Stranpoti velikanov Evrope – Knut Hamsun

Norveški pisatelj je svojo Nobelovo nagrado l. 1943 poslal Josephu Goebellsu kot darilo, istega leta se je srečal s Hitlerjem, po njegovi smrti pa je v »Aftonpostnu« objavil še nekrolog. Dan pred nemško kapitulacijo 7. maja 1945 bi se samo norec podpisal pod evlogijo Hitlerju. Kdo je bil Knut Hamsun (1859-1952)? - Nacist, ki je bil poprej pisateljski genij?

Rodil se je v južni Norveški v Gudbrandsdalenu, se izučil za čevljarja, nato pa krenil v življenje. Dela kot cestar, kurjač na ladji, knjigovodja, v prostem času pa piše zgodbe. Čeravno klatež po duši, ima o sebi dobro mnenje in tako svojo literaturo ponudi založniku v objavo. Pisatelj in urednik Arne Garborg, katerega ime danes ne seže prek Norveške, je ocenil, da v fantu ni literarnega talenta, da Hamsun ne bo nikoli pisatelj. In res, Knut mu verjame na besedo. Emigrira v ZDA, kjer služi kot drvar, rudar, kmet, svinjar in zidar. Rezultat ni bil dober zaslužek, ampak tuberkuloza, ob kateri so mu napovedali samo še dva meseca življenja. A smrtna napoved mu da novo energijo, zadnje dneve poskuša čim bolj polno preživeti. Vrne se v domovino, čakajoč na smrt pa čas zabija s pisanjem teksta o Marku Twainu. Tokrat so založniki v njem prepoznali pisca, članek objavili, medtem pa so norveški zdravniki ugotovili, da so se Američani zmotili, da torej ni govora o TBC. Je zdaj zasijal kot literat?

Ne, sem ter tja zasluži s kakšnim predavanjem, vmes pa gladuje. Ne prevzame ga malodušje, ampak poskuša znova. Leta 1986 je spet v ZDA. Zdaj dela kot žanjec, tesar, hišni upravitelj, železničar, ribič, poskusi se kot kondukter na tramvaju v Chicagu, kjer pa ga odpustijo, ker je napačno izgovarjal imena postaj. Tudi drugo bivanje onkraj oceana je polom, tako da se leta 1888 znova vrne v Evropo, živi v Kopenhagnu, kjer začne žeti sadove svojega življenja. Poln izkušenj napiše prvi roman »Lakota«, toda v njem je še vedno klatež, ki ga vodi v Pariz, München, Berlin in Oslo. Vendar tod ne išče več priložnostnih del, saj je postal cenjen pisatelj, avtor vrhunskega romana »Pan«.

Na prelomu stoletja postane literarna ikona, njegova dela prevajajo v nemščino, angleščino, voditelj oktobrske revolucije Lenin zna na pamet cele strani iz »Viktorije«. Knut se za celo leto potika po Finski, kroži po Rusiji in milijonar z izkušnjami, te prenaša v literaturo. Sredi dvajsetih izda kajpak »Potepuhe«, medtem ko zgodba »Oče in sin« nastane iz njegove izkušnje kockanja v igralnici v Odenseju, v kateri je zaigral vse svoje imetje.

Leta 1920 je na vrhu sveta. V Stockholmu mu podelijo Nobelovo nagrado. V slavnostnem govoru se zahvali za darila lavreatskih časti, a pove, da je izgubil največje darilo – mladost! Pri 61 letih se počuti starca. Potepanja, izgubljanja tal pod nogami, klateštvo, srečevanja z življenjem po svetu - so za njim. Nesreča, tegoba, stradanje, brezposelnost, srečevanje sorodnih duš, vse to bogastvo izkušenj, na katerem je gradil literaturo, je preteklost. Ostajajo mu samo še spomini in ker sam več ne izkuša sveta na lastni koži, spremeni pripovedni stil in preneha pisati v prvi osebi.

Slaven, čaščen in bogat biva in piše še naprej. Pride leto 1940, ko nemške nacistične čete okupirajo Norveško. Mož, ki se je že pred dvajsetimi leti počutil starca, je zdaj star 81 let. S svojimi članki pozdravlja nov Hitlerjev imperij. Nad njim je tako navdušen, da ministru Josephu Goebellsu pošlje kot darilo svojo Nobelovo nagrado. Leta 1943 ga sprejme na prijateljskem obisku sam kancler Adolf Hitler. Kaj bodo storile norveške oblasti z njim po vojni? 86-letnega starca, ki je ostal simpatizer nacizma z euloškim nekrologom za Hitlerjem le dan pred osvoboditvijo Norveške, spravijo v norišnico. Kdo bi polni zavesti, bi to storil?

Toda veliki pisatelj, ki ravna noro, vendarle ni nor. Spet je na prostosti, zdaj resda na sodišču, ki mu sodi zaradi moralne podpore nacizmu in ga oglobi za vrtoglavo vsoto 325 tisoč kron. Knut se na procesu ne brani, pove, da za vsem, kar je zapisal, stoji še naprej. Torej fanatični nacist? Je genialni pisatelj izgubil vso svojo bit in se identificiral z nacističnimi množicami? Ne, med vojno vseskozi pošilja protestne telegrame nemškemu guvernerju Josephu Terbovnu, v katerih pledira, da izpusti zaprte Norvežane.

Še več, obisk pri Hitlerju 1943 se začne kot srečanje dveh velikanov, ki drug drugemu pojeta hvalnice. Ko führer pove, kako je prevzet nad njegovimi romani, Knut od njega zahteva, da zaradi surove politike takoj zamenja guvernerja Terbovna. Presenečeni kancler poskuša pomiriti velikega pisatelja rekoč, da ga bo zamenjal takoj po koncu vojne, toda Knut vztraja in zahteva takojšnjo odstavitev in izpustitev zaprtih norveških antinacistov. Zdaj Hitler ponori, v hipu zaključi sprejem in besen odide. Njegovi biografi poročajo, da po obisku Hamsuna kar tri dni ni prišel k sebi.

Kaj se je zgodilo s Knutom po obsodbi na procesu? Je starec, čigar dela so metali iz knjižnic in knjigarn, počasi presahnil? Nasprotno, po 16. letih začne znova pisati. Tik pred smrtjo izda še novelo »Na poraščenih poteh«. Spet je v njem mladi Knut, ki črpa iz bridkosti življenja, tokrat iz lastne usode narodnega izdajalca.

Pa vendar: zakaj je pisal glorije Hitlerjevemu Reichu? Njegova dela so najprej dosegla uspeh v cesarski Nemčiji, šele nemški prevodi in slava so jim odprla pot v svet. Germanofilstvo je pri njem razumljivo. A kako, da videc ni videl nacističnih vojnih grozodejstev in nasilja okupacije? Na procesu je opisal kontekst svojega bivanja: »Bil sem gluh, živel sem v svoji sobi, vse, kar sem izvedel, sem prebral iz časopisov Aftonposten in Fritt Folk.« Mož, ki je postal veliki pisatelj prek tega, da je sam izkušal življenja, o katerih se njegovim bralcem ni niti sanjalo, je potem, ko se je omejil na slavo, svojo sobo in branje režimskih časopisov, postal navdušeni pristaš Hitlerja.