Ježku ob stoletnici

Nana Milčinski je menda perfekcionistka in sodeč po brezhibno izpeljanem ter do najmanjšega detajla premišljenem scenariju njenega koncerta v ljubljanski Drami ji tega ne gre oporekati. Ta premišljenost je sicer botrovala pomanjkanju spontanosti, toda dogodek je bil velikopotezen, celo pompozen. In to je razumljivo, povod zanj je bil namreč izid albuma Od tod do vesolja, s katerim je pevka po lanski plošči Še ena pomlad zdaj že v drugo uglasbila dela svojega pokojnega deda Frana Milčinskega - Ježka, ki bi za nameček letos praznoval stoletnico. Vsekakor lepa priložnost, da je k sodelovanju povabila prekaljene glasbenike.

Na odru našega vodilnega slovenskega gledališča, ki ob nedeljah že nekaj časa pripravlja koncerte (in še prej v studiu), so ji družbo delali Robert Jukič, Sergej Ranđelović in Marko Črnčec, ki jih v različnih navezah pogosto srečujemo na domačih odrih. Iz Velike Britanije se jim je pridružil cenjeni kitarist Femi Temowo, ki je kot producent sodeloval tudi pri albumu. Zvočno podobo so dopolnjevali glasbeniki Big Banda in Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, bekvokalisti in člani zbora Bee Geesus. V eni od skladb se ji je v duetu pridružil Klemen Slakonja, s satiričnimi vložki pa je občinstvo sproščal še njen brat, improligaš Juš Milčinski.

Svoje delo so opravili profesionalno, toda ko je na vrhuncu na odru stalo kakšnih petdeset glasbenikov in pevcev, se ni dalo otresti občutka, da bi priredbe Ježkovih pesmi lepše zaživele v intimnejši podobi. Ne nazadnje bi se v tej vlogi, s svojim mehkobnim glasom, ki se je (vsaj v delu dvorane) prepogosto izgubil, bolj suvereno verjetno znašla tudi Nana Milčinski.

Predelave z nove plošče, ki smo jih imeli priložnost slišati v živo, v primerjavi s tistimi s prve plošče resda pomenijo (predvsem aranžmajsko) nadgradnjo, toda te vsaj v živi izvedbi niso izkoristile vsega potenciala. Godalna sekcija je bila potisnjena povsem na obrobje, preveč v ospredju pa se je s svojim jazz/fusionom znašel Temowo. Tehnično sicer izvrsten kitarist se je pred leti na odru denimo odlično ujel z Amy Winehouse, njegov nafankirani izraz pa tokrat ni našel pravega stika z Ježkovo igrivostjo in še manj z melanholičnim karakterjem izbranih novih skladb. V kontekstu kakšnega festivala slovenske popevke koncertu sicer ne bi gledali pod prste, toda od sodelujočih, izkušenih in cenjenih glasbenikov, bi vendarle pričakovali kaj drugega.

Koliko je tej nekompatibilnosti med glasbo, Ježkovimi besedili in njihovo interpretacijo botrovala (relativna) glasbena neizkušenost Nane Milčinski, bodo verjetno pokazali prihodnji koncerti in morebitna tretja plošča. Morda bo znala svoje glasbene preference artikulirati bolj suvereno, morda pa zna to že sedaj in je to, kar smo slišali tokrat, preprosto tisti izraz, ki ji najbolj ustreza. Sodeč po dobrem odzivu napolnjene Drame ima tudi ta svoje občinstvo.