Pojoča kapica

Opere so izjemna umetniška zvrst, a so zaradi svoje posebnosti otrokom pogosto nerazumljive in zato med njimi, žal, tudi ne ravno priljubljene. Toda skupina ustvarjalcev, združenih v organizaciji Čarobna dežela, se trudi, da bi se to spremenilo. Že nekaj let pripravljajo otrokom prilagojene kratke operne in baletne predstave, ki jim včasih, da bi bile za mlajše občinstvo še zanimivejše, dodajo tudi, denimo, čarovniške trike.

Tokrat so se v koprodukciji s Slovenskim komornim glasbenim gledališčem lotili uprizoritve svetovno znane zgodbe bratov Grimm o Rdeči kapici. Zgodba o neubogljivi deklici z rdečo čepico, ki na poti k babici sreča hudobnega volka, je bila od nekdaj navdih za številne ustvarjalce. Kot je za Metino listo zapisal bibliotekar Tomaž Bešter, tudi zato, ker omogoča veliko razlag. Za mlajše je Rdeča kapica pogumna deklica, ki se pogovarja z volkom, sam jo je kasneje videl kot upornico, ki ne uboga mame, še kasneje pa kot nekoga, ki bo za babico napravil vse, čeprav v svojo škodo. Danes je lahko aktualna protiutež prepričanju, da se je mogoče neprijetnostim izogniti le s pametnimi odločitvami in upoštevanjem navodil. »Rdeča kapica je sicer majhna, pridna in nedolžna, obenem pa dokaz, da si lahko tudi upornik, lahko se ravnaš po intuiciji, lahko se volka tudi NE bojiš. In kljub temu preživiš,« še pravi Bešter.

Interpretacij zgodbe o Rdeči kapici je danes nešteto in vsako leto prinese še kako novo. Predlani je ameriška režiserka Catherine Hardwicke (ki je med drugim režirala prvega iz serije filmov Somrak) po zgodbi o Rdeči kapici posnela denimo domišljijski romantični triler. Obstaja več knjig, risank, lutkovnih in gledaliških predstav.

Prvič pa je zdaj pri nas na ogled operna verzija Rdeče kapice. To je že leta 1911 napisal ruski skladatelj César Cui, namenjena pa je bila sinu ruskega carja Nikolaja II. in je zato že v osnovi kratka. Uprizoritev so si v Čarobni deželi zamislili kot predstavo za gostovanje, in da bi bila lahko odigrana tudi na prostem, je scena minimalistična. Eden pomembnejših elementov scenografije je bel okvir, ki ga, kot pojasnjuje režiserka Yulia Roschina, igralci uporabljajo za vstop v svet pravljice, iluzije, poleg tega pa uokvirja najpomembnejše slike v zgodbi.

Ob spremljavi Darje Mlakar Maležič na klavirju je glavno vlogo Rdeče kapice prevzela sopranistka Katja Konvalinka, tenoristu Klemenu Torkarju je pripadla vloga volka, vloga babice altistki Poloni Kopač Trontelj, lovca pa baritonistu Klemenu Adamljetu. Libreto (besedilo) Cuijeve opere je v slovenščino prevedel Henrik Neubauer, sceno in kostume pa je zasnovala Jasna Vastl.

Kot pravi Roschinova, so opere za otroke pogosto predolge in zato težko gledljive. Ker je peto besedilo težje razumeti, otroci hitro izgubijo zanimanje za dogajanje na odru in nanj niso več pozorni. Težava je tudi, da so režiserji zaradi glasbene partiture pri spreminjanju besedila in poteku dogajanja omejeni bolj kot pri dramskih predlogah. Sreča pri Rdeči kapici je, da otroci zgodbo večinoma poznajo, in tudi če kakšen del besedila zgrešijo, še vedno lahko sledijo dogajanju.

Prav zato, da bi v času, ko smo okuženi z agresivnim podajanjem podob, tako svojevrsten medij, kot je opera, približali otrokom, so se ustvarjalci odločili za uprizoritev zelo dobro znane zgodbe. Da bi zares prišli do mladega občinstva, pa so jo še dodatno začinili s humorjem. Pravljico o Rdeči kapici namreč pripovedujejo, pojejo in uprizarjajo klovni, ki, kot dodaja režiserka, uprizoritev »s svojo ekspresivnostjo, dobesednostjo in naivnostjo še dodatno obogatijo in napolnijo z dinamiko«.

Otroška operna predstava:
Cesar Cui: Rdeča kapica
Kdo: režija Yulia Roschina, scenografija in kostumografija Jasna Vastl
Kje: Cankarjev dom, LjubljanaKdaj: 10. decembra 2013 ob 10. uri