Dr. Damjan Mandelc: Med vstajniškimi gibanji je programska podobnost. Ni jasno, zakaj tega nekatere vstajniške skupine ne priznajo in raje kot podobnosti iščejo razlike.

»Državljanke in državljani množično izpovedujejo, da je bilo dovolj zategovanja pasu, dovolj zmerjanja državljanov, dovolj rušenja pravne države in dovolj političnih igric, ki so jih vsiljevale elite, da so lahko nemoteno kradle, goljufale in škodovale. Čas je za prečiščenje.«

Damjan Mandelc (1977), doktor socioloških znanosti in mladi raziskovalec na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete, se profesionalno ukvarja s sociologijo naroda in globalizacije. Je tudi – kot poudarja sam – aktivist in prekarni delavec. Zato ni čudno, če se je udeležil lanskih protestov vseslovenske vstaje. Najprej kot posameznik, od decembra 2012 pa kot član Odbora za pravično in solidarno družbo. Spada v najožji krog vodstva gibanja in nastajajoče stranke Solidarnost, ki bo imela 14. decembra letos ustanovni kongres. Z Mandelcem smo se pogovarjali o zagatah pri ustanavljanju stranke, o programski usmeritvi stranke in sodelovanju z drugimi strankami, ki nastajajo iz vstajniškega gibanja. Mandelc se je odločil preleviti iz aktivista v politika, vendar ostaja zavezan tudi svojemu znanstvenemu delu. »S foteljev razpravljati o problemih in se ne angažirati pri spreminjanju razmer, je lahko, ni pa dovolj. Je voda na mlin reprodukciji obstoječe situacije in obstoječih elit,« pravi Damjan Mandelc.

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani ste docent na oddelku za sociologijo. Zakaj ste se odločili politično aktivirati najprej v Odboru za pravično in solidarno družbo in zdaj v stranki Solidarnost?

Predvsem zato, ker se imam za odgovornega državljana. Aktiviral sem se, ker je s to državo in njeno plenilsko elito nekaj močno narobe, ker delujejo proti interesom ljudi. Aktiviral sem se proti avtokratski oblasti Ivana Janše, nato proti njenim naslednikom, ki se po vsebini svojih ukrepov ne razlikujejo veliko in enako kot predhodniki za krizo kaznujejo tiste, ki zanjo niso odgovorni.

Kmalu po začetku vstaj, decembra 2012, smo ustanovili Odbor za pravično in solidarno družbo. V skupini sem videl izjemen intelektualni in protestniški naboj, navdušila sta me konstruktivno vzdušje in ustvarjalnost. Nagajanje in sprenevedanje prejšnje in aktualne oblasti nas prepričujeta, da smo se pravilno odločili, ko smo najprej aktivirali kot civilna družba in kmalu tudi kot politična alternativa. Opazujem, kako združevanje ljudi in gibanj v politični angažma seje strah med parlamentarnimi strankami in žal tudi prezir med vstajniki. Napaka! Zahteve vstaj se spreminjajo v realno grožnjo, prihajamo v »njihov« parlament, ki so ga preteklo zimo ogradili od ljudstva z ograjami, specialci, vodnimi topovi in solzivcem. Naši dogovori, skupni cilji in vrednote jim pomenijo grožnjo, dobro se zavedajo, kolikšno moč pomenijo povezani državljani, ki so izgubili strah pred njihovo močjo.

Naše združevanje je po skupni stranki, ki smo jo napovedali v Odboru, v Gibanju VLV ter z nekaterimi predstavniki Mreže za neposredno demokracijo, dobilo nov zagon. Pred kratkim so oblikovanje politične alternative podprli v gibanju SRP, podprli so nas v Civilni iniciativi Brkini. Računamo tudi na druge, podobno misleče posameznike in skupine. Tudi tisti, ki danes še želijo izključno delovati na ulicah, bodo na neki točki morali sprejeti odločitev, ki je podobna naši.

