Vislice ali grmada – to je očitno naša izbira

Prerivanje, pretepi, streljanje na parkiriščih trgovskih centrov. Američani so se na tako imenovani črni petek, ko so se začeli prednovoletni popusti, v svojih nakupovalnih templjih obnašali kot krdelo podivjanih bikov. Trgovski velikan Wal-Mart, čigar lastniki so med desetimi najpremožnejšimi Američani, zaposlenim pa plačujejo plače, ki ne zadoščajo za preživetje, je okrepil varnostno službo. Na portalu Youtube je mogoče videti posnetke pretepov za televizijske aparate, prenosne računalnike in pametne telefone.

RisWVGyuvcI

Amerika se je obnašala, kot da ne bi bilo več jutri. In to zaradi ugodnih popustov na omejeno število izdelkov, ki bodo jutri in pojutrišnjem še vedno na voljo na trgovskih policah. Za narod, ki mu realne plače padajo, pokojnine niso gotove in ob počasnem razvrednotenju vrednosti njegovega dolarja, so takšni boji za izdelke, ki si jih mnogi sploh ne morejo privoščiti, presenetljiva predstava, na svojem blogu piše novinar Markus Gaertner.

Francozi protestirajo proti dvigu davkov. S tem si predsednik Francois Hollande kupuje čas za izvajanje bolečih reform, ki mu jih priporočajo tako svetovalci kot kritiki. Francozi čutijo, da nekaj smrdi, sumijo ali čutijo, da Hollande na celotni liniji odpoveduje, da so v scenariju počasnih ponovitev filma po evropskem scenariju žoga in denarni avtomat sil, ki jih ne morejo prav videti in dojeti.

Davki, ki že zdaj predstavljajo 44,2 odstotka BDP države, so v Franciji že zdaj med najvišjimi na svetu, vsi Francozi pa nimajo možnosti, da bi šli po poti igralca Gerarda Depardieuja, ki se je odselil in se odpovedal državljanstvu.

Protestirajo tudi Tajci in Ukrajinci, protestniki imajo povsod podobne cilje: politike, ki delajo v lastno korist namesto v korist naroda ali se pustijo kot marionete zlorabljati finančnim lobijem, šefom industrijskih podjetij ali vojaškemu aparatu, namesto, da bi delali za narod.

Zahod je že nekaj časa zgolj še katalog terjatev bank, okolje je marsikje uničeno, industriji ni treba več delati v skladu z besedami Henryja Forda, da je treba delavcem plačevati dobre plače, da bodo lahko kupovali njegove avtomobile. Njihovi novi kupci so v Aziji in Južni Ameriki, kjer raste nov srednji razred, ugotavlja Markus Gaertner.

Politiki pa so poskrbeli zase tako, da jih dobro organizirane interesne skupine skorumpirajo in vodijo, zato jih volivci ne skrbijo več. Kako bi si sicer lahko razlagali, da je bil letos šele po petih letih v nebo vpijočega problema brezposelnosti mladih prvi vrh EU posvečen temu problemu, pred tem pa so se evropski voditelji na vrsti vrhov ukvarjali z reševanjem finančnega sektorja.

Volivci v Evropi tudi čutijo, da so s svojimi dolgovi, krizo rasti in monetarno krizo prepuščeni samim sebi. Še huje, politična elita v tandemu s finančno industrijo lastne narode vodi v propad, čeprav skušajo politiki in banke ta kolektivni finančni in socialni samomor čim bolj prikrivati. A kljub temu je viden. Nemška Bundesbank je v novembrskem poročilu natančno opisala, kako banke v Italiji in Španiji v vedno večjem obsegu kupujejo obveznice, s katerimi se zadolžujejo njihove države in s temi nakupi dobro služijo, hkrati pa vedo, da večjega dela teh obveznic ne bodo dobile poplačanega.

Če gospodarski zagon, ki ga obljubljajo v Bruslju, ne bo uresničen, bodo obresti ostale nizke in države se bodo dodatno zadolževale. Če pa si bo gospodarstvo vendarle opomoglo, bodo obresti zrasle in nas zadušile pod ogromnim dolgom. »Vislice ali grmada. To je očitno naša izbira. In tudi pri tej izbiri bomo imeli malo vpliva,« pravi Gaertner.