Zavzemimo denar!

Lani so v Ameriki štrajkali delavci, zaposleni v fast-food restavracijah. Saj veste, v Burger Kingu, McDonaldsu, KFC-ju in tako dalje. Kaj ima to z nami, boste rekli. O, veliko! Tako rekoč vse. Naj vam pojasnim, zakaj.

Štrajkajoči so skandirali: »Delavske pravice so človekove pravice!« Pa: »Hočemo uživati sadove svojega dela!« Kar je logično: zaposleni v fast-food restavracijah so tako slabo plačani, da si pogosto ne morejo privoščiti niti hrane, ki jo prodajajo v fast-food restavracijah. Minimalno plačo dobivajo le srečkoti, mnogi pa pravijo, da mesec sestavijo le s pomočjo dobrodelnih organizacij, socialnih bonov za hrano in podobnih asistenc.

Rekli boste: in kaj je narobe s tem? Mar ni delo v fast-food restavracijah mišljeno kot nekaj začasnega in priložnostnega, kot boot camp za nove generacije, kot napol romantično počitniško delo za mlade, ki so tako dobili priložnost, da nekaj malega zaslužijo, da niso povsem odvisni od staršev in da pridobijo nekaj delovnih navad, ki jim bodo prav prišle kasneje, na drugih, boljših in bolje plačanih delovnih mestih?

Vsekakor, opozarja Scott Frank (Harper’s Magazine), delo v fast-food restavracijah je bilo izvirno mišljeno natanko tako, toda ironija je v tem, da danes v fast-food restavracijah delajo odrasli z družinami, krediti in hipotekami. Plačujejo pa jih tako, kot so nekoč plačevali najstnike. In tudi pravic imajo le toliko, kot so jih imeli nekoč najstniki.

Eric Schlosser je že pred leti – v knjigi Narod hitro pripravljene hrane (Fast-Food Nation) – razkril, da so verige fast-food restavracij, mogočne korporacije z bajnimi dobički, investirale ogromno denarja, da bi plače ostale mizerno nizke, nič manj denarja pa niso investirale v to, da bi bil delovni proces v fast-food restavracijah tako standardiziran in tako avtomatiziran, da so zaposleni zlahka zamenljivi in odpustljivi – priučevanje novega delavca itak traja le minuto ali dve, tako da jim je povsem vseeno, kdo dela zanje.

Korporacije, ki upravljajo verige fast-food restavracij, so tako ustvarile razmere, v katerih lahko ustvarjajo vtis, da ljudi – če naj parafraziram Franka – zaposlujejo iz dobrote. Ali pa iz usmiljenja. Še več: fast-food korporacije ustvarjajo vtis, da svojim zaposlenim delajo uslugo. Glejte, lahko bi zaposlili robote, pa smo se odločili, da bomo raje zaposlili ljudi! Fast-food korporacije nastopajo kot dobrodelne organizacije. Situacija je torej nora, a jasna. Prvič, fast-food korporacije svojim zaposlenim dajejo le toliko, da ti ne umrejo. Drugič, da bi zaposleni v fast-food restavracijah preživeli, potrebujejo asistenco države. In tretjič, država pušča, da minimalne plače ostajajo mizerne, ali bolje rečeno: država preživlja delavce, ki so zaposleni pri fast-food korporacijah.

Vsi plačujemo skrite obresti – ne da bi vedeli. Recimo: leta 2006 je strošek obresti, skrit v izdatkih nemških gospodinjstev za vsakdanje blago in storitve, v povprečju znašal 40 odstotkov.

Tragedija ni le v tem, da ta »počitniški« model, ki je bil mišljen za najstnike, zdaj velja tudi za vso odraslo delovno silo fast-food restavracij, ampak v tem, da se je – po uspešnem pilotskem testu v fast-food restavracijah – prenesel na ves trg dela, v vse panoge. Hja, tudi k nam. Tudi pri nas država vztraja pri mizerni minimalni plači, tudi pri nas država – z najrazličnejšimi transferji – preživlja ljudi, zaposlene v korporacijah, in tudi pri nas delodajalci delavce plačujejo vse bolj bedno, to pa zato, ker jim delajo uslugo. Podton je na dlani: s tem, ko te zaposlimo, ti delamo uslugo – uslugo nam lahko vrneš tako, da delaš praktično zastonj! Še malo, pa bodo delavci plačevali, da bodo lahko delali – za promocijo.