Bili ste tudi aktivni udeleženec na protestih vseslovenskih vstaj. Kako in v kakšni skupini ste pravzaprav takrat pilili ideje, ki naj bi – kot pravite – zajele zahteve vstajnikov in ste jih nato zapisali v vaš manifest?

Pridružil sem se skupini, ki je transparentno, ob odprtih vratih in v sodelovanju z drugimi civilnodružbenimi pobudami, analizirala razloge, potrebne ukrepe in načine, kako ustaviti propad, v kakršnem se je znašla ne le naša država, ampak celotna Evropa, sploh njen južni del. Lahko rečem, da smo zajeli poglede, ocene, ki so jih izpovedovali ljudje na ulici, in jih prevajali v besedilo Manifesta in kasneje v programska izhodišča.

Opazujem, kako združevanje ljudi in gibanj v politični angažma seje strah med parlamentarnimi strankami in žal tudi prezir med nekaterimi vstajniki.

To sprašujem tudi zato, ker so nekateri sociologi že takrat opozarjali na nevarnost, da bi si določena skupina, čeprav morda dobro misleča, uzurpirala pravico do političnega zastopstva vseh vstajnikov. Kaj vam daje pravico, da govorite in delujete v njihovem imenu?

Nihče ne daje takšne pravice, niti si je v naši skupini nihče ne jemlje. Smo pa bile vse tri skupine oziroma posamezniki v njih aktivni udeleženci vstaj, jih opazovali, najširše razpravljali o vzrokih, implikacijah ... Ne gre za to, da bi kdorkoli med nami trdil, da »predstavlja« vstajništvo, da smo njegovo »politično zastopstvo«. Združile so nas vstajniške ideje in zato hočemo, na pobudo in pričakovanje širše javnosti, prestopiti iz civilnodružbenega v polje političnega delovanja. Zavračam tezo, da smo »politično zastopstvo vstajništva«.

Menim, da je odgovornost vsakega v tej državi, da prispeva k spremembam, sam pa mora odločiti, kakšno obliko bo pri tem uporabil. Menimo, da mora sprememba potekati tudi skozi parlament. Ključ do uspeha bo sodelovanje. V Solidarnosti smo podprli mnoge pobude, ki so nastale v drugih skupinah, nazadnje zelo odločno pobudo študentskega društva, ki si prizadeva za reformo študentske organiziranosti. Mladi, med katerimi je skoraj 25 odstotkov brezposelnih, so ene največjih žrtev aktualne krize. Včasih se zdi, da niti sami ne verjamejo več v to, kaj vse znajo in zmorejo. Predolgo so bili zapostavljeni, zato je apatija razumljiva posledica. Ob zadnjih skupščinah in samoorganiziranju verjamem, da se bosta zgodila prebujenje in njihova angažiranost.

Pred nekaj tedni ste skupaj z Gibanjem Vseslovenska vstaja in z nekaterimi člani Mreže za neposredno demokracijo napovedali ustanovitev stranke Solidarnost. So vaša programska izhodišča združljiva?

Med vstajniškimi gibanji je programska podobnost. Ni jasno, zakaj tega nekatere vstajniške skupine ne priznajo in raje kot podobnosti iščejo razlike. Naš skupni program vsebuje bistvene prvine zahtev vseh gibanj, ki so pristopila k oblikovanju Solidarnosti. Sicer pa je naš program odprta platforma, pri nadgradnji dokumenta pa bodo sodelovali tudi tisti, ki se bodo stranki priključili po njenem kongresu.

Ob zadnjih skupščinah in samoorganiziranju študentov opažam, da se bo zgodilo prebujenje in postali bodo bolj angažirani.

Zakaj se niste povezali s TRS-om?

Med TRS-om in nami ne vidim bistvenih programskih razlik, moti pa me, da želi prav TRS, paradoksalno, krepiti sodelovanje z nestrankarsko mrežo civilnih gibanj, ki bi hkrati ostajale tudi zunaj političnega prostora. Sami igramo na odprte karte: če želiš premagati nasprotnika, moraš stopiti v ring. TRS-u, Demokratični stranki dela in drugim sorodnim gibanjem in iniciativam že od januarja ponujamo sodelovanje pri oblikovanju nove politične sile. Ponudba še velja.

