne bi bilo in ne bi mogli tako luštkano praznovati. In tudi gospod Erniša ne bi prejel srebrnega – srebrnega? Ali zlato ne obstaja več, ali kako? Že, že, je pomislil predsednik tega skrpucala, ki ga bogve zakaj še zmeraj imenujemo država, že, ampak naj zlato počaka na kakšno bolj relevantno osebnost. In ker deluje, njen predsednik namreč, povezovalno tako kakor žvečilni gumi v laseh, je v isti sapi odlikoval še enega papista pa še koga, tako da si gospod Geza še zdaj s težavo razčesava bujno grivo. Pa kaj, če si predsednik, si pač predsednik, kar dokazuje tudi častna straža, in on že zdaj ve, koga bo pomilostil v primeru, da bi prišlo tako daleč, kakor upa, da ne bo ... pa kaj me briga, zaradi mene gre lahko v tri janše in naj tam ostane.

Je pa vpričo razkošnih ikeban še posebej luštkano slišati, kako ravno predsednica te vlade kritizira oblast. Kako prisrčno, kako prijazno omenja protestnike, te Lutrčke! Gotovo so silno polaskani. Saj bi se jim najrajši tudi sama pridružila in vzklikala proti sami sebi – pa kaj, ko je upanje težko breme, posebno ko se s polnim nahrbtnikom optimizma vrača od Barrosa ali od Tante Merkel. Ampak bil je že skrajni čas, da je Trubar spregovoril skozi njena usta in nam naročil, nam in vsem protestantnikom, naj ne vzklikamo več »lopovi, tatovi, banda«, temveč: »Rešimo banke«, »Dokapitalizirajmo jih«, »Dokapitalizirajmo parlament«, »Dajte nam še reform«, »Zapolnimo bančne luknje«, »Naj živi kurji britof!« Da je treba spoštovati zakone, je rekel Trubar, in se ravnati po njih, če so pravični. In pravični seveda so, pravi ta luštkana, zato ji ujemimo tolsto kokoš, da bo z njo zakrpala luknjo v proračunu. Mi bomo že počakali, glavno je, da se zavedamo vrednot, da razumemo in z odprtimi srci in denarnicami sprejmemo, kar je že Luter na vrata napisal, namreč da je treba nepremičnine obdavčiti. In še Trubarjev spomenik mu prikimava, četudi je tudi on sam, namreč spomenik, nepremičnina – vsaj začasno, če je po naključju iz brona ali kakšne druge uporabne kovine, ker vse se da uporabiti, pravijo tudi tisti tam.

Pa ne samo nepremičnine, kakršna je na primer pasja uta, tudi nekatere premičnine je treba obdavčiti – tudi pse, ki so v slovenskih deželah večinoma premični, no, vsaj na meter dolgih verigah. Torej, če je veriga dolga en meter, je pes premičnina, če pa je krajša od pol metra, je pa pes nepremičnina – v obeh primerih ga je treba obdavčiti. Če pa laja na dacarja, naj bo davek še višji, sorazmerno z glasnostjo lajanja.

Le kako, zmajuje z glavo Trubar, da ta pasji folk ne razume, da so rezi potrebni in pravični. Da ne drži stari pregovor, da je škoda mladega fanta rezati – saj mu bodo spet zrasla in še večja bodo, samo čas nam dajte in upajte v prihodnost, navadite otroke jesti brezovo lubje, vklopite račun, zahtevajte razum, a ne drznite si bogateti ne račun drugih, tega v naši državi ni. Jaz, oče slovenske besede, bom pa neukemu ljudstvu razložil, kako se po domače reče trg vrednostnih papirjev, pa mednarodni denarni sklad, pa gospodarska rast, pa finančni trg, pa borzni indeks, pa sistemske reforme, pa EKB pa BKT, pa KTG, pa CRKN ... Že razumemo, oče Trubar, nam je že jasno, tudi trojka, ki nas bo na gobec, naša ali njihova, pa hvala za ta novi katekizem. Saj res, kje pa je ptica? Malo prej je letela tamle nad parlamentom – ojoj, kaj pa je tale rjavi madežek na vašem snežno belem suknjiču, gospa vlada?

Ali boš gledala prenos proslave, sem vprašala prijateljico, pa mi je odgovorila, da še zmeraj rajši svojemu psu pod rep gleda.

Dokler še ni obdavčen.