Blaž Ogorevc: Tropski melanholik

Dolgoletni Mladinin novinar in pisatelj. Na Mladini je delal 35 let.

V moji delovni knjižici je vpisan poklic nekvalificirani gozdni delavec. S tem delom sem si plačeval študij.

Blaž Ogorevc, ki se je rodil leta 1951 v Škofji Loki, je napisal pesniške zbirke Domačijski spevi, Poklon za Rastafari Makkonen Haile Selasie Yaha, Zima na socialističnem kmetijskem posestvu in Prisilno zreli paradižniki, ki je zagotovo najbolj znana med bralci. Leta 1999 pa je izšel njegov potopisni roman Tropska melanholija, ki je te dni doživel ponatis. Ogorevc v njem opisuje popotovanja po Aziji, Afriki, Južni Ameriki in državah Bližnjega vzhoda, v opise pa vpleta refleksije o svoji mladosti, živalih in ženskah ter skuša bralcu pojasniti, kaj je tropska melanholija in zakaj ga je zgrabila. Z Ogorevcem, ki je vedno zanimiv sogovornik, smo se pogovarjali o tej knjigi, o njegovih prijateljih, razodel pa nam je tudi številne zanimivosti iz svojega življenja, med drugim, da je njegov ded pisatelj Fran Saleški Finžgar. Nismo mogli niti mimo njegovega tri desetletja in pol trajajočega dela v uredništvu Mladine, kjer je bil nekaj časa urednik kulturne priloge Mlada pota, v kateri so danes znani literati in pesniki objavljali svoja prva dela.

V knjigi Tropska melanholija pišete, da ste že, ko ste bili otrok, odkrili svojo »bolezen« – tropsko melanholijo. Ta vas je potem vodila iz Škofje Loke po vsem svetu. Kaj je tropska melanholija?

Tropska melanholija me je prijela že, ko sem bil otrok in sem bral 1001 noč. Ta svet se mi je zdel nekaj nedosegljivega. Tropska melanholija je pravzaprav nekakšna čudna mlahavost, ki se ti pojavi v duši in sploh ne veš, zakaj denimo imaš neko žival rad. Ker če ste bili kdaj v tropih, ste ugotovili, da imajo ženske bistveno raje neke druge živali. Ko v Krugerjevem parku v Južni Afriki ženska vidi neko žival, je očarana nad njo. Ženske imajo zelo rade gazele in žirafe. Jaz pa sem bil očaran nad hijenami. Levi so se mi zdeli preveč komercialni. Ko pa sem gledal hijene, me je preveval ljubezniv občutek do njih. Občutek topline. Ta občutek je melanholičen, ker ne veš, kaj bi naredil. Rad bi imel vse na svetu, vendar veš, da to ni mogoče.

V tej melanholiji je, tako je razvidno iz vašega pisanja, precej tudi izrazito čutnega.

Ja, kajti ko sem prišel v Južno Afriko, sem spoznal tople in debele ritke črnk, ki jih je bilo neskončno lepo gladiti, a zavedal sem se, da bom moral prej ali slej oditi. Vse te močne, sočne ritke pa bodo ostale v Južni Afriki, ko bom odšel nazaj v mrzle kraje. Afriške ženske so bile eno samo veselje. Bile so razkošne, a kaj, ko si jih moral naslednji dan zapustiti in oditi.

Kaj ste iskali na potovanjih, ki jih opisujete v Tropski melanholiji?

Vsakdo hlepi po nečem novem v svetu in zato ga raziskuje. Tudi Krištofa Kolumba je, poleg želje po obogatitvi, gnala naprej žeja po raziskovanju. Ni vedel, da je svet okrogel. Mislil, je da je nekaj takšnega kot ženska joška. Kot kozarec za šampanjec, ki mu odbiješ pecelj. V vsakem človeku je, če si to prizna, težka želja po tavanju, popotovanju, raziskovanju in sam sem celo ustanovil nekakšno Splošno raziskovalno društvo, ki naj bi raziskovalo vse. Kaj je vse, ne vemo.

