Junaki za jutri

V sredo, teden pred božičem, je 27-letni Aleš Žganjar sedel v lokalu v središču Ljubljane, pil zeleni čaj z mlekom in razlagal svoje načrte, da bo postal kuhar. »Imam cel kup formalnih in neformalnih izkušenj, pišem spletni blog o kuhanju, sem samozavesten, pridobil si bom nacionalno poklicno kvalifikacijo,« je našteval z zavedanjem, da to ne bo dovolj. Zato bo čez en mesec, ko bo na zavodu za zaposlovanje prijavljen tri mesece in bo izpolnil pogoje za subvencijo, pridobil status samostojnega podjetnika. Tako bo za morebitnega delodajalca cenejši, kot če bi bil pri njem zaposlen. »Če smo se že morali sprijazniti s tem, da se moramo prodati, si moraš vsaj ustvariti neko pogajalsko izhodišče, neke pogoje, pod katerimi se lahko prodaš,« je utemeljil svoje »podjetniške« načrte.

Za kuhanje se je navdušil, ko je med študijem pol leta delal v italijanski restavraciji. Pred tem je prek napotnice delal še kot pismonoša, prodajal je računalniške programe po telefonu, bil je električar, predstavnik za stike z javnostmi, fizični delavec v ljubljanski Hali Tivoli, pisal je strokovne prispevke o bivanjski problematiki študentov za zvezo študentskih klubov, bil je natakar in je vodil gostinski lokal v domačem Središču ob Dravi.

Aleš je študiral slovenistiko, a študija ni končal in ga tudi ne namerava, saj je prepričan, da bi bil z diplomo ravno tako brezposeln. Na zavodu za zaposlovanje je prijavljen slaba dva meseca, odkar mu je potekel status študenta. Doslej je bil na enem informativnem pogovoru za delo, vendar izmed 30, ki so se potegovali, da bi tri mesece za tri evre na uro sestavljali sendviče, ni bil izbran niti, da bi poslal življenjepis. »Živim od dobrotnikov, ki mi posojajo denar. Starši mi ne morejo pomagati, še posebej odkar je tudi oče na zavodu. Rad bi šel na kako pivo v lokal, jedel bi v dobrih restavracijah, šel bi v gledališče, a nimam denarja niti, da bi se primerno oblekel,« je povedal.

Trg dela se rahlja na dveh ravneh. Zaposlitev za nedoločen čas je vse manj in vse manj je tudi delovnih mest za izobražene.

Aleš sodi v generacijo, katere pripadniki so od staršev neprestano poslušali, da se morajo samo izobraziti, pa bodo dobili dobro službo. K izobrazbi jih je sistematično spodbujala tudi država s povečevanjem števila vpisnih mest na fakultetah in otroci so poslušali. Leta 1991 je imelo v Sloveniji manj kot devet odstotkov delovno aktivnih vsaj višješolsko izobrazbo, deset let kasneje 13 odstotkov, zdaj je takih že 18 odstotkov.

Sociolog dr. Anton Kramberger s Fakultete za družbene vede je pred leti v knjigi Zaposljivost v Sloveniji 2007 ugotovil, da vsako leto na trg dela pride okoli devet tisoč terciarno izobraženih Slovencev, rednih služb zanje pa je vsako leto na voljo zgolj okoli 3500, saj so delovna mesta praviloma na voljo le ob upokojitvah in odhodih na bolniške in porodniške dopuste. Le malo bolje je za srednješolsko izobražene; po Krambergerjevih izračunih jih na trg dela vsako leto pride od 18 do 20 tisoč, zaposlitev za nedoločen čas pa je zanje le od osem do devet tisoč.

Ugotovil je tudi, da delodajalci v ponudbah za delo od kandidatov vse redkeje zahtevajo specifična znanja in vse pogosteje zgolj raven izobrazbe, pri čemer je zaželeno, da je ta čim nižja. Dve tretjini ponudb za delo na zavodu za zaposlovanje sta za tiste s srednješolsko izobrazbo ali celo z nižjo stopnjo izobrazbe. »Večina delodajalcev želi samo čim cenejšega delavca,« razlaga Goran Lukić iz Zveze svobodnih sindikatov, »želijo neki generični tip delavca, ki bi ga izoblikovali po svojih potrebah.«

