Spolne zlorabe naj ne zastarajo!

Pred časom je Martina Leban, zdaj odrasla ženska, za Dnevnik Televizije Slovenija spregovorila o spolnih zlorabah, ki jih je doživela v otroštvu. Zlorabila sta jo dva moška, sosed in očim oziroma materin novi partner. V materi tedaj ni našla podpore, da bi o tem spregovorila. Šele pri 33 letih je v njej dozorela odločitev, da storilca prijavi organom pregona, a zastaralni rok se je že davno iztekel. In Lebanova ni edina. Posamezniki, ki so bili v mladosti spolno zlorabljeni, živijo med nami. Večina se jih, zaradi specifike spolnih zlorab, s tem spoprime šele v zrelih letih, ko je že prepozno, da bi zahtevali sodno varstvo in kazen za storilca. Brez grožnje s kaznijo pa kaznivo dejanje v bistvu ni kaznivo.

Ne gre za to, da bi pritrdili kazenskopravnim inkvizitorjem, ki zahtevajo višje kazni in daljše zastaralne roke za storilce spolnih zlorab, ker s spolno zlorabo ubiješ dušo, kar je hujše kot umor, s katerim ubiješ telo, pravi Dragan Petrovec z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. A hkrati soglaša, da je vprašanje zastaralnih rokov pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost legitimno. Žrtve se s tem, da so bile spolno zlorabljene, še posebej, če se je to zgodilo v otroštvu, praviloma spoprimejo šele desetletja kasneje. Kljub temu za kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost veljajo ista pravila zastaranja kazenskega pregona kot za vsa druga kazniva dejanja, z eno manjšo izjemo, da v nobenem primeru ne morejo zastarati še pet let po polnoletnosti žrtve. To v praksi ne pomeni bistvenega podaljšanja zastaralnih rokov, če sploh.

Za kaznivo dejanje spolne zlorabe osebe, mlajše od 15 let, je predvidena kazen od treh do osmih let, treh do desetih let oziroma od petih do 15 let zapora, odvisno od okoliščin storitve kaznivega dejanja. Kazen, višja od desetih let, se lahko izreče le, če je šlo za zlorabo slabotne osebe oziroma je bila zloraba storjena grozovito ali posebno poniževalno ali če je bila uporabljena sila ali grožnja z neposrednim napadom na življenje ali telo. Večina spolnih zlorab otrok pa se ne zgodi tako, ampak jih zagrešijo člani ožje ali širše družine, znane osebe ali osebe, ki jim je žrtev zaupana v varstvo ali oskrbo. Ta kazniva dejanja večinoma niso storjena s silo ali z grožnjo, pač pa s prevaro. In kazenski zakonik za kazniva dejanja, za katera se sme izreči zaporna kazen do desetih let, predvideva zastaralni rok deset ali celo zgolj pet let. V praksi to skoraj brez izjeme pomeni, da storilca spolnih zlorab nad otroki ni mogoče več preganjati po tem, ko žrtev dopolni 23 let. Lebanova in številni drugi so to, da so bili v mladosti spolno zlorabljeni, spoznali oziroma se s tem spoprijeli precej kasneje. Četudi se to zgodi pred iztekom zastaralnega roka, pa odločitev, da bodo zahtevali pravico in kazen za storilca, pogosto dozori kasneje oziroma prepozno.

Kazniva dejanja, ki jih pri delu storijo bančniki, zastarajo po 40 letih. Spolne zlorabe pa že po desetih.

Zakonodaja v teh primerih ne omogoča več pravnega varstva. Odgovor zakonodajalca na pozive k podaljšanju zastaralnih rokov je navadno preprost, da to odsvetuje stroka. Stroka večinoma zavrača podaljševanje posameznih zastaralnih rokov, ker bi to porušilo sistem zastaralnih rokov, ki jih poznamo zaradi pravne predvidljivosti, gre za civilizacijsko pridobitev. Če država z vsem svojim represivnim aparatom v določenem času storilca kaznivega dejanja ne zmore pripeljati pred sodišče, potem je prav, da kaznivo dejanje zastara.

A spolne zlorabe, še posebej, če gre za zlorabe otrok, so glede tega specifične. Številne žrtve zlorabo potlačijo tako globoko, da se tega dejansko ne zavedajo, dokler zaradi različnih vzrokov to ne izbruhne šele leta ali desetletja kasneje. Če pa teh dogodkov že ne potlačijo, da ne bi naredile sramote ali škode svojemu bližnjemu, storilcu, ali zaradi strahu, pogosto o tem dolgo ne spregovorijo. Šele ekonomska in socialna neodvisnost ter življenjske izkušnje, ki pridejo v odraslosti, omogočijo presojo, ali je že bilo dovolj zanikanja. Zato bi pravno varstvo v teh primerih omogočilo zgolj občutno podaljšanje zastaralnih rokov, recimo za enkrat ali dvakrat. Da bi namesto po desetih letih kaznivo dejanje zastaralo po 20 ali 30 letih. Bi to porušilo sistem zastaralnih rokov in nasploh kazenskega prava? Je zatorej neizvedljivo?

Glede na to, da spolne zlorabe sodijo med najbolj zavržna kazniva dejanja, bi vsaj v tem primeru težko uporabili ta preprost argument. Še posebej, ker sta vlada in državni zbor pred kratkim v nekem drugem primeru storila točno to, le da še precej bolj drastično. Z novelo zakona o bančništvu, ki je začela veljati 23. novembra, so bili brez kazenskopravne razprave o sistemu zastaralnih rokov ti za kazniva dejanja, ki jih pri delu storijo bančniki, podaljšani za štirikrat. Štirikrat! To pomeni, da kazniva dejanja bančnikov, za katera verjetno ne bi našli nikogar, ki bi trdil, da so bolj zavržna od spolnih zlorab, zastarajo po 40 oziroma 80 letih. To pa pomeni, da so v bistvu nezastarljiva oziroma da ne zastarajo za časa življenja storilca. Ja, to bi bilo nekaj za storilce spolnih zlorab.