Beyoncé: Beyoncé

+ + + +

V času, ko feni zvezdnikov izvemo, kdaj se bodo ti obrnili v postelji, še preden to vedo sami, se zdi skoraj neverjetno, da je izid petega samostojnega albuma največje superzvezdnice R & B-ja tako rekoč vse ujel nepripravljene.

Da ne bo pomote – Beyoncé je o snemanju novega albuma prvič spregovorila že pred kakšnim letom, pozneje je objavila koščke dveh novih skladb (ki nazadnje sicer nista končali na albumu) in marsikdo je pričakoval, da bo kakšno novo skladbo zapela že med letošnjim nastopom na Super Bowlu. Za novi album se je torej vedelo, toda vseeno je izšel potihoma, brez za pop običajnih »ogrevalnih« singlov in drugih piarovskih akcij.

No, kljub skrivnostnosti se je nova plošča že prvi teden (tako kot Beyoncéjine prejšnje štiri) pričakovano zavihtela na prvo mesto med najbolj prodajanimi albumi v ZDA in še več kot sto državah – za vsak primer je izid vseeno pragmatično natempirala na predbožično potrošniško mrzlico. Presenetljivejši je odziv glasbenih kritikov, ki o albumu skoraj vsi po vrsti pišejo v presežnikih. Mnogi so šli celo tako daleč, da se pojavi vtis, da je Beyoncé z njim redefinirala podobo sodobnega R & B-ja. V okviru konservativnega, mainstreamovskega R & B-ja bi ta napihnjena mnenja morda lahko celo pogoltnili, toda v letu, ko R & B s ploščami mladih, za zdaj res še razmeroma manj znanih ustvarjalcev tako rekoč doživlja novo renesanso, se ob vsej hvali, ki je je deležna Beyoncé, lahko le vprašamo, komu tukaj ni nič jasno.

Pa naj se to ne sliši kot kritika Beyoncé – album je dober, eden njenih boljših in zagotovo njen najzrelejši. Minimalistična podoba skladb je dodelana in premišljena do najmanjših podrobnosti, nepričakovani, spretni, celo drzni zasuki pa ponudijo zanimivo poslušalsko izkušnjo. Jamstvo za to so pravzaprav že ustvarjalci, ki so sodelovali pri nastajanju albuma, med drugim hitmejkerja Pharrell Williams in Timbaland, soprog Jay-Z, s katerim skupaj odpojeta seksi romantičen komad Drunk in Love, Justin Timberlake pa Michelle in Kelly iz skupine Destiny’s Child, ki v dveh skladbah odpojeta back vokale, in še kopica zanimivih glasbenikov in producentov, ki na plošči pustijo vsak svoj, večji ali manjši pečat.

Velja pa tu pripomniti, da gre pri Beyoncé, drugače kot pri številnih njenih zvezdniških pop kolegih, ki vse niti prepustijo producentskim ekipam, vendarle za tako rekoč povsem avtorski album, z vidika glasbe in še bolj z vidika tokrat presenetljivo provokativnih, eksplicitnih besedil, v katerih se zrelo ukvarja s svojo slavo, pa tudi s povsem vsakdanjimi življenjskimi izkušnjami.

Pravzaprav se pojavi vtis, da ta Beyoncéjina nova zrelost botruje temu, da na plošči ni več lahkotnejših hitov na prvo žogo, kakršne je kot po tekočem traku servirala v preteklosti. Toda za ploščo Beyoncé je to dobra stvar.

3xUfCUFPL-8