Zgled je smetar

Danes se mladim ne obljublja več, da izobrazba prinaša dobro plačano službo, ampak se jim za zgled postavlja na primer Uroš Robič, ki dela kot smetar. »Idealna služba zame bi bila nadzornik v Triglavskem narodnem parku,« pravi 29-letnik iz Kranjske Gore. Ker si to želi že dolgo, se je vpisal na Fakulteto za gozdarstvo in med študijem tudi sadil in varoval drevesa, kadar ni prek napotnice delal kot slaščičar ali v čistilnem servisu. Študij je hitro končal in bil za diplomsko nalogo Struktura in sestava gozdnih sestojev pod Slemenom v dolini Male Pišnice na fakulteti nagrajen s Prešernovo nagrado.

Z izgubo statusa študenta je izgubil tudi možnosti za delo v stroki. Večkrat se je oglasil na pogovorih v gozdarskih podjetjih in javnih zavodih, a kot pravi, so imeli pri zaposlitvi vedno prednost tisti, ki so imeli zveze. Nekaj časa je delal za prijatelje, nato je začel popisovati števce za porabo vode za Komunalno podjetje Kranjska Gora. Ko je šel eden od smetarjev v tem podjetju na bolniški dopust, je Uroš zasedel njegovo delovno mesto.

»To je delo kot vsako drugo,« pravi. Tudi sam je imel predsodke, češ da delo smetarja smrdi in da je umazano, a so se mu ti razblinili. Na svoje stroške je opravil izpit za voznika tovornjaka in zdaj ni več surfer, kot pravijo tistim, ki se vozijo na zadnjem delu smetarskega tovornjaka, ampak sedi za volanom. Ko je premikal smetnjake, je dobival minimalno plačo okoli 600 evrov na mesec, zdaj zasluži do 200 evrov več. »Jaz lahko preživim, za tiste, ki imajo družine, pa je težko,« pove.

Med delom je spoznaval, kako ignorantski odnos imamo Slovenci do ločevanja odpadkov, in ker je navdušenec nad kinematografijo, je o tem posnel film Plastik fantastik ter prek medijev poskušal zbuditi zanimanje zanj. Zanimanje je zbudil, a mediji so bolj kot o filmu pisali o njem, o diplomiranem inženirju, ki je postal smetar.

Brezposelnost mladih se je med krizo podvojila. Brezposelnost tistih, ki so stari od 30 do 40 let, je narasla še veliko bolj.

»Da je vsako delo častno, smo resda neštetokrat slišali, a marsikdo bi se branil to vsak dan dokazovati tako, kot to počne Uroš Robič,« je pisalo v enem od člankov, ki so vsi sporočali podobno. Uroš je postal junak in zgled, ne zato, ker opozarja na naraščajoče težave s smetmi, ampak ker je vzel slabo plačano delo, za katero je veliko preveč kvalificiran.

Na začetku je bil presenečen nad vidikom, s katerega so ga obravnavali mediji, a se ga je naučil izkoristiti. »Odgovarjam na vprašanja o sebi, vmes pa govorim o filmu,« se nasmeje in doda, da se mu medijsko obravnavanje, ki ga je deležen, še vedno zdi pretirano. »Veliko mojih vrstnikov kelnari ali pa opravlja kakšne druge službe, kjer so plačani še manj,« ne razume popolnoma, zakaj prav smetarju namenjajo toliko pozornosti.

Nemočni pred delodajalci

Mladi v Sloveniji na prihodnost ne morejo gledati optimistično. Brezposelnost starih od 25 do 30 let se je od leta 2008, ko so se začele čutiti posledice gospodarske krize, podvojila. Med še mlajšimi je brezposelnost v Sloveniji rasla celo najhitreje med vsemi članicami Evropske unije in je s 25-odstotno stopnjo dosegla povprečje EU.

Slovenija bo v prihodnjih dveh letih porabila 153 milijonov evrov, da bi mlajšim od 30 let pomagala dobiti službo. Zavod za zaposlovanje bo spodbujal brezposelne, da si pridobijo nova znanja, ter jih, tudi finančno, podpiral pri »uresničitvi podjetniške zamisli«. Za mlade, ki bodo po štirih mesecih še vedno brez službe, bodo na voljo pripravništva, usposabljanje na delovnem mestu, vključitev v formalno izobraževanje ali krajša oblika institucionalnega ali praktičnega usposabljanja. Denar in čas bo vlada namenjala še za izboljšanje povezave med izobraževalnim procesom in gospodarstvom, sistematično napovedovanje, kateri poklici bodo v prihodnosti deficitarni, in novo ureditev študentskega dela po načelu »vsako delo šteje«.