V prvih poglavjih knjige pravite, da boste govorili o majhnih stvareh, recimo o vrabčku, ki ste ga videli, o osličku, ki ste ga srečali. Pozorni ste, včasih tudi na banalne stvari, vendar jim s svojim pisanjem, kot je zapisal Bernard Nežmah v recenziji ene izmed vaših knjig, vdahnete dostojanstvo.

Po mojem v svetu ni majhnih stvari, motivov in tem. Vse je lahko grozljivo veličastno. Če gledaš kapljico vode iz našega bajerja pod mikroskopom, kar sva naredila z mojim sinčkom, ko sva na boljšem trgu kupila mikroskop, se ti razpre veličasten svet. Začela sva raziskovati kotačnike, majhna, do milimetra velika bitjeca, ki živijo v sladkih vodah. Nov svet je bil pred nama. Očarajo pa me tudi velike stvari. Najboljše slike sva s fotografom Markotom Jamnikom naredila na Siciliji, ko je bruhala Etna. V nekem čudnem smislu začneš to dogajanje gledati kot seksualni pojav. In v tistem trenutku, ko vulkan bruhne, je občutek res čuden. Življenje je čudno in pogosto tudi nerazložljivo. Če preveč bereš medicinske enciklopedije, lahko postaneš kaj hitro hipohonder. Nekateri postanejo hipohondri v nekakšni astronomski dimenziji. Pisatelj Branko Gradišnik ne more spati, ker se boji, da bo priletel komet. In za Petra Mlakarja nekateri pravijo, da je satanist. Hvala bogu, kajti če bi vsaka država imela takšnega glavnega satanista, tako hudobnega, kot je dobričina Peter Mlakar, in če bi imela še politike tako dobre kot sataniste, bi bilo vse dobro.

Če se v svojem pisanju ukvarjate z majhnimi stvarmi, je pravzaprav presenetljivo, da ste se odločili za študij filozofije in primerjalne književnost, ki večinoma tematizira metafiziko.

To je malce zoprno vprašanje, ker sem študij, iskreno povedano, vzel zelo resno. Morda imam ravno zato včasih občutek, da sem v občutenju sveta na zelo spolzkih tleh. Ko berem trapastega Nietzscheja, ki ga zelo cenim, ga ob branju resno jemljem in čutim spolzka tla, da ne govorim o drugih filozofih. Ob takšnem občutenju se včasih morda normalnemu človeku zdim povsem neumen.

Po študiju ste služili v nekdanji JLA in od tam imate zanimive zgodbe.

Ko sem bil v JLA, sem racionalno vedel, da je JLA nekaj popolnoma neumnega, tako sem jo tudi jemal in pristal v norišnici. Diagnoza je bila zabavna: manična depresija z labilnostjo in suicidalnostjo. Ko sem pristal tam, sem se počutil, kot da sem se znašel med ljudmi, med frendi. Je pa bilo življenje tam in zunaj ena velika jeba, saj je v tistem času naredil samomor prijatelj; vrgel se je iz šestega nadstropja. Hočem reči, da je lahko za ljudi okolje, v katerem živimo, norišnično ali zunaj, jeba. Šest nas je bilo v norišnični sobi. Igrali smo karte. V sobi so bili nekakšni šefi iz Beograda in Zagreba, ki so igrali karte za denar. Že prvega dne moje hospitalizacije me je obiskala Desa Muck in med joški prinesla steklenico viskija in v žepu Playboy. Bil se med »plavci«, ker smo imeli modre pižame, v restavraciji pa nam niso smeli točiti alkohola.

Bili ste daleč od sveta mladosti, ko ste se navduševali nad enciklopedijami živali, kjer ste našli spodbudo za Tropsko melanholijo.

Hlepel sem po znanju. V otroških letih sem imel nekaj ruskih knjig z na roko narisanimi živalmi, ki so bile paša za mojo domišljijo. Potem so v Sloveniji izdali knjigo Čarobni svet divjine. To je bila zame najlepša knjiga, ki mi je razpirala svet. V njej so bile barvne fotografije in zgodbe o lemingih, tigrih, levih in drugih živalih. Ta knjiga je v meni budila radost. Lepo mi je bilo z njo. Tako kot mi je lepo danes, ko grem zjutraj na sprehod v našo škofjeloško grapo. Če vidim tam kakšno divjo žival, si rečem: madona, danes bo pa lep dan. Lepo je tudi, ko opazujem vzgojiteljici, ki tja pripeljeta otročke iz vrtca. V današnjem nekomunikativnem svetu se dobro počutim, ko me vzgojiteljica pozdravi z dober dan. Tudi ko me majčkena deklica, čeprav tistega dne ne vidim srne ali druge živali, pozdravi, čutim, da bo dober dan.