Iz vstajniškega gibanja je nastala tudi Iniciativa za demokratični socializem, ki je prav tako napovedala preoblikovanje v stranko (in gibanje). Kakšno alternativo ponujate vi v politično-filozofskem in ekonomskem smislu?

Verjamemo v klasične liberalne in socialne vrednote in ne verjamemo, da je alternativa kapitalizmu nujno socializem. Zgodovinski zgledi nas ne prepričajo. Za to, da bi kritizirali kapitalistično gospodarstvo, ne potrebujete socialistične ideje in rdeče zvezde. Sebe razumemo kot socialno stranko, ki s solidarno in pravično porazdelitvijo dobrin korigira slabosti trga in konkurenčnosti. Želimo biti realisti in ponuditi ljudem realno dosegljive cilje v časovnih danostih, ki jih politika zmore uresničiti. Verjamemo v socialno korekcijo gospodarstva, posebno skrb za ogrožene sloje in ljudi na robu, v razvoj tržnih modelov, ki so etično, ekološko in socialno vzdržni, v razvoj podjetništva in gospodarstva s socialnimi in okoljskimi omejitvami.

V našem programu namesto neoliberalnega tekmovanja, ki vodi do socialnega, ekonomskega, okoljskega in človeškega opustošenja, ponujamo in uveljavljamo paradigmo sodelovanja, ki temelji na odgovorni redistribuciji bogastva, ne v smislu miloščine, ki naj jo bogati dajejo revnejšim, ampak na podlagi spoznanja soodvisnosti in spoznanja, da družba, ki ne temelji na solidarnosti, prej ali slej razpade. Ta koncept je širši od koncepta socializma in po našem mnenju lahko postane pravi odgovor na izzive 21. stoletja, ko je treba najti način, kako v luči globalizacijskih procesov živeti skupaj, sodelovati, da bi izkoreninili revščino in brutalne socialne razlike med prebivalstvom, obvarovali okolje, in stopiti v nov odnos do življenja v vseh njegovih pojavnostih.

V manifestu Odbora beremo, da imate dva temeljna namena. Prvi je boj za obnovo demokracije in zoperstavljanje avtoritarnemu načinu vladanja, kar je bilo verjetno napisano še v času Janševe vlade. Kako boste ravnali vi, če pridete na oblast?

Odgovorno in na podlagi najširšega družbenega konsenza. Ne predlagamo revolucionarnih metod, niti si ne želimo, da bi morala slovenska družba čez noč uveljaviti družbeni eksperiment, za kar ne bi imeli ustreznih projekcij s posledicami, ki bi jih prinesla implementacija. Obnova demokracije terja globljo, pogostejšo, vsebinsko participacijo najširšega kroga državljank in državljanov. Z uglednimi pravniki smo v rednih pogovorih, da ustrezno formuliramo predloge za implementacijo zamisli o ljudski nezaupnici, o ustavni določitvi referenduma za nezaupnico vladi (ob dvotretjinskem kvorumu), o neposrednejšem vplivu državljank in državljanov na izbor poslancev DZ, o podpori delovanju skupščin četrtnih skupnosti, institutu participatornega proračuna na lokalni ravni itd. Smo verjetno edina stranka, ki ima tovrstne predloge zapisane v svojem programu, z zavezujočimi mehanizmi, ki bodo onemogočali nedemokratična in avtoritarna ravnanja.

Kot drugi namen pa omenjate soustvarjanje družbenih in političnih sprememb kot alternativo neoliberalni ideologiji, ki se kaže v vsesplošni privatizaciji, poglabljanju razlik v bogastvu in družbeni moči, uničevanju socialne države in krčenju družbene solidarnosti. Zahtevate pravzaprav novo družbeno pogodbo, ki bi temeljila na solidarnosti?