Država bi morala delodajalcem, ki grozijo z odhodom, če ne bo po njihovo, reči to, kar delodajalci običajno rečejo svojim zaposlenim, ki hočejo višje plače in boljše delovne razmere: če niste zadovoljni, pa pojdite drugam! Minimalna plača pri nas bo taka – in pika! Delavske pravice pri nas bodo take – in pika!

Toda ne: država je povsem mirno sprejela model, ki je bil ustvarjen za počitniško delo ameriških najstnikov. In to ni le krizni model – to je napoved postkriznega modela.

Greh vseh grehov

Marsikdo bi rekel: to nas pelje v novi fevdalizem. V srednji vek. Kar zveni srhljivo. Toda le na videz. Če gremo že ravno v srednji vek, potem nam je lahko v tolažbo vsaj to, da ne bo več obresti. V srednjem veku ni bilo obresti – ali pa so vsaj veljale za smrtni greh. Tega, ki je posojal denar za oderuške obresti, tega, ki je odiral ljudi, je čakal neizbežni in večni pekel, pravi veliki francoski zgodovinar Jacques Le Goff, avtor knjige Denar in življenje, ki je – v prevodu Gregorja Modra – izšla tudi pri nas. Ena izmed najslovitejših pridig, spisanih v 13. stoletju, je šla takole:

»Bratje moji, bratje moji, poznate greh, ki nikoli ne počiva, ki ga počnemo brez prestanka? Ne? In vendar je, eden in edini, in zdaj vam ga bom izdal. To je oderuštvo. Denar, dan na obresti, vseskozi dela in brez prestanka spočenja denar. Nepravični, sramotni, mrzki denar, vendar denar. Nikoli se ne utrudi. Poznate, bratje moji, delavca, ki ne počije v nedeljo in o praznikih, ki ne neha delati, ko spi? Ne? Glejte, oderuške obresti vseskozi delajo, podnevi in ponoči, v nedeljo in o praznikih, v spanju in budne! Delati med spanjem? Oderuštvo, ki ga podžiga Satan, je zmožno tega peklenskega čudeža. Tudi zato je žalitev Boga in reda, ki ga je postavil. Ne spoštuje ne naravnega reda, ki ga je po svoji volji dal v svet in v naše telesno življenje, ne koledarske ureditve, ki jo je določil. Mar niso oderuški denarji kakor vprežni voli, ki orjejo brez prestanka? Greh brez počitka in brez konca si zasluži kazen brez premora in brez konca. Oderuštvo, neomajno privrženo Satanu, lahko vodi samo v večno služnost Satanu, v neskončno kazen v peklu!«

Nič ni bilo pohujšljivejšega od oderuških obresti. Ni bilo zanesljivejše poti v pogubljenje od oderuških obresti. Ni bilo večjega pekla od oderuških obresti. Ni bilo večjega brezdelneža od oderuha. Ali kot pravi Le Goff: »Oderuštvo je bilo smrt.« In dokazov, da je oderuštvo pekel in največji greh, v srednjem veku res ni manjkalo. Cerkveni očetje, sveti in malce manj sveti, so drug za drugim ponavljali: »Oderuh ne proda dolžniku nič svojega, edinole čas, ki je last Boga. Ne more torej vzeti dobička od prodaje tuje stvari.« Ali pa: »Oderuhi so kradljivci, saj prodajajo čas, ki ni njihov, in prodati stvar drugega proti volji lastnika je kraja.«

Oderuhi so bili srednjeveška os Zla: »Oderuhi grešijo zoper naravo, ko hočejo zaploditi denar z denarjem, kakor konja s konjem ali mezga z mezgom. Vrh tega so oderuhi kradljivci, saj prodajajo čas, ki ni njihov, in prodajanje tuje stvari zoper lastnika je kraja. In ker prodajajo samo čakanje denarja, se pravi čas, za nameček prodajajo dneve in noči. Dan pa je čas jasnine in noč čas počitka. Potemtakem prodajajo luč in počitek. Zatorej ni pravično, da bi jih doletela večna luč in večni počitek.«

Ne, nič ni bilo bolj zaničevano in bolj prekleto od oderuških obresti. Ni bilo božje sodbe, hujše od božje sodbe, ki je čakala oderuhe. In tako kot so ponarodeli dokazi o grozljivosti oderuških obresti, so ponarodele tudi grozljive smrti oderuhov. Zgrudili so se sredi vesele pojedine. Telo jim je nenadoma zagorelo, tako da se je namehurilo – oči so se izbuljile. Pokopali so jih nespovedane, brez popotnice in brez poslednjega olja.