V Tropski melanholiji in v najinem pogovoru veliko pozornosti namenjate živalim. Kako doživljate njihov svet?

Vprašanje je zelo zavito, ker se bom moral v odgovoru zateči k svoji filozofiji. Sam mislim, da med človekom in živalmi, čeprav razne religije o tem govorijo drugače, sploh ni ločnice, ampak je to isti svet. In razum ter čustva, ki jih imamo, v blagem valu prehajajo iz živali v človeka. Ljudje nismo nič drugačni od živali. Vsi imamo iste jebe. Dolgo so celo v imenu lepote, čustev, dojemanja sveta živali umikali od človeka, saj naj bi bil človek največja hudoba v živem svetu. Pa ni tako. Gledal sem dokumentarne filme o tem, kako gredo šimpanzi na pohod proti drugemu plemenu. Ne zaradi hrane, ampak iz hudobije. Z grozo sem gledal prostitucijo med šimpanzi. Samci lovijo hrano, nato pride samica kot kakšna vlačuga, ki z največjim veseljem žre ulov in samcu kaže rit, da jo lahko nategne. Poglejte medveda. Starejši medvedi so včasih zasanjani. Gledajo sončni zahod. Sam mislim, da v trapastem opazovanju sončnega zahoda občudujejo lepoto narave. Kozorogi pa gredo na najbolj soncu izpostavljen skalni greben in gledajo proti vzhodu tako dolgo, da jim zmrznejo ušesa, ker piha mrzel veter. Nikakršne velike razlike ne vidim v dojemanju sveta med živalmi in ljudmi. Ob dojemanju živali včasih samega sebe zasačim, kako sem plehek, živalski.

Ko me je Max Modic pred letom, ko so bile demonstracije na ulicah Ljubljane, vprašal, ali me ni pest zasrbela, mar ne bi hotel koga na gobec, sem mu odvrnil, da bi, vendar je zame to zdaj brezupno. Še naprej bom bral Hlapca Jerneja.

Bojite se podgan, ščurki pa vas razveseljujejo?

Ščurke imam rad. Ne vem pa, zakaj so podgane zame nekaj najbolj groznega. Veliko psihičnih lastnosti, ki jih nekdo nosi v sebi, ni mogoče pojasniti. Sicer pa sem z veseljem jedel krokodile in pil kačjo kri. V Afriki so ob cesti, tako kot pri nas prodajajo jagode ali češnje, prodajali pečene podgane in vselej sem jih zavrnil, četudi naj bi živele v nasadih sladkornega trsa in bile blazno čiste živali. Do polhov, ki so blizu podganam, nimam nobenega predsodka. Ne vem, zakaj občutim eksistencialno grozo pred podganami. Zato sem jim v Tropski melanholiji posvetil več poglavij.

V pogovoru ne moreva mimo vprašanja o literarnih zgledih, torej o piscih, ki so vplivali na vaše pisanje.

Težko odgovorim. Začel sem s Karlom Mayem. Ker sem bil zaljubljen v učiteljico, sem z veseljem prebral Milčinskega Ptičke brez gnezda. Druge knjige, ki nam jih je dala v domače branje, sem zblefiral, da sem prebral, v resnici pa jih nisem. Nisem hotel biti med piflarji. To me je sicer malo žrlo, a sem prebral Kaplana Martina Čedermaca in druge avtorje, ko ni bilo več obvezno.

In o zgledih?

