Vmešavanje v politiko

Ta teden smo v Sloveniji dobili novo gospodarsko združenje. Uradno »Slovenian business club«, ki ga pod sponzorstvom izdelovalca igralnih avtomatov Joca Pečečnika operativno vodi bivši novinar Uroš Slak, predseduje pa mu lastnik podjetja Postojnska jama Marjan Batagelj. V Sloveniji sicer že imamo 220 različnih gospodarskih združenj, od Združenja za prašičerejo, Združenja polnilcev embaliranih vod, Združenja proizvajalcev kranjske klobase, Konzorcija za namakanje Podravja do Združenja proizvajalcev jedilnih jajc izpod Kamniških planin ... A to, 221. združenje je nekaj posebnega. Je odkrito proti javnim institucijam, bodočim članom pa prepoveduje politično udejstvovanje, in to predstavlja kot eno najpomembnejših vrednot. Ustava sicer jamči politično udejstvovanje. Oni ga bodo svojim članom prepovedali. In iz tega naredili zgodbo o uspehu.

V Sloveniji, kjer je stopnja zaupanja v državne institucije, kot je parlament, nizka, kjer je nizko tudi zaupanje v politične stranke in kjer se kot rešitev za problem korupcije vse bolj izpostavljajo privatizacija ter krčenje države in ukinjanje javnih organizacij, utegne novo združenje s svojim na videz apolitičnim pristopom postati ena izmed najbolj priljubljenih. Tudi izjave ustanovnih članov odsevajo ta populistični etos: »V družbah, ki so v lasti države, dobiček dajejo v dividende, da ga bo dobila država. Mi dobiček vračamo v podjetje,« je ta teden ob ustanovitvi kluba dejal Igor Akrapovič, ki ima podjetje za izdelavo izpušnih sistemov. »Jasno je, da družbe ne poganjajo tisti, ki govorijo, pač pa tisti, ki delajo ...« je dejal Japec Jakopin iz podjetja Seaway. »Denar se ustvarja v proizvodnji in ne v pisarnah,« podjetniki pa morajo »Slovenijo predstavljati v pozitivni luči in ji povrniti ugled«, je dejal Robert Grah, lastnik podjetja SG Avtomotiv iz Slovenskih Konjic, kjer izdelujejo LED-luči za javno razsvetljavo in avtomobilsko industrijo.

A kaj dejansko pomeni poziv k manj »govorjenja« in več dela, morda ilustrira obnašanje podjetnika Roberta Graha v Srbiji. Grah ima namreč v Srbiji, v kraju Batočina, podjetje Grah Automotive, ki po trditvah Milorada Panovića, vodje srbskega sindikata industrije, energije in rudarstva Neodvisnost, krši temeljne delavske pravice. Panović je minulo jesen na evropsko sindikalno federacijo poslal »najostrejši protest« zaradi potez slovenskega podjetnika, ki naj bi kršil srbsko zakonodajo, ustavo, konvencijo številko 135 Mednarodne organizacije dela (ILO) in vrsto drugih mednarodnih sporazumov. Kot nam je pojasnil Panović, so delavci želeli organizirati sindikat, a namesto da bi vodstvo podjetja z njimi začelo socialni dialog, so v tovarni suspendirali oba vodilna sindikalista, delavskega zaupnika in sekretarja. Podobno naj bi slovenski lastniki v Srbiji omejevali sindikalno organiziranje v vsaj še dveh podjetjih, v Gorenju in v podjetju Antares & BDPR Slavka Tepeša, ki v Sivcu izdeluje športna oblačila. Slednji naj bi za nekaj dni odpustil kar vse zaposlene, ki so se hoteli sindikalno organizirati.

Sprva je Slovenijo vodila politika. Potem naveza med politiko in gospodarstvom. Danes pa želijo vse pogosteje krmilo v roke vzeti kar sami gospodarstveniki.

Slovenski podjetniki so za povrh vsega na takšne poteze celo ponosni. Lastnik tovarne v Batočini Rober Grah je dogodke v Srbiji minuli mesec komentiral za Finance, in sicer v slogu izjave, ki spominja na začetke industrijskega kapitalizma iz srede 19. stoletja. Dejal je, da so zagrozili tudi z zaprtjem tovarne – a bolj »taktično« – saj »si ljudje predstavljajo, da če so v sindikatu, jim je v podjetju dovoljeno početi čisto vse. Pa smo jim dokazali, da ni tako«. Grah nam je ta teden odgovoril, da ustanovitvi sindikata ne nasprotuje in da je bil problem zgolj v tem, ker se je v podjetju za ustanovitev odločilo premalo zaposlenih. Ti naj ne bi bili zainteresirani za včlanitev zaradi rednih plač, božičnic, nadur in nagrad. A Panović trdi drugače. Pravi, da bi po srbski zakonodaji morali imeti za ustanovitev sindikata 15 odstotkov članstva, v omenjenem podjetju pa so jih že na začetku imeli 18 odstotkov. Poleg tega zaposleni v podjetju prejemajo minimalno plačo (približno 380 evrov neto), Grahovo podjetje pa za te plače prejema srbsko državno subvencijo ter lobira pri vladi za sprejem nove zakonodaje, s katero bi omejili delavske pravice.

Takšno lobiranje je morda legitimno, težko pa je v njem najti najvišje etične standarde ali dejanja, prek katerih podjetniki »Slovenijo predstavljajo v pozitivni luči«. Gre prej za izvoz najbolj spornih slovenskih podjetniških praks. A ne zgolj to. Prvi predsednik slovenskega parlamenta France Bučar pravi, da je v začetku devetdesetih Slovenijo še vodila politika, po letu 2000 pa naveza med politiko in gospodarstvom. V zadnjem času pa želijo gospodarstveniki kar sami prevzeti krmilo države. Denimo z raznimi idejami, kako Slovenijo »rešiti« iz krize, s svojimi tehničnimi mandatarji ali z na videz apolitično predstavo, ki jo je zaigral tudi Zoran Janković. Po vsebini so sicer njihove ideje banalne in celo nevarne – če bi v Slovenian business clubu ustanovili stranko, bi verjetno morali v program vpisati kar omejitev »govora« ali morda celo omejitev delavskih pravic. A je vse to dobro prekrito za tezo, da so oni tisti, ki ustvarjajo denar. Na vse državne podpore in subvencije, ki jih ob tem dobivajo, pa seveda pozabijo.