Obresti – oderuške, pretirane obresti, ki jih je cerkev najbolj preganjala – so veljale za nekaj nenaravnega in nepravičnega, za greh grehov, toda ko je cerkev ugotovila, da brez obresti tudi sama ne bo mogla in da lahko oderuhi dobičke od obresti pretvorijo v lepe »darove«, je svoje stališče spremenila in oznanila, da oderuh, ki se pokesa, sodi v vice. In da bi prišel v vice, je zadoščalo že to, da je pokazal malce »srčne ganjenosti« – v oči je moral dobiti tiste solze, ki pridejo iz srca. To je bilo vse.

»Začetniki kapitalizma so bili oderuhi, trgovci prihodnosti,« pravi Le Goff. »Oderuhovo upanje, da se bo z vicami izognil peklu, je pomagalo potiskati gospodarstvo in družbo 13. stoletja v kapitalizem.«

V srednjem veku bi oderuške obresti, ki žrejo Slovenijo, poslali k hudiču. Zdaj pa se oderuhom ni treba niti pokesati več. Njihovo je božje kraljestvo. Tako v nebesih kot na zemlji. Naš je kakopak pekel.

In zdaj smo tam. V prihodnosti. V kapitalizmu. V Sloveniji, ki ima bogate izkušnje z obrestmi – oderuškimi, pretiranimi, pregrešnimi. Naši makroekonomski kazalniki niso ravno slabi, toda naš zagon blokirajo prav visoke obresti pri zadolževanju – finančni trgi, ki nam nabijajo orjaško, previsoko, pretirano, oderuško obrestno mero. Slovenija se iz krize ne more rešiti brez zadolževanja, toda lažje bi se rešila, če bi bila obrestna mera našega zadolževanja nižja. Kdo ve, naša kriza morda sploh ne bi bila tako huda, če bi se lahko zadolževali po nižji, neoderuški obrestni meri.

V srednjem veku bi oderuške obresti, ki žrejo Slovenijo, poslali k hudiču. Zdaj pa se oderuhom ni treba niti pokesati več. Njihovo je božje kraljestvo. Tako v nebesih kot na zemlji. Naš je kakopak pekel.

Vsi zmagovalci

»Bomo še naprej dovoljevali, da borzni akterji – velike investicijske banke, zavarovalnice, bonitetne agencije, tako imenovani prosti trg – odločajo, koliko je vreden naš denar,« pravi Margrit Kennedy, avtorica knjige Zavzemimo denar (Pot v ekonomski sistem, v katerem bomo vsi zmagovalci), ki je – v prevodu Maje Ropret – izšla tudi pri nas.

Zakaj se nam zdi sedanji monetarni sistem edini mogoč in edini sprejemljiv? Zakaj obresti sploh veljajo za nekaj samoumevnega in naravnega? Zakaj se še vedno obnašamo, kot da so obresti nekaj od Boga zaukazanega? Zakaj se nam ne zdi nenormalno, da daleč največ denarja, ki je danes v obtoku, ustvarijo komercialne banke v obliki kreditov? Zakaj se nam ne zdi noro, da je dnevni obseg trgovanja na finančnih trgih – recimo leta 2007 v Ameriki, tik pred izbruhom krize – znašal 3000 milijard dolarjev, pa četudi bi za vse transakcije za stvarno blago in storitve na svetu zadostovala že slaba dva odstotka teh prihodkov? Zakaj se nam ne zdi čudno, da je zlatih in valutnih rezerv vseh centralnih bank na svetu za samo delček celotnega obsega novih finančnih produktov (kot so recimo »izvedeni finančni instrumenti«, alias »terjatve na terjatve na terjatve«)?

Obresti in še posebej konformne obresti – obresti na obresti, konformni način obrestovanja – so ena izmed največjih hib monetarnega sistema, pravi Kennedyjeva. In ta hiba – patološka obsedenost z obrestmi in rastjo – nam ne uničuje le življenja, ampak tudi denar nenehno prerazporeja od revnih in srednjih slojev k bogati večini, obenem pa neizbežno vodi v dolgoročni monetarni zlom.

Še bolj kot same obresti pa za nekaj samoumevnega in naravnega in od Boga danega veljajo štiri glavne sestavine obresti. Če je temeljna obrestna mera 8-odstotna, potem se te sestavine razporedijo takole:

1. stroški bančnih storitev – 1,7 %
2. premija za tveganje – 0,8 %
3. likvidnostna premija – 4,0 %
4. stroški inflacije – 1,5 %

Kennedyjeva pravi, da so neizogibni edinole stroški storitev banke – stroški osebja, odgovornosti, materialni stroški. Vse drugo, s premijo za tveganje vred, pa »bi bilo mogoče brez škodljivih posledic prečrtati s seznama stroškov obresti«. Še več: prav glavni sestavini obresti, likvidnostna premija in prilagajanje inflaciji, povzročata največjo hibo v monetarnem sistemu, saj »dosledno ustvarjata eksponentno rast«.

