»Tuje investicije«

Lani in predlani je bilo ustanovljenih 320 podjetij, registriranih za dejavnost peke kruha, svežega peciva in slaščic, ali 117 več kot prejšnji dve leti. Večina novoustanovljenih družb ima le dva zaposlena in ni vpisana v register živilske dejavnosti pri uradu za varno hrano, zato so se tam odločili, da bodo 88 podjetij, ustanovljenih zadnje leto, preverili. Ko so se inšpektorji oglasili na njihovih naslovih, večinoma niso našli nobene pekarne. Potrkali so na vrata čisto navadnih stanovanj.

Še več takšnih podjetij je v gradbeništvu, nekaj manj tudi v prevozništvu, pri čiščenju objektov in v nekaterih drugih dejavnostih, kjer tradicionalno delajo tujci iz bližnjih revnejših držav. Pekarska minipodjetja odpirajo predvsem državljani Albanije in Makedonije, gradbena pa državljani Srbije, Bosne in Hercegovine ter Črne gore.

Zadnja leta je vse več tujcev lastnikov slovenskih družb, ker tako najlaže pridejo do delovnega dovoljenja. Za to niti ne potrebujejo 7500 evrov zahtevanega ustanovnega kapitala, saj je v Sloveniji nerabljeno podjetje mogoče kupiti za nekaj sto evrov. Tisti, ki jih prodajajo, po ustanovitvi iz podjetja s posojilno pogodbo potegnejo ustanovni kapital in ga porabijo za ustanovitev novega podjetja. Nekateri so tako ustanovili in prodali že več kot tisoč družb z omejeno odgovornostjo.

»Trg delovne sile z globalizacijo postaja čedalje bolj konkurenčen in z vidika podjetja je najem poceni delovne sile odlična priložnost za izboljševanje poslovnih uspehov,« piše na spletni strani enega od podjetij, ki ustanavljajo in prodajajo podjetja. »Mnogokrat je delovno dovoljenje za tujce priložnost, s katero lahko podjetje pridobi delavce iz držav z nižjim dohodkom, kot je slovenski, ki so pripravljeni sprejeti delo po nižji ceni kot slovenski državljani,« so iskreni v podjetju, ki ponuja pridobivanje delovnih dovoljenj prek nakupa podjetja.

Direktor keramik

Država Slovenija seveda noče podpirati podjetnikov, ki želijo pripeljati tujega delavca zgolj, ker je poceni, zato za izdajo delovnih dovoljenj postavlja pogoje. Tujec se lahko zaposli le v podjetju, ki je imelo šest mesecev pred tem vsaj 1600 evrov dobička, v teh šestih mesecih ni množično odpuščalo delavcev in ni imelo nikogar na delovnem mestu, na katerem želi zaposliti tujca. Poleg tega mora podjetje najprej vprašati slovenski zavod za zaposlovanje, ali je pri njem prijavljen kdo, ki bi lahko opravljal to delo, in če je, mora zaposliti njega. V današnjih časih so med iskalci dela zastopani skorajda vsi poklicni profili, zato slovenski podjetnik zelo težko dobi delovno silo, cenejšo od slovenske.

V zakonodaji so dovoljene izjeme od teh pravil, praviloma namenjene privabljanju visokokvalificirane delovne sile. Ena od izjem pa omogoča pridobivanje delovnih dovoljenj brez nadzora dela za nizkokvalificirane delavce, in ta se v praksi uporablja veliko pogosteje kot druge: tujec se v Sloveniji lahko zaposli brez nadzora trga dela, če se zaposli v podjetju, katerega vsaj 51-odstotni lastnik je in če ima to podjetje poleg njega zaposlenega še enega zastopnika.

Nadzor trga dela pri pridobivanju delovnih dovoljenj v Sloveniji obstaja že od uveljavitve prvega zakona o zaposlovanju tujcev leta 1992. Zakon se je večkrat spreminjal in v vseh ureditvah so bile določene kategorije tujih delavcev, pri katerih se trg dela ni preverjal. Vse izjeme so bile dopuščene v dobri veri, a vse so se zlorabljale.

Tujci v Sloveniji množično ustanavljajo družbe z omejeno odgovornostjo, ki ne naredijo nič drugega, kot da vložijo prošnjo za delovno dovoljenje.