Solidarnost ni le moralna in politična kategorija, značilnost dosežene stopnje razvoja civilizacije, temveč predvsem tudi način, kako kar najbolj izrabiti potenciale maloštevilnega naroda. Neoliberalizem verjame, da je prizadevanje predvsem za posameznikove koristi edini način, da se doseže maksimalni potencial neke družbe. Toda družba je več kot vsota njenih sestavnih delov, je kvaliteta, ki lahko bogati in ščiti razvoj svojih članov.

Tudi v tujini nastajajo gibanja in stranke, ki so prepoznale, da po dveh doseženih idealih francoske revolucije, enakosti in svobodi, zaostajamo pri tretjem vidiku – »bratstvu«, ki ga prevajamo kot solidarnost. Ne gre za altruizem ali zgolj empatijo, ki jo čutimo in ob kateri se zavežemo, da jo udejanjimo v obliki močne socialne države. Dr. Franjo Štiblar je v nekem pogovoru pred leti omenjal koncept solidarizma, mi pa menimo, da je povsem ustrezno ostati pri konceptu solidarnosti. V splošnem gre za temeljne zaveze, kot sta socialna varnost za vse ljudi, gospodarska rast ob skrbi za okolje, tako socialno kot ekološko, in kjer glavni cilj ni maksimizacija dobičkov, ampak solidna rast. Gre za vrnitev k pristnim odnosom v družbi, za vrnitev iz virtualnega sveta, ki se je izkazal za uničujočega ob pokanju finančnih balonov. Treba se je vrniti k zaupanju v medčloveških odnosih, pri čemer je pomembna avtonomna svoboda posameznika, da se lahko odloča zavestno, neodvisno in torej ne po črednem nagonu.

V manifestu večkrat poudarjate pravično delitev dodane vrednosti, da bi z njim obrzdali zakone konkurenčnosti. Mar ne tiči v takšnem omejevanju tekmovanja nevarnost stagnacije v družbi, uveljavljanje uravnilovke in povprečnosti?

Tekmovanje je legitimno, ne more pa biti cilj razvoja. Če to postane, družba izgubi človečnost. Eden od problemov neoliberalizma je v tem, da uvaja tržne principe tudi tam, kjer v skladu s postulati klasične ekonomske teorije tržni mehanizmi ne morejo biti uspešni. To velja za zdravstvo, šolstvo, policijo in tudi določene infrastrukturne dejavnosti, na primer oskrbo z vodo, delno za promet in celo za energetiko. Najuspešnejše, najcenejše in najbolj široko dostopne šolske sisteme imajo države, ki imajo šolstvo organizirano v obliki javnega izobraževalnega sistema. Podobno velja za zdravstvo. Ameriško zdravstvo, pretežno zasebno, porabi slabih 20 % BDP-ja, evropsko povprečje je denimo 12 % in slovensko 7 % BDP-ja, pri čemer je treba poudariti, da približno petina državljanov ZDA nima zdravstvenega zavarovanja. Podobno velja za nekatere gospodarske panoge. V Nemčiji so izračunali, da je koncesijska gradnja avtocest bistveno dražja kot tista v državni režiji. Najbolj učinkovito organizirano in najbolj dobičkonosno elektrogospodarstvo v Evropi je francosko (EDF – Electricite de France), ki je v celoti, od proizvodnje do distribucije, v državni lasti. Privatizacije elektrogospodarstva so v glavnem zgodbe o neuspehu: od Kalifornije, Anglije do Nemčije.

Kje vidite glavne težave slovenskega gospodarstva in kako mu zagotoviti uspešen razvoj? Kako pravzaprav reindustrializirati Slovenijo?