Med slovenskimi pisatelji neizmerno občudujem Prežihovega Voranca, se pravi Lovra Kuharja. Njegova dela večkrat vzamem v roke. Ko pridem do pisem, kar je za koga nezanimivo, jih berem z neizmerno slastjo. Tam na lepem ugotoviš, da je bil resnično dober pisatelj, vendarle morda malce osebnostno težak. Namreč, če bereš Hemingwayev roman Zbogom orožje, kar je ekvivalent Vorančevemu Doberdobu, začutiš, kakšno ugodje je ameriški hepiend, ki pa ga Prežih bralcu ne privošči. Naredi vse, da vzljubiš njegove junake, vsi pa končajo tragično. Ko sta Dihur in njegov najstarejši sin dobila nekaj denarja in šla na semenj kupit dva volička, čutiš, da je družina na poti k sreči, saj jo je prej življenje hudo krotovičilo. Pa ne. Avtor Prežihov Voranc kot bog, ki kreira svet, pozabi na hepiend. Ko prideta Dihurjeva na domače dvorišče, kjer se zbere vsa družina, srečna zaradi voličkov, najstarejši sin tako prešerno maha s palico, da bratu izbije oko. Prekolneš avtorja in bereš naprej. Sprašuješ pa se, zakaj si tako dober pisatelj vsaj enkrat ne privošči hepienda. V Prežihovih zbranih delih berem tudi, da je na založnikovo vprašanje, kdaj bo oddal tekst, odgovoril – tipično za njegov značaj –, da je že vse napisal, ne ve pa še, kako ubiti glavnega junaka.

Kaj vas je zaneslo v novinarstvo in v literaturo, saj ste hoteli študirati slikarstvo?

Hotel sem biti slikar, ne pa študirati slikarstva. Ker prihajam iz nekdaj bogate družine, ki so ji po vojni rdeči pobrali vse, si nisem mogel privoščiti študija. Na gimnazijo sem šel, ker je bila najbliže naše hiše. Na faksu pa sem se že sam preživljal. Veste, kakšen poklic imam vpisan v delovni knjižici? Nekvalificirani gozdni delavec. S tem delom sem si plačeval študij. Gozdarji imajo eno finto, svoj način dela. Najprej te dajo, tako kot v vojski, na najbolj poniževalno delo – klopirat. V rokah imaš meter in s še dvema gozdarjema hodiš od drevesa do drevesa ter vpiješ: bukev dve, bukev štiri in vsaki izmeriš debelino. V rokah imaš tudi rajcar, ko sem bil pubertetnik, je imel celo seksualni pomen, in z njim smo porajcali vsako drevo, ki smo ga izmerili. In vseskozi si govoril, koliko pičk je tam doli v Žirovnici. Ja, tam, kjer je Fran Saleški Finžgar imel hišo, in čisto mogoče je, da je duhovnik in pisatelj Finžgar moj ded. Bil je namreč kaplan v Škofji Loki in moja stara mama, Helena Ogorevc, ki je bila neznansko verna, je nenadoma zanosila. Potem pa so pripeljali Ogorevca iz Novega mesta. Helena je imela dva otroka. Tudi mojega očeta, ki je bil menda na las podoben Finžgarju. Stara mama je imela šestnajst let, ko je prvič zanosila. Menda je bil Finžgar tudi malo zaljubljen vanjo. Ko sem prebral njegova zbrana dela, sem ugotovil, da ima v pismih zelo v želodcu nekega Ogorevca iz Novega mesta. Zanj je bil Ogorevc nazadnjak, kontra Slovenec. Se strinjam s Finžgarjem, kajti jaz sem rdeč, po naravi in občutku sem malo revolucionar.

V času študija sta z Matjažem Hanžkom prevzela urednikovanje v študentski založbi Škuc. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo to.

Tja sva s Hanžkom prišla iz Tribune. Začela sva na pogorišču, ki sta ga Aleksander Zorn in Darko Štrajn pustila za sabo. In uspelo nama je. Ni pa bilo lahko. Hanžek je namreč blazno živčen, vendar meni ljub človek, čeprav malo zabluzi.

Ste se pa kmalu po tem znašli na mestu urednika Mladinine kulturne priloge Mlada pota.