Dolgo so tujci v Sloveniji lahko brez omejitev pridobili delovno dovoljenje, če so bili samozaposleni, zato so tujci pri nas dolga leta množično postajali samostojni podjetniki. S spremembo zakona leta 2000 je bila ta možnost odpravljena, dovoljeno pa je bilo zaposlovanje brez nadzora trga dela za tuje direktorje, zato smo dobili precej tujcev, ki so bili formalno direktorji, v resnici pa fizični delavci. Pri zvezi svobodnih sindikatov so na primer naleteli na delavca, ki je bil formalno zaposlen kot »direktor keramik«.

Od leta 2011 se lahko tujec kot direktor brez nadzora trga dela zaposli le, če se zaposli v podjetju, ki je izkazalo investicijo 22.500 evrov ali več. Na zavodu za zaposlovanje so od takrat na primer naleteli na skupino Slovencev, ki so tuje delavce še vedno hoteli pripeljati v državo kot direktorje, in to tako, da so jih zaposlili v različnih podjetjih, ki so si med seboj prodajala isto računalniško opremo, vredno 22.500 evrov.

Ampak zavod tako prakso zazna kot zlorabo, ne izda delovnih dovoljenj in da prijavo na policijo. Iznajdljivejši so takoj ugotovili, da obstaja še en obvod, ki ga zakonodajalec ni odpravil. Tako je začelo naglo naraščati število delovnih dovoljenj, ki se izdajo tujcem, ki so večinski lastniki v slovenskem podjetju.

Od leta 2010 do leta 2012 se je število izdanih delovnih dovoljenj zmanjšalo s 44.299 na 22.601, število delovnih dovoljenj za večinske lastnike pa se je zvečalo z 829 na 1529. Letos je bilo že izdanih več takšnih delovnih dovoljenj kot lani, vseh delovnih dovoljenj pa bo verjetno spet manj kot lani.

Od leta 1992 se pri dovoljevanju tujim delavcem, da pridejo v Slovenijo, preverja trg dela. Vedno so bile dobronamerno dopuščene izjeme in vedno so se zlorabljale.

Zakonite zlorabe

To so družbe, ki večinoma ne naredijo popolnoma nič drugega, kot da oddajo vlogo za dovoljenje za delo za svojega lastnika, kar kaže, da ti tujci večinoma delajo na črno. Vendar tudi podjetja, ki prikazujejo neke prihodke in odhodke, nimajo javno dostopnih nobenih kontaktnih podatkov razen naslova, na katerem pa o tem podjetju priča zgolj poštni nabiralnik. Ne le da ne iščejo strank, ampak strankam onemogočajo, da bi sploh prišle do njih. Ko so ti tujci prišli v Slovenijo, so vedeli, za koga bodo delali. Nekdo jih je rekrutiral, podjetje pa so ustanovili samo, ker je bilo to orodje za lažji prihod.

V Sloveniji je zdaj na tisoče podjetij, katerih lastniki so tujci, predvsem iz držav nekdanje Jugoslavije, ta podjetja imajo samo dva zaposlena, lastnika in slovenskega prokurista. Prokuristi so navadno kar tisti, ki so za tujca podjetje ustanovili in mu ga prodali. Manja Peršič, ki ustanavlja podjetja na Bravničarjevi 11 v Ljubljani, na primer formalno zastopa 29 podjetij, Milanka Spasojević, ki ustanavlja podjetja v črni gradnji v ljubljanskih Stožicah na naslovu Pot k Savi 26 N, pa 49. Od Manje Peršič dobite podjetje celo zastonj, zgolj zavezati se morate, da jo boste najemali za računovodske storitve.

Ko na zavodu za zaposlovanje dobijo vlogo za delovno dovoljenje na podlagi večinskega lastništva v podjetju, nimajo druge možnosti, kot da jo potrdijo, čeprav menijo, da gre v 95 odstotkih primerov za izigravanje zakonodaje. Morda bi lahko za kaznivo dejanje overitve poslovne listine ovadili slovenske državljane, ki so prokuristi v več deset podjetjih, saj je vsem jasno, da so prokuristi le na papirju. Vendar niso prepričani, da bi bili v pravnem postopku uspešni, ob neuspehu pa so lahko tudi odškodninsko odgovorni zaradi ustavitve izdaje delovnega dovoljenja. Osebe, ki naj bi se jim postavili po robu, so izvrstni poznavalci zakonodaje o zaposlovanju tujcev in pogosto sodelujejo z odvetniki.

Na ministrstvu za delo se tega problema v celoti zavedajo in premislek o spremembah zakonodaje, ki bi to odpravile, so napovedali že maja. Je pa res, da se je treba za učinkovite spremembe sprijazniti s tem, da se v Sloveniji zakonske izjeme, namenjene spodbujanju svobodne gospodarske pobude, praviloma izkoriščajo v škodo delavcev.