Groza sveta

Oba sta prejemnika nagrade Prešernovega sklada in oba, vsak na svojem področju, sta vrhunska, spoštovana ustvarjalca. Toda bolj kot formalnosti in pretekli dosežki Svetlano Makarovič in Zlatka Kaučiča zaznamuje obema skupno uporništvo. Torej (spet) zelo aktualna značajska lastnost, zato ni presenetljivo, da je vstopnic za njun skupni nastop v organizaciji Kina Šiška in Festivala Sanje zmanjkalo že pred zgovorno naslovljenim dogodkom. Horror Mundi/Groza sveta so oglaševali kot večer poezije in glasbe, na katerem naj bi Makarovičeva interpretirala svoje najbolj grozljive pesmi, Kaučič pa naj bi jih pospremil s svojo tolkalsko virtuoznostjo. In dobili smo točno to, pa čeprav je pesničina »grozljivost« v drugem delu nastopa sprožila val hihitanja. Toda to je bil le znak, da občinstvo pač dobro pozna Makarovičevo, njeno duhovitost in občutek za ironijo.

Ker oba ustvarjalca gojita močne simpatije do poezije in glasbe, je bilo njuno sodelovanje tako rekoč le vprašanje časa. Makarovičevo smo v preteklosti že spoznali kot šansonjerko, v družbi glasbenikov pa jo pogosto srečujemo tudi v zadnjih letih, najsi bo z Madžarskim nacionalnim ciganskim orkestrom, Mar Django Quartetom ali pa njenimi velikimi oboževalci, zasedbo Katalena. Na drugi strani poezija že dobršen del kariere navdihuje Kaučiča. Najbolj so nam v spominu ostale njegove uglasbitve pesmi Srečka Kosovela, lotil se je poezije Gregorja Strniše, Daneta Zajca, Alojza Gradnika in Lorce, v zadnjih letih pa v domačih Goriških brdih pripravlja festival, kjer se v različnih pojavnih oblikah srečujeta tudi glasba in poezija.

Izvrstne temelje za sodelovanje sta okrepili še njuni precej podobni življenjski izkušnji, saj sta se zaradi trmoglave in uporniške drže oba večkrat znašla v izolaciji, in zdi se, da je prav to tisti prostor, ki obema omogoča kritično opazovanje okolice, ljudi, odnosov. Pesmi Makarovičeve (Preštevanje, Dobro jutro, Kača, Oltarna slika, Roža, Uspavanka, Rojstni dan ...) so bile slišati, kot bi bile napisane danes, Kaučičevo svobodnjaško zvočenje pa je mojstrsko odslikavalo njihove (razpoloženjske) motive. Z izjemo zadnje pesmi Igla sta se v svojih interpretacijah izmenjevala, toda to je bila pravzaprav prednost tokratnega nastopa. Njuna izjemna, pronicljiva avtorska moč je v tem scenosledu namreč zaživela v najlepši podobi.

»Sprevrženi« svetopisemski motivi so bili v času, ko nam (pred)božični kič leze v vse odprtine, balzam za duha in razum, uporniški klic pa izvrsten vzgib za večjo (samo)kritičnost. In za konec še dobra novica za vse, ki ste tokrat ostali brez vstopnic – zamujeno lahko nadoknadite 16. januarja, ko bosta Makarovičeva in Kaučič spet nastopila v ljubljanskem Kinu Šiška.