In tu je problem: »Kratkotrajna eksponentna rast na spodbujanje delovanja denarnega sistema nima učinka, na srednji rok postane problematična, na dolgi rok pa neizbežno privede do uničenja sistema.« Ali bolje rečeno: naš monetarni sistem, ki temelji na obrestih, ni »naravni organizem«, ampak »umetni konstrukt«, njegova sedanja zasnova pa predvideva povsem »nenaraven vzorec rasti – tako imenovano eksponentno rast. Porast vsote, vezane na obresti, je sprva zelo majhen, potem pa čedalje hitrejši, dokler se krivulja ne postavi skoraj navpično. V naravi se takšna poblaznela rast konča z uničenjem dotičnega organizma.«

Brezobrestni monetarni sistem je transparenten, eleganten, vsem razumljiv in preprost za uvedbo. Ne deluje patološko, ampak trajnostno. Ne deluje proti skupnosti, ampak skupnostno.

Jasno, to pravilo velja tudi za denar: »Denarno premoženje, podvrženo konformnemu načinu obrestovanja, se mora v rednih intervalih podvajati, dokler se sistem ne sesuje. Večja ko je obrestna mera, hitrejši je zlom.« Balon. Zlom. Hiperinflacija. Revolucija. Vojna.

Predstavljajte si, da bi vam dali na voljo dve možnosti zvišanja plače – 10.000 dolarjev na teden vse leto ali en cent prvi teden, dvojno vsoto drugi teden in tako podvojene zadnje vsote vsak naslednji teden do konca leta? Prva možnost se zdi mikavnejša, toda le navidez – druga možnost bi namreč ob koncu leta znesla 45.000.000.000.000,00 dolarjev. 45 tisoč milijard dolarjev! Kar sta skoraj dve tretjini svetovnega BDP-ja! »Vzrok za to velikansko razliko je v eksponentni naravi konformnega načina obrestovanja (obresti na obresti). Če bi prvotnemu novcu namesto konformnih obresti dodajali samo po en cent na teden, bi imeli ob koncu leta le 52 centov.«

Ta vzorec eksponentne rasti konformnih obresti, na katerem temelji naš monetarni sistem, pri odraslih organizmih najdemo edinole v obolelih celicah – predvsem rakavih.

Zato lažje razumete, zakaj se države stalno znova in znova zadolžujejo, zakaj so vse po vrsti stalno zadolžene, zakaj so prisiljene vedno znova refinancirati svoj dolg, zakaj svojega dolga nikoli ne odplačajo, zakaj vse države stalno obljubljajo, da bodo dolg zmanjšale, a jim to potem nikoli ne uspe (vsaj ne za omembe vredno obdobje), zakaj zmanjšanje nacionalnega dolga vedno pomeni črtanje velikega dela zasebnega premoženja, zakaj je vaš denar stalno izpostavljen dnevnim nihanjem, ki koristijo le špekulantom, zakaj ne obstaja niti en monetarni sistem brez inflacije, zakaj inflacijo sprejemamo kot naravno dejstvo, zakaj mislimo, da obresti potrebujemo za izravnavo učinkov inflacije, in zakaj so obresti na državni dolg v proračunu države že desetletja tako enormno visok izdatek.

In tu nas tako politiki kot ekonomisti stalno varajo, ko s prstom kažejo na tisto »neznosno« številko, na absolutno raven dolga. Ne, problem ni v absolutni ravni dolga, ampak v »bliskovitem naraščanju obresti, ki jih ta dolg prinaša, kar je, jasno, posledica konformnega načina obrestovanja«.

Varajo nas tudi, ko nam predejo o nujnosti gospodarske rasti, pri tem pa ne omenijo, da stalno gospodarsko rast potrebujemo le zato, da bi lahko plačevali obresti. Točno, tako se nakopiči le še več dolga. In točno, obresti tako le še narastejo.

»Eksponentne rasti, ki jo zahteva denar, v realnem gospodarstvu čez čas preprosto ni več mogoče ohranjati.« Obresti ogrožajo varnost in stabilnost družbe.

Še več: obresti so postale orožje za množično uničevanje.

