Nils Muižnieks: "Z luknjami v proračunu se lahko spopademo na različne načine, ne zgolj s strogimi varčevalnimi ukrepi."

Vlade držav članic EU ste pozvali, naj varčevalne ukrepe uvajajo tako, da ne bodo hkrati povsem poteptali temeljnih človekovih pravic. A vendar, ali ne bi bilo bolj smiselno poziv nasloviti na Evropsko komisijo, Mednarodni denarni sklad, Evropsko centralno banko, na najbolj odgovorne za vsiljevanje vedno novih varčevalnih ukrepov?

Moj poziv je bil usmerjen na vlade držav članic Evropske unije ter na evropske in mednarodne organizacije. Glavno sporočilo je, da posojilni dogovori in svežnji ne smejo biti v nasprotju z obveznostmi s področja človekovih pravic, ki zavezujejo države članice, in da mora biti upoštevan vpliv na človekove pravice in enakost. Evropsko unijo zavezuje konvencija o človekovih pravicah. Ukrepi bi zato morali biti sprejeti v skladu s temi zavezami. Vse vpletene sem skušal spomniti tudi na ta vidik v teh težkih časih.

Kako lahko vlade držav članic sploh upoštevajo vaše priporočilo? To bi lahko storile le, če zavrnejo pozive gospodarjev iz Bruslja …

Med varčevalnimi ukrepi so velike razlike. Nekatere države morajo izpolnjevati zelo stroge pogoje, pri drugih mednarodne institucije puščajo dokaj proste roke, da uredijo svoj javnofinančni položaj, če želijo dobiti posojilo. Vsi pa morajo upoštevati zaveze s področja človekovih pravic, sicer se bodo začele množiti tožbe pred sodiščem za človekove pravice, kar se že dogaja. Moje sporočilo je, razmišljajte vnaprej, sicer se boste s tem morali soočiti kasneje.

Ampak vsako varčevanje države v končni fazi vpliva na zmanjševanje človekovih pravic …

Da, a vprašanje je, ali je zmanjševanje odhodkov iz proračuna res edini način za reševanje težkega finančnega položaja. V mnogih državah sem recimo videl neverjetno neučinkovitost, in to je zagotovo tudi način, kako prihraniti denar. Tu je še dvigovanje davkov za najbolj bogate in drugi. Z luknjami v proračunu se lahko spopademo na različne načine, ne zgolj s strogimi varčevalnimi ukrepi. Zato opozarjamo, preden režete količino javnih storitev ali znužujete njihovo kakovost, pomislite, ali obstaja alternativa. Drugič, če to že počnete, potem poskrbite, da ne bodo ravno najbolj ranljive skupine plačale najvišjo ceno. In tretjič, določena meja se ne sme prestopiti, da ljudje ne bodo lačni, brez domov … Ter tudi, da naj bodo rezi v človekove pravice začasni, sorazmerni in naj se storitve spet vzpostavijo, čim bo to mogoče.

Poudarjate tudi, da bi varčevalni ukrepi morali vključevati več transparentnosti, sodelovanja javnosti in odgovornosti za ukrepe. To vse so želje, ki jih imajo tudi prebivalci držav članic, pa jih politika nekako ne sliši …

Dejstvo je, da morajo v nekaterih situacijah politiki ukrepati hitro, kar onemogoča transparentnost in vključevanje javnosti. Dejstvo pa je tudi, da če že na začetku ljudem ne omogočiš, da imajo pri tem besedo, si bodo to navsezadnje tako ali tako vzeli kasneje na ulicah. Imamo tudi primere dobre prakse spopadanja s krizo. Vzemimo Islandijo, kjer so imeli široke javne razprave, celo referendum o varčevalnih ukrepih, in to se jim je na koncu obrestovalo. Torej, to ni nemogoče.