Elektronske glasbene delikatese

Potem ko je s platna v zatemnjeni dvorani izginila podoba bleščečega »meseca« in je Random Logic v njegovo orbito izpustil še svoj zadnji zvočni impulz, so dvorano napolnile ovacije.

Tako zelo so feni med njuno desetletno odsotnostjo pogrešali Gregorja Zemljiča in Miho Klemenčiča ter njun elektronsko-plesni duet, ki je ob koncu devetdesetih in začetku novega tisočletja s svojo glasbo navduševal tako doma kot na tujem, celo tako, da so tuji mediji ugibali, kateri chicaški oziroma detroitski techno veljak se v resnici skriva za imenom Random Logic. A pred desetletjem sta se umaknila iz javnosti. Sodelovanja sicer nista prekinila, ves ta čas sta ustvarjala naslednjo ploščo.

In prav zato so ovacije hkrati potrdile, da sta tudi s predstavitvijo gradiva s prihajajoče plošče očitno upravičila visoka pričakovanja, ki so se razplamtela, ko se je pred časom razširila vest o njuni vrnitvi.

Odziv občinstva je bil vsekakor lepa potrditev za dvojec, ki se ukvarja s tisto bolj raziskovalno različico elektronske glasbe, že po definiciji namenjene zahtevnejšemu občinstvu. Lahko pa temu istemu občinstvu prilepimo tudi manjšo črno piko. Ob gruvajočem, na toplo melodiko in plesno hipnotičnost oprtem setu, iz katerega se je sama od sebe ponujala duetova navezanost na techno, je bilo namreč težko spregledati statičnost obiskovalcev. Plesno razpoloženje na tovrstnih koncertih seveda ni pravilo, lahko pa tisti z izkušnjami s podobnih dogodkov v tujini potrdimo, da doživljanje tovrstne glasbe ob kolektivni telesni izkušnji lahko postane še precej intenzivnejše.

Verjetno se je temu čudil tudi avantelektronski britanski dvojec SND, ki je kot gost festivala Sonica na istem odru nastopil tik pred njima. Mark Fell in Mat Steel sta tokrat sicer res pripravila še bolj ekstremen set, poln digitalnega ritmičnega povrtavanja in komaj zaznavnega minimalističnega zvočenja, pisanega na posluh najbolj utrjenih privržencev elektronskega ekshibicionizma. Kljub temu je bil odziv občinstva nerazumljivo hladen. To lahko najbrž pripišemo pomanjkanju koncertov, ki se v vse večji invaziji množičnih elektronskih veseljačenj trudijo ohraniti zanimivejšo tradicijo plesne elektronske glasbe.

So pa plesne zavore obiskovalcem popustile dan pozneje, ko je prav tako v sklopu Sonice, v klubu K4 nastopil nemški elektronski producent Anstam. Ob tako intenzivnem ritmičnem bombardiranjuje bilo pravzaprav nemogoče obstati pri miru. A uživali smo tudi ob poslušanju njegove izvirne, vratolomne in um begajoče plesne rekontekstualizacije muzik, od rejversko ukrojene salse na eni do jungelsko divjega breakbeata in hipnotičnega techna na drugi strani. In čeprav njegovi glasbi radi lepijo pritiklino »temačnosti«, nam je njegov duhoviti, brezkompromisni in idejno bogati set na obraze tokrat ves čas risal nasmeške.

Trije koncerti, ki so kljub skupnemu imenovalcu ponudili tri različne izkušnje, so potrdili, da elektronska glasba, občasnim dvomom navkljub, doživlja zelo zanimivo obdobje. Tudi domača.