Že če pogledamo podatke o povečevanju brezposelnosti, je jasno, da je to zgrešeno. Brezposelnost starih od 25 do 30 let se je v zadnjih petih letih povečala za 102 odstotka, pri tistih, ki so stari od 30 do 40 let, pa za 163 odstotkov. Brezposelnost se je povečala tudi v drugih starostnih skupinah, a precej manj.

Generaciji, katere pripadniki so stari od 30 do 40 let, nekateri pravijo tudi »mlajši starejši«. Od mladih se razlikujejo samo po letih, od starejših pa tudi v tem, da jih je veliko več študiralo na fakulteti, in v tem, da so na trg dela vstopali, ko so delodajalci z delavci precej redkeje podpisovali pogodbe o rednem delovnem razmerju za nedoločen čas in veliko pogosteje fleksibilnejše pogodbe. Ko pride kriza ali kakšen drug razlog za odpuščanje, delodajalec fleksibilno pogodbo seveda lažje in ceneje prekine kot pogodbo za nedoločen čas.

Država ne ustvarja več delovnih mest, ampak izvaja tako imenovano aktivno politiko zaposlovanja. Brezposelni hodijo na seminarje, kjer se učijo, kako postati bolj zaposljivi.

Podatke o razraščanju fleksibilnih oziroma prekarnih oblik dela v Sloveniji je zelo težko zbrati, saj nobena izmed organizacij, ki se ukvarjajo s statistikami, nima podatka o vseh fleksibilnejših delovnih oblikah: delu za določen čas, samozaposlenih, podjemnih pogodbah, avtorskih pogodbah in študentskem delu.

Še najbližje natančni in relevantni sliki je prišel Anton Kramberger, ko je primerjal podatke o delovno aktivnem prebivalstvu Slovenije s številom varnih delovnih mest. Delovno aktivna populacija je v zadnjih 30 letih vedno štela okoli milijon ljudi in leta 1984 je bilo toliko tudi varnih delovnih mest. Čez deset let je bilo »nekoliko manj varnih, a še vedno sistematiziranih delovnih mest« za nedoločen čas 750 tisoč, še deset let pozneje pa okrog 600 tisoč.

»Danes je že dobra polovica delovno aktivnih popolnoma nemočna pred delodajalci, saj jih sindikati ne spremljajo, inšpektorji pa ne nadzirajo. Država jih polovi v svoje socialne mreže, šele ko ostanejo brez služb. Edina strategija za preživetje in deloma za ohranjanje nekdanje življenjske ravni, je zanje siva ekonomija,« pove Kramberger.

Zakon kot katalog

Goran Lukić zelo rad govori o tej temi, ne samo zato, ker je sindikalist, ampak tudi, ker gre za njegovo generacijo. Ta 35-letnik z redno službo ve, da je med vrstniki »privilegiran«. Ve tudi, da so številne oblike fleksibilnejših delovnih razmerij prikrita delovna razmerja in obstajajo samo zato, ker so za delodajalce ugodnejša. Lažje jih je prekiniti kot redne pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in delavcu prinašajo manjšo socialno varnost in s tem manjše stroške za delodajalca.

Ko so uvajali pogodbe za določen čas, so bile mišljene kot izjeme in zakon o delovnih razmerjih se še vedno bere, kakor da so pogodbe za nedoločen čas temelj, kljub temu pa je danes med ponudbami del na zavodu za zaposlovanje že 82 odstotkov del za določen čas.

Druge oblike dela so še bolj tvegane. Država s subvencijami spodbuja brezposelne, da postanejo samostojni podjetniki in danes je ’espejev’ 61 tisoč ali šest tisoč več kot pred petimi leti. Po lanskih podatkih jih je četrtina živela pod pragom tveganja revščine, ki je v Sloveniji določen s 600 evrih mesečnega dohodka.

To Lukića jezi, a tisto sredo zjutraj v začetku decembra, ko smo se pogovarjali z njim v njegovi pisarni na sedežu Zveze svobodnih sindikatov, ni bil jezen samo na delodajalce in državo.

