Više, hitreje, krivičneje?

Ni še tako dolgo, bilo je pred dobrim letom, ko sta tožilki v zadevi Balkanski bojevnik Blanka Žgajnar in Mateja Gončin ugotavljali, da »je Slovenija očitno neka oaza spoštovanja človekovih pravic«, »edina evropska oaza« te vrste. Že tedaj ni bilo tako, to pa je pred dnevi potrdilo tudi višje sodišče, ki je razveljavilo izločitev domnevno nezakonito pridobljenih dokazov zoper domnevni narkokartel. Z vsakim zakonodajnim posegom v pravila kazenskega postopka pa trditev tožilk drži le še manj.

Pravice in dolžnosti obdolžencev, ki se znajdejo v kolesju državnega represivnega aparata, določa zakon o kazenskem postopku, ki je bil doslej od leta 1994 spremenjen 12-krat. Vsakič je šlo za spremembo v prid učinkovitejšemu postopku, torej za spremembe na račun pravic obdolženca. Takšen je tudi zadnji poseg v zakon, ki so ga napisali na ministrstvu za pravosodje. Predlog zakona, ki je trenutno v strokovnem usklajevanju, predvideva tri novosti, in sicer dve novi tajni preiskovalni metodi, sledenje mobitelom in oddaljeni nadzor nad osebnimi računalniki, ter širitev kaznovalnega naloga. Prvi dve se uvajata kljub pomislekom kazenskopravne stroke o prvem in nasprotovanju drugemu, ki ga je doslej v EU uvedla le Nemčija, pa še to neuspešno. Z vidika pravic obdolžencev pa je morda še precej spornejša širitev možnosti za uporabo kaznovalnega naloga.

Kaznovalni nalog je bil uveden leta 2003, seveda kot način za dosego učinkovitejšega, torej hitrejšega in krajšega kazenskega postopka. Tedaj tožilstvo in sodišče še nista imela resnih orodij za skrajševanje kazenskih postopkov. Kaznovalni nalog je tožilstvu omogočil, da predlaga, sodišču pa, da izreče kazensko sankcijo, ne da bi obdolženec sploh vedel, da je zoper njega tekel postopek. Tožilec v teh primerih hkrati z vložitvijo obtožnice, ki se šteje za začetek kazenskega postopka, poda predlog kazni, sodišče pa ga, tako kaže praksa, v veliki večini le še potrdi. Obdolženec dobi na dom prvostopenjsko obsodbo za kaznivo dejanje, ne da bi sodišče sploh videl od znotraj. Izrekanje kaznovalnega naloga je bilo ob uvedbi omejeno na kazniva dejanja, za katera se sme izreči zaporna kazen do treh let, torej za postopke, ki tečejo pred okrajnimi sodišči. Tožilstvo in sodišče pa sta ga lahko uporabila vselej, razen ko je bila izrečena kazen zapora. Torej v veliki večini primerov, saj se pri skoraj 90 odstotkih obsodilnih sodb izreče pogojna oziroma denarna kazen.

Iz leta v leto več kazenskih postopkov namesto sodnika konča kar tožilec. To ne bi smel biti razlog za veselje, pač pa za zaskrbljenost.

Zdaj vlada to širi na vse postopke, brez izjem. V obrazložitvi predloga zakona niso navedeni razlogi, ampak zgolj, da se je kaznovalni nalog izkazal za uspešen način skrajševanja kazenskih postopkov in bo poslej uspeh samo še večji. A tu gre zgolj za uspeh države in še to na račun državljana. Še posebej, ker so bili v zadnjih desetih letih, od uvedbe kaznovalnega naloga do danes, uvedeni številni drugi instituti za povečevanje učinkovitosti kazenskega postopka. Recimo predobravnalni narok, sporazum o krivdi, priznanje krivde, vložitev obtožnice brez sodne preiskave in odloženi pregon. Vsem je skupno to, da se postopek ne izvede po redni poti pred sodiščem, pač pa ga konča kar tožilec – tako kot vidimo v ameriških filmih, kjer tožilec po načelu korenčka in palice obdolženca prepriča, da se strinja z neko kazensko sankcijo. In tam, v ZDA, se le nekaj odstotkov zadev konča pred sodiščem, o vsem drugem »razsodi« že tožilec. Zato je tam, v ZDA, največji odstotek po krivem obsojenih v vseh »zahodnih« demokracijah … Gre za sistem, ki se je, seveda, razvil iz potrebe po učinkovitejšem in čim cenejšem pravosodju.

Na ministrstvu za pravosodje se branijo, da mora sodišče tudi pri kaznovalnem nalogu »še vedno presoditi utemeljenost suma na podlagi priloženih dokazov in ustreznost predlagane sankcije«, obdolženec pa ima pravico do ugovora, s katerim se sproži kazenski postopek, »kot da kaznovalnega naloga ne bi bilo«. Drži. A vendar: podatki tožilstva za leto 2012 kažejo, da so tožilci predlagali 2714 kaznovalnih nalogov, sodišče pa jim je vestno sledilo in jih izreklo 2351. Od teh jih je velika večina, 1925, postala tudi pravnomočna, torej ni bilo ugovora obdolženca. To pa pomeni, da je bilo s kaznovalnim nalogom, torej po hitrem postopku brez sodelovanja obdolženca, predlani pravnomočno obsojenih kar 20 odstotkov obsojenih. Ali kot so učinkovitost kaznovalnega naloga pohvalili predlagatelji zakona: »V preteklem letu je bil kazenski postopek zoper skoraj 2000 oseb pravnomočno končan, ne da bi bilo treba opraviti glavno obravnavo, kar je pomemben prispevek k zmanjšanju obremenitev tako državnih tožilstev kakor tudi kazenskih sodišč.« Poleg tega se že veselijo potenciala lastne zamisli o širitvi uporabe tega instituta: »Glede na to, da se pred okrožnim sodiščem v 70 odstotkih primerov izreče pogojna obsodba, bi taka sprememba po oceni sodišč pomenila občutno kadrovsko in prostorsko razbremenitev.«

Ko pa o sistemu kazenskega prava, ki najbolj grobo posega v pravice posameznika, govorimo zgolj še z vidika učinkovitosti, hitrosti, kadrovskih in prostorskih razbremenitev, se ne spodobi hkrati govoriti tudi o preobširnih človekovih pravicah.

Vstajniški primer: S kaznovalnim nalogom je bil obsojen tudi vstajnik Irfan Beširević

Poleg več »mariborskih« vstajnikov je bil pred časom pred kazenskim sodiščem obsojen tudi prvi »ljubljanski« vstajnik, Irfan Beširević, in to po hitrem postopku, s kaznovalnim nalogom. Policija ga je ujela v objektiv na drugi vseslovenski ljudski vstaji, ko je skupaj z nekaj drugimi vstajniki skušal podreti varovalno ograjo med policijo in protestniki. S tem naj bi bil storil kaznivo dejanje »poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi«. Beširević je javno prepoznavna osebnost, aktivist za pravice delavcev migrantov, izbrisanih … Na fotografiji ga je zaradi tega prepoznal policist, tožilcu je bilo to dovolj, da je skupaj z obtožnico podal kaznovalni nalog, sodnici pa dovolj, da ga je potrdila. Beširević je bil obsojen na štiri mesece pogojne zaporne kazni, ki mu je ne bo treba prestati, če v prihodnjih dveh letih ne bo storil novega kaznivega dejanja. Dve leti je dolga doba, Beširević pa je navadno v prvi vrstah, ko je treba na ulico …