Pravi pravobranilski kadri

Imenovanje pomočnika pravobranilca v Ljubljani je potekalo nekoliko drugače, kot je v navadi pri imenovanju na položaje v pravosodju. Minister Pličanič je vzel stvar v svoje roke, ni upošteval predloga ljubljanskega pravobranilstva in je namesto strokovnih uporabil drugačna merila.

Pravobranilstvo je, kot je v navadi, za prosto pravobranilsko mesto sestavilo prednostni seznam, na katerem je 21 kandidatov razvrstilo glede na strokovne reference in izkušnje. A minister se je, nenavadno, odločil s kandidati tudi sam opraviti pogovore. In sklenil je, da ne bo upošteval predloga pravobranilstva, vladi v imenovanje ni predlagal prvega na seznamu kandidatov, niti drugega, niti tretjega, ampak kar predzadnjega, dvajsetega. Na to mesto se je uvrstil Simon Umek iz službe za zakonodajo na pravosodnem ministrstvu.

Tam pojasnjujejo, da je Umek izpolnjeval formalne pogoje in da je, čeprav je med 21 kandidati pristal na predzadnjem mestu, »izjemen mladi pravni strokovnjak«. In da je (čeprav bo marsikdo to težko razumel kot referenco) uspešno »usklajeval delo številnih pravnih strokovnjakov« pri enem večjih zakonodajnih fiaskov v zadnjem času – spreminjanju insolvenčne zakonodaje za potrebe razdolžitve gospodarstva. Umek, sicer tudi tajnik Fakultete za poslovne vede Katoliškega inštituta v Ljubljani, se je na ministrstvu zaposlil leta 2005, takoj po opravljeni diplomi na ljubljanski pravni fakulteti. Ministrstvo je tedaj vodil dr. Lovro Šturm. Ko je druga Janševa vlada na notranjem ministrstvu ustanovila poseben direktorat za nadzor nad tožilstvom pod vodstvom Barbare Brezigar, se je preselil tja. Po izvolitvi nove vlade in odhodu ministra Gorenaka se je vrnil na »matično« ministrstvo.

Umek je le zadnji v vrsti pravih političnih kadrov, ki so službo dobili v pravobranilstvu. Pred njim so bili to še nekdanji Šturmov državni sekretar Robert Marolt, Šturmov direktor direktorata za pravosodno upravo Rajko Kotnik in Šturmov direktor direktorata za zakonodajo Leon Petrevčič.