Razjezila sta ga novinarska prispevka, ki sta bila objavljena nekaj dni prej. V radijskem prispevku »Se bo še splačalo biti honorarec?« se je novinarka spraševala, koliko prednosti pred drugimi oblikami dela bodo zaradi novih obremenitev s prispevki izgubile avtorske in podjemne pogodbe. V časopisu pa je izšel komentar »Kako smo zanikali medgeneracijski konflikt in postali modrejši«, v katerem je novinarka zapisala, da so za prekarnost dela, ki je tako značilna za mlade, krivi starejši oziroma njihov »ljubosumno posesiven odnos do lastnih pravic in trapasta bojazen, da bi ’razširitev področja pravic’ nekako zmanjšala delež pravic zanje«.

Taki članki po Lukićevih besedah še stopnjujejo težave, kar je novinarkama tudi povedal. Prvi članek po njegovem kaže, da se strinjamo z razmerami, v katerih delodajalci zakon o delovnem razmerju jemljejo kot katalog oblik dela, iz katerega izbirajo zgolj glede na stroškovno učinkovitost. Vsem, ki poznajo to področje, je jasno, da številni prek avtorskih pogodb in kot ’espeji’ opravljajo enako delo kakor redno zaposleni, torej bi morali biti po zakonu redno zaposleni. Namesto da bi pritiskali na delovno inšpekcijo, da pregleda to področje, se sprašujemo, ali bodo delodajalci nove stroške prispevkov prevalili na delavce, zaradi česar se bo znižal njihov neto dohodek, in se jezimo na državo, ker prispevke uvaja. In kot kaže drugi članek, mladi za prekarnost in posledice, ki jih ta ima, bolj kakor delodajalce krivijo redno zaposlene delavce in sindikate, ki jih zastopajo.

Znižanje življenjske ravni

Med največjimi poznavalci trga dela v Sloveniji je profesor na FDV dr. Miroljub Ignjatović. Ko govori o tej temi, skoraj pozabi opozoriti na veliko segmentiranost trga dela, saj je ta že tako samoumevna. »Na eni strani so mladi v prekarnih oblikah zaposlitve, na drugi starejši z rednimi pogodbami. Razlike so velike, vsaj v tveganju; z rednimi pogodbami je veliko lažje živeti,« poudarja očitno.

Z zaostrovanjem razmer zadnja leta je vedno bolj jasno, da tvegani in fleksibilni trg dela ni rezerviran za mlade. »Ko se je enkrat prečistil ta del, ko so delodajalci odpustili vse, ki so imeli različne fleksibilne oblike zaposlitve, so začeli odpuščati tudi starejše, ki so imeli redno zaposlitev,« pojasnjuje Ignjatović. Ko se delavci, ki so delali na podlagi rednih pogodb o delu, ponovno odpravijo na trg dela, so tudi njim na voljo predvsem fleksibilnejše oblike dela.

Mladi so navajeni živeti v prekarnih delovnih odnosih in so zato prelagali ustvarjanje družine in najemanje posojil za stanovanje ali avtomobil, starejši pa družine in posojila že imajo. »Ko starejši izgubijo redno zaposlitev, se težko prilagodijo novemu položaju. Poleg stresa zaradi brezposelnosti in potem še stresa zaradi fleksibilnih, manj varnih oblik zaposlitve se morajo prilagoditi še novi življenjski ravni, ko je treba za vsak evro dobro premisliti, kam ga vložiti. To pogosto prinese tudi poslabšanje zdravja in druge težave,« opaža Ignjatović.

Kdor bo čakal, bo umrl

Petintridesetletnega Janka Bolčine iz Volč pri Tolminu niso odpustili, ampak je pogodbo za nedoločen čas pri velikem podjetju prekinil sam. Bil je nezadovoljen, ker so zaposleni v podjetju napredovali zaradi prijateljskih in družinski vezi z vodstvom, zato je dobival šefe, za katere pravi, da so bili nesposobni in je zaradi njih trpelo delo. Inženir s šesto stopnjo izobrazbe in 12 leti delovnih izkušenj je bil prepričan, da bo dobil novo službo najpozneje v enem mesecu. Navsezadnje je na televiziji pogosto slišal, da v Sloveniji zelo primanjkuje inženirjev.