Eden ključnih problemov slovenske države in družbe je korupcija. A še večji problem kot korupcija sta razvojna brezciljnost in operativna nesposobnost slovenskih vlad. Vlade po pridružitvi EU in evru niso bile sposobne oblikovati kredibilne razvojne vizije, kaj šele operativnega načrta za razvoj gospodarstva. Slovenija je država z dolgoletno industrijsko tradicijo, z razvitim izobraževalnim sistemom, z uveljavljenimi znanstvenimi institucijami in visoko usposobljeno delovno silo. Imamo uspešno izvozno usmerjeno industrijo, ki se razvija in raste kljub gospodarski krizi in napakam državne gospodarske politike. Zato mora biti prednostna naloga ohranitev in razvoj gospodarskih jeder. Prav tako je pomembno, da ponovno ustvarimo in zaženemo razvojne programe na univerzah in v podjetjih. Po sanaciji slovenskega bančnega sistema mora biti to prednostna naloga. Če bi to naredili leta 2009, ko so to naredile nekatere druge razvite evropske države, v tako hudi krizi, kljub napakam Janševe vlade (2004–2008), ne bi bili.

Zavzemate se tudi za sodelovanje zaposlenih pri upravljanju in vodenju podjetij in delitvi dobička ter za uvajanje zadrug. Toda delavski prevzemi in zadruge zdaj nekako ne uspejo zaživeti.

Delavsko (so)upravljanje ima v Sloveniji dolgo tradicijo in daje bistveno več pozitivnih kot negativnih učinkov. Naj spomnim, da je osamosvajanje Slovenije, premagovanje gospodarske krize in prestrukturiranje, ki je sledilo, izvajalo še pretežno samoupravno gospodarstvo. Problem delavskih zadrug je v tem, da se nanje spomnimo šele takrat, ko naj bi na plečih delavskega žrtvovanja reševali nasedle zasebne naložbe. Pa bi šlo, če bi država omogočila novim zadrugam nekatere davčne ugodnosti in kreditne aranžmaje za prevzem podjetij iz slabe banke/DUBT. Ključna je torej državna politika na tem področju, zgledovati bi se morali po uspešnih praksah v tujini, kjer je ponekod že 20–40 odstotkov podjetij, ki delujejo na podlagi zadružništva in soupravljanja zaposlenih.

Zavzemate se tudi za vpeljavo instrumenta univerzalnega temeljnega dohodka. V kakšni obliki bi ga udejanjili in kako bi ga financirali?

Univerzalni temeljni dohodek postaja družbena nuja. Razvoj tehnologije, predvsem informatike, senzorjev in robotike, je tako hiter, da lahko že v bližnji prihodnosti pričakujemo, da bo nadomestil pomembni del nekvalificirane delovne sile. To je proces, ki že teče. Tudi v Sloveniji imamo podjetja, ki uspešno rastejo, rast zaposlenosti pa predvsem zaradi avtomatizacije in robotizacije daleč zaostaja za rastjo prihodka. Takšen razvojni trend bo zagotovo pripeljal v novo družbeno paradigmo, ker družbe z nekaj deset odstotki brezposelnih v sedanjem sistemu ne morejo obstati. V tem pogledu bo torej UTD nujna in realna perspektiva.

Pri UTD gre še za en vidik. Že danes gre veliko denarja za različne socialne transferje. Najprej bi lahko zadevo izpeljali predvsem tako, da združimo vsa sredstva, ki jih dajejo različne institucije, iz enega naslova in samo tistim, ki so upravičeni do socialne pomoči. S tem bi se ognili nepotrebnim birokratskim postopkom in zmanjšali stroške vmesnih faz. Če se spomnite, smo imeli pred časom nekakšen delni UTD, ko so najbolj socialno ogroženi upokojenci nad 65 let dobivali določeno vsoto denarja, sicer zelo skromen znesek, pa vendarle. Pahorjeva vlada je potem to ukinila ... Če pogledamo na UTD celovito, potem lahko kaj hitro ugotovimo, da njegova uvedba ni bav bav, ampak racionalna strategija. Zavzemamo se za nov model urejanja socialnih transferjev, kar je mogoče razumeti kot postopno uvajanje univerzalnega temeljnega dohodka.

V manifestu omenjate tudi spremembo ustave, ki naj omogoči, da korupcija v razpolaganju z javnimi sredstvi ne zastara, njene korenine pa bi lahko razkrivali vse od osamosvojitve. Hkrati pa zagovarjate tudi nacionalizacijo infrastrukturne dejavnosti – ta je vendarle še v državnih rokah – in konfiskacijo tajkunske lastnine.

