Spopad dokumentarcev

Nedeljsko popoldne smo si krajšali z ogledom nacionalkine enourne dokumentarne oddaje iz serije Velika imena malega ekrana v čast stoletnici režiserja Františka Čapa. Ob še ne videnih arhivskih posnetkih in zanimivih sogovornikih, ki so sodelovali s Čapom, smo se ogrevali za teden nenadejanega kulturno-umetniško-zabavnega programa.

Najprej je sceno naredila komisija za scenske umetnosti, ki je prejšnji petek odstopila. Nato je odstopil še Slavko Hren, član upravnega odbora Prešernovega sklada in režiser zgoraj omenjenega dokumentarca o Čapu. V ozadju vsega pa je seveda Jože Možina in njegov dokumentarec.

Kot kaže, gre za največjega umetnika med novinarji, saj so nagrade Prešernovega sklada, tako kot Prešernove nagrade, najvišja priznanja za umetniške dosežke pri nas. Sicer pravijo, da je umetnost v očeh opazovalca, a to, ali je dokumentarec o Pedru Opeki umetniško delo ali ne, je zdaj postalo vprašanje za referendum.

V torkovem Dnevniku je o zadevi spregovoril predstavnik filmske iniciative Metod Pevec. Komisija za scenske umetnosti ne more soditi o avdio-vizualni produkciji, zato je treba ustanoviti tovrstno komisijo, ker bi le tako lahko v primeru Možina odstopila prava strokovna komisija. Prav Pevec je bil z nagrado Prešernovega sklada nagrajen lani, za režijo in scenarij dokumentarnega filma o Aleksandrinkah.

Tudi Pedro Opeka je ena taka aleksandrinka. V domovini, no, v domovini njegovih staršev, ga čaka kup lačnih in sprtih otrok, on pa hrani in varuje otroke drugje. Le da Jože Možina ni ravno Metod Pevec, je pa vsekakor umetnik, česarkoli že. Medtem ko Opeka o svojem življenju in delu v filmu razlaga avtorju, se ta pogosto odziva s slišnim »ja, ja«, pojavlja se celo v sliki. Tega se režiserji dokumentarcev običajno izogibajo, ne pa tudi novinarji.

Prava umetnost pa je to, kako je Možina Pedra Opeko ob zadnjem obisku v Sloveniji prekrstil v Petra in ga povsem sprivatiziral. Lahko smo si samo pobožno želeli, da bi se z Opeko pogovarjala prva dama intervjujev na nacionalki Ksenija Horvat Petrovčič, a ga Opekov dober prijatelj seveda ni spustil iz rok in je intervju opravil sam.

Kot nalašč je v torek nacionalka na spored uvrstila film Priletni parazit ali kdo je Marko Brecelj v režiji Janeza Burgerja, ki ga je na zadnjem slovenskem filmskem festivalu žirija nagradila z vesno za najboljši dokumentarni film, Možini pa je po njegovi pritožbi morala v posebni izjavi razlagati, zakaj je njegov filmski izdelek podpovprečen.

Oba dokumentarca sta nastala v produkciji RTV Slovenija. Oznaki obeh protagonistov, zapisani v naslovih dokumentarcev – dober prijatelj in priletni parazit – nemara precej povesta tudi o njunih režiserjih. Mogoče ju je treba samo zamenjati.