Kaj je dobro delo?

Vse dni v letu beremo in slišimo različne pozive, naj darujemo za tiste, ki nimajo. Tudi berači vse leto prosijo za drobiž. A pred božičem je čas, ko so ljudje posebej pripravljeni nekaj prispevati in narediti nekaj dobrega. Toda kaj je to dobro, komu damo? »Dam beraču en evro ali deset? Od katerega zneska dalje bi moj dar bil dobro delo,« v die Zeit piše Ulrich Greiner.

Kritika pravi, da bogati darujejo le toliko, kolikor ustreza njihovi računovodski vesti, in samo zato, da lahko razmere ostanejo takšne, kot so. Za pravega komunista takšna dobrodelnost ne velja prav nič. On verjame v zadnji korak, ko ne bo več revnih, ki bi potrebovali darove. Ker kaže, da je ta raj neuresničljiv, so pisatelji in filozofi vedno razmišljali, kakšno vlogo ima sočutje. Za Rousseauja je bilo »naravna vrlina«, za Schopenhauerja edino sredstvo proti barbarizmu in osnovni pogoj za absolutno moralo. Kdor ne zmore občutiti sočutja, naj ne bi bil človek.

Kako daleč lahko sočutje seže? Ko je Lizbono leta 1755 porušil potres, je Voltaire rekel: »Lizbona je v ruševinah, v Parizu pa plešejo.« Danes dobimo novice o naravnih nesrečah in državljanski vojni sicer hitreje kot takrat, pa tudi fotografije lačnih otrok bolj učinkovito vplivajo na naše sočutje kot uradne depeše, pa kljub temu se »v Parizu še zmeraj pleše«, piše Greiner.

V času globalizacije oddaljenost za sočutje ni nujno odločilna. Ljubezen do bližnjega se lahko razširi na geografsko oddaljene žrtve, a kljub temu naše sočutje najmočneje izzovejo trpeči v naši bližini. Prava usmiljenost pa ni, da jim v pločevinasto posodico vržemo deset evrov, ampak jih zares zaznati, postati del njihove usode in jim pomoliti roko – tako kot pravi zgodba o usmiljenem samarijanu. To bi bilo resnično sočutje in zahtevalo bi več kot zgolj dati nekaj cekinov.