Irfan Beširević: "Povsod sem bil zraven, in mislim, da me hočejo utišati."

Zakaj ste bili obsojeni?

Na drugi vseslovenski vstaji januarja 2013 smo imeli pred parlamentom protestno akcijo. Vlekel sem vrv, privezano na ograjo, ki je ločevala protestnike od parlamenta. Čez nekaj dni so k meni prišli kriminalisti in mi dali uradno vabilo, naj pridem na zaslišanje, ker je bila proti meni vložena kazenska ovadba zaradi sodelovanja v skupini, ki je uradni osebi poskušala preprečiti uradno dejanje. V množici me je prepoznal policist, no, prepoznal je gospoda z brki in sivimi lasmi. Na zaslišanje sem nato šel z odvetnikom, dal nisem nobene izjave, rekel sem le, da se bom zagovarjal na sodišču, če bo treba. A poziva, naj pridem na sodišče, nisem dobil. 23. decembra sem dobil kar sodbo. Sploh nisem bil na sodišču, niso me zaslišali.

Za vašo obsodbo so bili torej dovolj že brki in sivi lasje?

Od zaslišanja na ljubljanski policijski upravi nisem prejel nobenega obvestila več, nobenega postopka več ni bilo. Nato pa mi je sodni vročevalec izročil sodbo. Poudaril bi, da na protestu nisem bil edini nezamaskiran, nisem bil edini prepoznaven, kaznovali pa so samo mene. To je ustrahovanje, ustrahujejo pa me, ker sem v prvih vrstah demonstracij že od časa boja za izbrisane, za Rome, istospolne partnerje, za migrante … Povsod sem bil zraven, in mislim, da me hočejo utišati.

Sojenja sploh ni bilo? Kakšen postopek pa je to bil?

Gre za kaznovalni nalog, ko lahko sodišče sodbo izreče že na podlagi predloga tožilstva, ne da bi zaslišalo tudi obtoženca.

Kako to, da se na sodbo niste pritožili?

Finančno nisem sposoben kriti stroškov postopka. Če bi izgubil, bi me verjetno zaprli, pa še sodne stroške bi moral plačati. Država namreč krije samo brezplačno pravno pomoč, sodne stroške pa mora plačati obsojenec. Sodna obravnava verjetno ne bi bila le ena, vsaka pa stane, zato se za pritožbo nisem odločil. Ampak to ne pomeni, da ne bom hodil na demonstracije. Če me bodo obsodili, bom svoje pravice branil do konca, vse do Evropskega sodišča za človekove pravice.

Lahko bi rekli, da je protest vaše življenje. Kako boste živeli zdaj, ko vam grozi zaporna kazen, če bi s kakšnim dejanjem na prihodnjih protestih po mnenju policistov prekoračili mejo?

Res imam zdaj malce zvezane roke, a svojih tovarišev ne bom pustil na cedilu. Ko bodo oni šli na ulice, ko bo slovensko ljudstvo šlo na ulice, bom tam tudi jaz. Protest je svoboda izražanja, svoboda gibanja. Mi, navadni ljudje, ne moremo v parlament ali pa v medije. Naš glas so ulice. In ljudstvo ima pravico iti na ulico in izraziti svoje nestrinjanje.

Zakaj, menite, so kaznovani tudi dokaj nedolžni performansi, kot je vlečenje vrvi, ko nihče ni bil poškodovan?

To je čisto ustrahovanje vstajnikov. Te, ki so najbolj glasni, kaznujejo, da se bodo še drugi prestrašili, se vprašali, zakaj bi pa šli na vstajo, če jih za to lahko kaznujejo. Pozivam vse: ne prestrašite se, ulice so naše!