Gre za obrambo javnega interesa, za lastništvo nad strateško infrastrukturo – cestami, pristaniščem, železnico, elektroomrežjem, nad večino energetskih družb, nad vodo kot javnim dobrom, nad telekomunikacijami – vse to mora ostati v državni lasti. V njih pa je treba uveljaviti sistem gospodarjenja in nadzora, ki bosta onemogočala okoriščanje in oškodovanja. Kar zadeva konfiskacijo tajkunske lastnine, pa je treba odločno povedati, da ne gre za konfiskacijo, ampak odvzem nakradenega bogastva.

Kako v tej luči ocenjujete odstop Komisije za preprečevanje korupcije? Kaj nam govori to dejanje?

V resnici je papirnati tiger, učinki njenega dela pa so odvisni od drugih nadzornih in represivnih organov. Kot smo zapisali v izjavi za javnost, živimo v državi, kjer smo malodane vsak dan soočeni z informacijami o sumu korupcije, sodno kolesje pa melje prepočasi. Udeleženci nekaterih velikih korupcijskih škandalov ostajajo celo brez sodnega epiloga. Očitno je, da sedanja politična elita ni pripravljena pregnati koruptivnih praks iz družbenih in državnih sistemov, kar dokazuje, da je bodisi nesposobna bodisi inkriminirana tudi sama. Predsednica vlade bi morala nemudoma predstaviti v parlamentu strategijo boja proti korupciji, pristojni organi pa bi morali javnost seznaniti o tem, v kateri fazi preiskave so najbolj znani korupcijski primeri zadnjih let. Senat protikorupcijske komisije v odstopu naj javnost seznani z ovirami, ki so jih imeli pri svojem delu, in predlaga ukrepe za odpravo blokad v boju proti korupciji.

Pometanje na domačem dvorišču je odvisno tudi od dogajanja v Evropski uniji. Kako naj Slovenija zastavi svoj odnos v njej?

Slovenija lahko postane samozavestna država, ki bo odločno branila svoje interese in razširila svoj mednarodnopolitični horizont onkraj trikotnika Dunaj-Rim-Zagreb, če bo uredila razmere doma. Potrebujemo pa zavezništva za spremembe v EU. Dovolj je bilo servilnosti naših politikov do Bruslja. Sicer pa morajo tudi v EU iz Slovenije ljudje, ki so sposobni, ki bodo skrbeli za slovenske interese, ne pa za osebne in strankarske. Od evropskih institucij, ki jim vse bolj primanjkuje demokratične legitimnosti, ki bolj poslušajo lobije in finančne centre moči kot svoje državljanke in državljane, mora Slovenija zahtevati dosledno obrambo pridobitve socialne države na evropski celini. Znotraj EU pa mora biti v koaliciji s tistimi, ki se postavljajo po robu razraščanju desnega ekstremizma in zgodovinskega revizionizma.

14. decembra bo ustanovni kongres stranke Solidarnost. Kako boste izbirali vodstvo stranke in kakšne vrednote morajo zagovarjati člani?

Vrednote so tisto, kar zapisujemo v svoj program in v etični kodeks stranke. Naši člani se s pristopom v stranko zavezujejo, da jih bodo spoštovali in se po njih dosledno ravnali. S takšnim zgledom lahko vrnemo politiki dostojanstvo in tudi od drugih pričakujemo, da se bodo obnašali skladno s poštenostjo kot temeljno vrednoto v politični kulturi. Državljanke in državljani množično izpovedujejo, da je bilo dovolj zategovanja pasu, dovolj zmerjanja državljanov, dovolj rušenja pravne države in dovolj političnih igric, ki so jih vsiljevale elite, da so lahko nemoteno kradle, goljufale in škodovale. Čas je za prečiščenje. Solidarnost in stranka Solidarnost sta naša odgovora za Slovenijo.