Po štirih mesecih brezposelnosti se je vendarle prijavil na zavodu za zaposlovanje, a mu niti to ni pomagalo. Lani se je na primer potegoval za delovno mesto inženirja, vednar so zaposlili kuharja. »So rekli, da je izredno priden,« se spominja Janko. Iskanju službe se je dokončno odpovedal letos poleti, prepričan, da bi zaposlitev lahko dobil le prek poznanstev, teh pa nima.

Prihranke je vložil v ekološka čistila, s katerimi se da po njegovih zagotovilih izredno dobro in z zelo malo vode očistiti avtomobil, ter postal s. p. Po letu in pol je decembra prvič prišel dan, ko je s čiščenjem avtomobilov zaslužil več kot toliko, da je pokril stroške hrane in bencina. Denarja, ki si ga je izposodil za nakup sesalnika, še ni vrnil.

»Delati je lahko, težje je delo dobiti,« pravi Janko, ki se še privaja na vlogo podjetnika, na neprestano prodajanje svojih storitev. »Povsem drugače je kot prej. Včasih sem se popoldne sprostil, zdaj ves dan razmišljam o službi,« priznava, da doživlja stres. Ima malo več kot leto staro hčerko in žena je spet noseča. »Morali bi se preseliti v kaj večjega,« reče in pogleda po mansardnem stanovanju, »a to je zdaj nemogoče.«

Pred meseci so njegovo zgodbo predstavili na enem največjih novičarskih spletnih portalov, objavili so jo v rubriki »Junaki za jutri«, rezervirani za »zgodbe o ljudeh s pogumom in dosežki«. »Kdor bo delal, bo preživel. Kdor bo le čakal, da se kaj zgodi, bo počasi nehal dihati in bo umrl,« so zapisali v članku o Janku.

Umazani Harry in Brazgotinec

Take zgodbe niso naključne, kot ni naključno, da se pojavljajo sočasno s prevladovanjem neoliberalnih socialnih politik, poudarja sociolog dr. Primož Krašovec. Za nas je to morda nekaj novega, a gre za staro usmeritev, že dolgo znano iz ameriških kriminalnih filmov. V sedemdesetih letih so snemali filme o Umazanem Harryju s Clintom Eastwoodom, v osemdesetih pa Brazgotinca z Alom Pacinom ali Umri pokončno, kjer je bil glavni junak Bruce Willis.

»To so skrajni primeri individualizma človeka, ki ne računa na družbo, ampak naredi vse sam. Slavijo vigilante, ki vzamejo pravico v svoje roke in ne čakajo na policijo ter druge državne organe in mehanizme solidarnosti. Ti so vedno prikazani kot zla sila korupcije, ki junake zgolj onemogoča,« povzema Krašovec in poudarja, da mediji in popularna kultura pri tem samo sledijo socialni politiki, kakršno vzpostavlja država. »Država se obnaša, kot da ne bi bila več država, kot da makroekonomska gibanja ne bi bila pod njenim nadzorom, kot da nanje ne moremo popolnoma nič vplivati,« opaža Krašovec.

Država ne ustvarja več delovnih mest, ampak izvaja tako imenovano aktivno politiko zaposlovanja. Brezposelni hodijo na seminarje, kjer se učijo, kako postati bolj zaposljivi oziroma kako prepričati delodajalca, naj jih vzame v službo. Poleg trdih veščin, kot so izkušnje in izobrazba, naj bi pridobivali tudi mehke veščine, na primer veščino pisanja prošenj, samozavesten pogled v oči in močan stisk roke ob srečanju z morebitnim šefom.

Na zavodu za zaposlovanje vsakemu brezposelnemu sestavijo zaposlovalni načrt in pri tem posamezniku svetujejo, naj razmisli o svojih »najpomembnejših lastnostih, sposobnostih in kompetencah, ki lahko pomembno vplivajo na izbiro delovnega mesta«. Na seznamu lastnosti, za katere zavod meni, da so pomembne za delodajalce, so komunikativnost, družabnost, samostojnost, dobra telesna pripravljenost, samozavest, pozitivnost …

»Država zavzema mesto moralnega svetovalca in hkrati na individualni ravni moralno disciplinira revne, brezposelne, uboge,« pravi Krašovec. Zavod za zaposlovanje tako na primer brezposelnemu odvzame pravico do denarnega nadomestila, če po svoji krivdi ne dobi delovnega mesta, ki mu je na voljo.