Konec obresti

Ljudje običajno mislijo, da obresti plačujejo le, kadar si – recimo v banki – izposodijo denar, kar seveda ni res. »Vsaka cena, ki jo plačamo, vsebuje element obresti – obresti, ki jih proizvajalci blaga in storitev, od katerih kupujemo, morajo plačevati banki za kredit, ki so ga najeli za nakup strojev in opreme ali plače.« Vsi torej plačujemo skrite obresti – ne da bi vedeli. Recimo: leta 2006 je strošek obresti, skrit v izdatkih nemških gospodinjstev za vsakdanje blago in storitve, v povprečju znašal 40 odstotkov. »Če nam teh posrednih obresti ne bi bilo treba plačevati, bi bili naši prihodki za več kot tretjino višji ali pa bi lahko za vzdrževanje enakega življenjskega standarda delali ustrezno manj.« Kakovost življenja se s tem ne bi poslabšala, ampak izboljšala.

Zaradi obresti, ki so skrite v vseh cenah, kar 80 odstotkov Nemcev plača dvakrat več obresti, kot pa jih prisluži, kar pomeni dvoje: prvič, da je mogoče prav v tem – v sedanjem sistemu obresti in patološke obsedenosti z eksponentno rastjo dobičkov – videti enega izmed glavnih povzročiteljev poglabljajočega se prepada med bogatimi in revnimi, vse hujše socialne polarizacije, in drugič, da ima od sedanjega sistema obresti koristi le omejena manjšina, družbena elita. Investicijske banke, zavarovalnice, multinacionalke. Vsi ostali pa – zaradi dolgoročne logike sedanjega sistema obresti – potegnejo kratko. Ali bolje rečeno: vsi ostali so na dolgi rok mrtvi.

Kako nevtralizirati obresti? Kako jih izničiti? Lep zgled obetavne alternative je švedska banka JAK, ki je primer neprofitne, »članske«, »zadružne« banke (vsak, ki odpre račun, postane njen član), kar pomeni, da deluje brezobrestno. Ali natančneje: glavnih sestavin temeljne obrestne mere – premije za tveganje, stroškov inflacije in likvidnostne premije – ne upoštevajo. Črtajo jih. Upoštevajo le administrativne stroške banke, tako da obresti znašajo samo slaba dva odstotka. Premijo na tveganje resda tehnično upoštevajo in vključijo, a jo po nekaj mesecih vrnejo, če se tveganje ne uresniči.

Kako nevtralizirati obresti? Kako jih izničiti? Lep zgled obetavne alternative je švedska banka JAK, ki je primer neprofitne banke, kar pomeni, da deluje brezobrestno.

Prednosti brezobrestnega monetarnega sistema so na dlani, pravi Kennedyjeva. Prvič, ker ni imperativa eksponentne rasti, je sistem trajnosten. Drugič, ker so stroški kredita zelo nizki, to pomeni veliko finančno razbremenitev za gospodarstvo in potrošnike. Tretjič, prerazporejanja kapitala po lestvici navzgor v korist manjšine je s tem konec (prepada med tistimi, ki denar posojajo, in onimi, ki si ga izposojajo, ni več). In četrtič, brezobrestni monetarni sistem – zaradi nizkih fiksnih stroškov – omogoča stabilnost finančnega in gospodarskega sistema ter varno načrtovanje, ki si ga zdaj niti podjetja niti posamezniki ne morejo privoščiti.

Brezobrestni monetarni sistem je transparenten, eleganten, vsem razumljiv in preprost za uvedbo. Ne deluje patološko, ampak trajnostno. Ne deluje proti skupnosti, ampak skupnostno. Ni več instrument moči, saj koristi vsem, ne pa le finančni eliti, ki dela vse, da bi se ohranil monetarni in obrestni status quo, in ki nas obenem prepričuje, da je denar nekaj nevtralnega. Ne, ni. Denar ne dela – denar se v resnici le prerazporeja. Navzgor.

Ja, sedanji monetarni sistem je umetni konstrukt. Ja, mi – ljudje, ne Bog – smo ga ustvarili. In ja, mi ga lahko spremenimo. Dokler pa ga ne spremenimo, dokler torej ne zavzamemo denarja, nas bodo oblasti, politične, finančne in ekonomske, pitale s frazo »upanje umira zadnje«. Kar je seveda blef: če hočemo kaj narediti, potem mora upanje umreti prvo. Čim prej! In če nas ne bodo pitale s frazo »upanje umira zadnje«, nas bodo pitale s frazo »pustimo času čas«. Kar je spet blef: na dolgi rok smo vsi mrtvi. Le obresti tečejo.