Zgodba o onesnaževanju okolja je zgodba o stranskih učinkih

O stanju našega planeta se lahko zelo veliko naučimo, če primerjamo, kaj se je dogajalo v zadnjih 150 ali 400 letih, ne le v zadnjih 20 ali 40 letih. Tako je mogoče videti trende. Ugotovimo lahko, da od 50. let prejšnjega stoletja živimo v povsem drugačnih razmerah, kot so živeli ljudje pred nami, ker je nafta omogočila zelo veliko povečanje rasti. Razmere so dramatične, ne samo zato, ker porabljamo preveč virov, ampak tudi zato, ker narava ne zmore dovolj hitro razgraditi vseh odpadkov, ki jih ustvarjamo, pravi avstrijska znanstvenica leta 2013 profesorica za zgodovino okolja na univerzi Celovec Verena Winiwarter.

V pogovoru za Kleine Zeitung je pojasnila, da je relativna pocenitev energije na globalni ravni povzročila spremembo na področju naseljevanja in mobilnosti. Ta sprememba obnašanja ima stranske učinke in zgodba o onesnaževanju okolja je zgodba o stranskih učinkih. Se torej človek iz napak v zgodovini nič ni naučil? »Ves čas se učimo in to samo iz zgodovine. Očitno smo se iz zgodovine naučili, da se splača napadati druge, jih streljati, osvajati tuja ozemlja,« razlaga Verena Winiwarter.

Ta nauk je nekaj povsem drugega, kot bi pričakovali. Sicer pa, kaj dejansko pomeni »učiti se«? »Kot strokovnjakinja lahko razlagam, kaj je treba narediti ali lahko poskrbim za druge skupne izkušnje. To prinaša razumevanje. Torej nič ne dam na okoljsko zavest. Kam smo z njo prišli? Vsi smo okoljsko zavedni in nikoli nismo imeli več problemov kot zdaj. Potrebujemo drugačno ukrepanje,« razlaga profesorica Winiwarter.

Temeljne raziskave so po njenih besedah potrebne, a znanstveniki morajo iti tudi v družbo s ciljem, da jo spremenijo. Zagotoviti je treba, da bomo cenili inteligenco in domiselnost naših prednikov, ki niso bili bolj neumni kot mi, ampak so v drugačnih sistemskih pogojih drugače ravnali. Danes živimo v spirali tveganja, kajti vsaka inovacija ima kot stranske učinke nova tveganja. Vse, kar človek naredi, ima tudi nezaželene stranske učinke. Tak primer je recimo kontracepcijska tabletka, ki je super zadeva. Toda hormoni iz teh tabletk prek čistilnih naprav končajo v rekah, kjer vplivajo na ribe. Enkrat bodo zato od nekaterih vrst rib ostale samo še samice.

Kako pa priti iz spirale rasti, kajti danes je rast motor gospodarstva? »Tržno gospodarstvo mora rasti že samo zaradi obresti. Jaz sem zgodovinarka, nisem vedeževalka. Vidim pa, da se bo morala družba veliko koreniteje spremeniti, kot se nam zdaj kaže, ko govorimo o trajnostnosti. Jaz trajnostnost vidim tako, kot če bi nekdo želel beton pobarvati zeleno,« razlaga Verena Winiwarter.

Trajnostna družba prihodnosti je po njenih besedah od današnje tako zelo različna, kot se od nje razlikuje srednji vek ali Kitajska v 12. stoletju. To pomeni, da se rast mora končati in s tem se bo v se spremenilo. Ljudje se ne bodo več selili s podeželja v mesta, imeli bomo drugačne energetske sisteme. Danes imamo premoženje, ki smo si ga kupili s kreditom od naših otrok in vnukov. »Živimo na račun drugih. Sedimo na luksuznem banketu in si jemljemo stvari, ki nam ne pripadajo. Okrog nas delajo ljudje, ki od tega nič ne dobijo. Najbolj bogati imajo ekološki odtis, ki je katastrofalen,« opozarja celovška profesorica Winiwarter.

Kar je bilo enkrat mogoče, ne moremo več narediti nemogoče. Četudi zapremo vse jedrske elektrarne, nam odpadki ostanejo še več tisočletij. Zato potrebujemo povsem drugačen pristop pri ravnanju z okoljem in v medsebojnih odnosih. Ta preventivna družba je lahko trajnostna. Ta pa bo prišla bodisi s spremembo bodisi s katastrofo, ki ne bo pustila kamna na kamnu. Za spremembo je po besedah Verene Winiwarter potrebna skromnost, ugotovitev, da materialna blaginja sama po sebi ne prinaša sreče. V tem primeru se bo treba nečemu odpovedati, ne bomo pa izgubili vsega. Danes to razmišljanje še ni boj Davida proti Goljatu, ampak mravlje proti vesolju. Toda znanstveniki morajo narediti, kar lahko. »Kot zgodovinarka sem usposobljena, da imam potrpljenje,« zaključuje Verena Winiwarter.