Tako posameznik vse, kar se mu zgodi slabega, razume kot svojo krivdo in uspeh razume kot individualni uspeh. »Posameznik torej neprestano niha med narcisizmom in razočaranjem,« opisuje Krašovec.

Boj med različnimi skupinami na trgu dela je kontraproduktiven in koristi samo tistim, ki si želijo čim cenejše delavce.

Čas za razredni boj

Ko prekarni delavci ob sebi videvajo delavce, ki so zaposleni za nedoločen čas, a opravljajo enako kakovostno delo, pa jim je jasno, da vzroki za težave pri pridobivanju dobre plače ali redne službe ne morejo biti v njih samih. Pri tem se pogosto ne obračajo proti delodajalcem in državi, ki ne ustvarjajo dovolj dobrih delovnih mest, ampak proti delavcem, za katere se populistično meni, da niso dovolj produktivni, da bi upravičili pravice, ki jih imajo. Najpogosteje se tako kritizira javni sektor, toda razširjeno mnenje, da je naš trg dela pretog, kaže na prepričanje, da so vsi redno zaposleni neupravičeno privilegirani, in to na račun drugih.

»Če prekarni delavci opravljajo isto delo kot redno zaposleni in še menijo, da so produktivnejši od njih, je jasno, da se vzpostavijo zamere. Te pa se ne morejo ustrezno izraziti, če ni kolektivne organizacije, ki bi se borila za pravice prekarnih delavcev,« je jasno Krašovcu. Taka organiziranost je otežena s tem, da so fleksibilni delavci bolj atomizirani, saj redkeje delajo v istem prostoru, a morda jo še bolj otežuje to, da prekarci sami dojemajo težave iz moralnega zornega kota. Za mnoge se razmislek konča pri misli, »starejši dobijo več, mladi pa smo prikrajšani«.

»Prekarci se morajo najprej odločiti, ali so delavci ali storitve,« trdi Goran Lukić, ki, tako kot nihče drug, še ni našel načina, da bi se vsi delavci v Sloveniji skupaj zavzemali za svoje pravice. Poklici, ki so se v Sloveniji najhitreje fleksibilizirali, kot so novinarstvo, arhitektura, oglaševanje, oblikovanje in podobni, so tudi poklici, v katerih se zaposleni dojemajo kot najbolj drugačni od industrijske podobe delavcev v modrih kombinezonih, ki hodijo na sindikalne veselice.

»Veliko mladih prekarcev na redno zaposlene delavce gleda kot na nekaj arhaičnega. Rečejo si, saj v bistvu nočem biti klasičen proletarec, saj sem v tej situaciji svobodnejši,« je pri vrstnikih zaznal Krašovec, 34-letnik, ki tudi sam dela v prekarnih delovnih razmerjih. Meni, da je to psihološka racionalizacija fleksibilnih delovnih razmerij in ne svobodna izbira, da gre za posledico in ne za vzrok fleksibilizacije.

To, da se rednim službam pripišeta monotonost in dolgočasnost, fleksibilnim službam pa svoboda in ustvarjalnost, je po njegovem najuspešnejši ideološki trik neoliberalne zaposlitvene politike. »Seveda ne more biti ideal, da prideš v službo, zaliješ fikus in osem ur opravljaš repetitivne gibe, ampak ne vem, zakaj nekdo ne bi mogel imeti varne zaposlitve za nedoločen čas in kljub temu delati ustvarjalno ter si svobodno oblikovati delovni urnik,« se sprašuje.

Podobno kot Lukić tudi on meni, da se je najprej treba zavedeti, da smo vsi delavci: »V kapitalizmu to, da si delavec, ni izbira, ampak objektivno dejstvo. Če nisi rentnik ali kapitalist, si odvisen od tega, da nekako dobiš denar. Če nisi kriminalec, si lahko samo delavec. Vsak, ki se znajde v tem družbenem položaju, je delavec, ne glede na to, kako se oblači in v katere lokale hodi,« poudarja.

Boj med različnimi skupinami na trgu dela je kontraproduktiven in koristi samo tistim, ki si želijo čim cenejše delavce. Zato je čas, da preoblikujemo ta boj. V razredni boj.