To je pa zanimiva zgodba. Mlada pota so bila svoj čas povsem realsocialistična priloga, v kateri so skojevke in skojevci objavljali svoje pesmi in se s tem lahko hvalili pred someščani. Potem so v nekem obdobju mladi progresivci prevzeli Mlada pota in postali nomenklatura. Vodstvo Zveze socialistične mladine Slovenije je spet v drugem obdobju odstranilo to nomenklaturo iz Mladih potov in postavilo mene za šefa. Urejal sem, zdaj bo to morda zvenelo, kot da se važim, pošteno, saj je večina literatov, ki danes kaj pomenijo, prve korake naredila v Mladih potih. Med njimi je tudi nekaj Prešernovih nagrajencev.

Možnosti za objavljanje ste ponudili po prepričanju in slogu različnim avtorjem?

Iz čiste življenjske naklonjenosti sem objavljal kurbarije in tudi dela, ki so jih pisali progresivci. Če pa ti kdo napiše lepotijo kot »okrog nas se najtemnejši mrak je storil, nekdo prižgal je luč in spregovoril«, tega ne moreš vreči proč. Nisem mogel mimo pubertetniškega opisa spolnega dogodka in sem objavljal tudi to. Ljudje so to brali. Bil je pesnik iz Idrije, zdaj se ne spomnim njegovega imena, »problematičen« literat, ki je kasneje zapisal, da je s prvo objavo v Mladih potih prišel v lokalno gostilno z Mladino, pa se ni nihče zmenil zanj. Ko je odprl prilogo Mlada pota, spet nobenega odziva. Ko je pomolil revijo pod nos enemu izmed gostov, pa ga je ta usekal, da se je znašel na tleh. Zgodba mu je bila že znana.

Za Mladino ste se v preteklih letih pogovarjali z zanimivi ljudmi, večinoma z znanci in s prijatelji. Kdo vas je v pogovoru morda najbolj presenetil z zanimivo podrobnostjo, ki je še niste vedeli o njem?

Z Milanom Klečem sva se skregala. A to ni bilo nič posebnega, ker se s Klečem zmeraj skregam.

Pa ste ga vendarle izbrali za pogovor?

Je dober pisatelj, vendar hkrati tudi slab. Včasih napiše kakšno neumnost. Zato se prepirava. On bo lepo začel pisati in napisal bo, da je tam, na enem hribu, živelo pleme, ki je znalo izjemno učinkovito ubijati ptiče. Z žepnim nožkom so znali v zraku zadeti ptico. Nekoč so sklenili, da bodo pobili vse ptiče. In tri dni so jih pobijali. Dokler se niso ptiči uprli in ustvarili vihar, s katerim so preprečili poboj. Med temi ptiči pa se znajde pterodaktil oziroma ramforinh kot simbol vsega ptičjega. Gledam Kleča in mu rečem, da to nekako ne gre skupaj. Pterodaktil oziroma ramforinh sploh ni ptič. Je plazilec. Bil je ogorčen in skregala sva se. Nekaj podobnega je naredil Dane Zajc. Bila sva dobra prijatelja. Neki Čeh, ker Dane je bil dokaj ugleden tudi na tujem, je narisal slikanico, za katero je Dane napisal besedilo. Zapisal je, da klovn v slikanici zajaha noja, jaz pa gledam njega in slikanico in mu rečem, da noj v slikanici ni noj, ampak čaplja. Dane je mojo pripombo sprejel, Kleč pa ni takšen.

Kaj menite o današnjih družbenih razmerah? To vas sprašujem kot svobodomiselnega človeka, ki je vedno hodil po svoji poti.

Razumeti morate, da sem star človek in mislim, da je bilo včasih vse v redu, zdaj pa je, kot pač je. Pameten ne znam več biti. Ko me je vaš kolega Max Modic pred letom, ko so bile demonstracije na ulicah Ljubljane, vprašal, ali me ni pest zasrbela, mar ne bi hotel koga na gobec, sem mu odvrnil, da bi, vendar je zame to zdaj brezupno. Še naprej bom bral Hlapca Jerneja.

Ste Škofjeločan, ki je prekrižaril svet. Kako zdaj iz domačega kraja gledate na širni svet? Vas še daje tropska melanholija?

Prebolel je nisem. Škofjo Loko pa občudujem. Zame je najlepši konec Slovenije. V Škofji Loki, kamorkoli grem, najdem svoj kotiček. Zjutraj, ko grem na kavo, gospodična že ve, kaj bom spil.