Policijsko samoomejevanje?!

Policija je pridobivala z zakonom varovane podatke brez potrebnih sodnih odredb, s preslepitvijo, včasih celo brez navajanja pravne podlage, je razbrati iz poročila informacijske pooblaščenke o policijski aktivnosti na svetovnem spletu.

Gre za podatke o policijski aktivnosti iz leta 2012, ko je policija od spletnih portalov zahtevala z zakonom varovane osebne podatke o uporabnikih portalov v 43 primerih. In sicer za potrebe preiskovanja suma »javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, zaradi suma kraje identitete in zaradi suma obrekovanja«. A sodno odredbo, ki jo zahteva zakonodaja, so predložili v le štirih primerih.

Na policiji se branijo, da na tem področju velja zakonska zmešnjava, zato si policisti pravila igre pri tovrstnem pridobivanju podatkov različno tolmačijo, na kar pristojno ministrstvo opozarjajo že dlje časa. Morda. A zahteve za varovane osebne podatke brez navedbe (kakršnekoli) pravne podlage ni mogoče najti v nobenem zakonu, če pa že, je zakon očitno neustaven. V enem primeru je policija namreč vložila celo takšno zahtevo. Navajanje pravne podlage, ki velja le za državne organe, pri zasebnikih pa je vsaj protizakonito, če ni celo samo po sebi kaznivo dejanje uradne osebe. A v večini primerov, ko je bila zahteva za podatke vložena brez ustrezne zakonske podlage, so upravljavci spletnih strani podatke policiji vseeno dostavili. Niso dvomili o zakonitosti ravnanja policije.

A vse to ne bi smelo zbujati začudenja. Ne glede na to, da je tokrat morda res šlo za hvalevredno akcijo, pregon sovražnega govora, je ena izmed temeljnih značilnosti ravnanja policije, ne glede na to, kdo jo vodi oziroma kdo je notranji minister, ekstenzivna interpretacija svojih pristojnosti in izogibanje zakonskim omejitvam. Ker si, ne nazadnje, intimno želijo enakost orožij s storilci kaznivih dejanj, ki ne spoštujejo pravil igre, ki veljajo za policijo. To je sestavni del policije, vsake policije, v vsaki državi.

Policija je pri preiskovanju spletnih kaznivih dejanj spet pokazala, da si svoje pristojnosti razlaga preširoko. Bi nove pristojnosti zakonskim varovalkam navkljub res izvajala kaj drugače?

Zato so tudi varovalke pri poseganju policije v človekove pravice postavljene dokaj visoko in nezakonito pridobljeni dokazi naj se pred sodiščem ne bi uporabljali. In prav zato je pri povečevanju policijskih pooblastil oziroma preiskovalnih metod potrebna preudarnost. Še posebej, kadar gre za mejna pooblastila, katerih uvedba se opravičuje z nujo in spremljajočimi varnostnimi mehanizmi, v skladu s katerimi bo policija morala uporabljati nova pooblastila. Tudi za pridobivanje osebnih podatkov od upravljavcev spletnih pravil so namreč v zakonu določene varovalke pred kršitvami in samovoljo policije, recimo sodna odredba. Izgovori o različnih zakonskih določbah, ki se prekrivajo in ustvarjajo zmedo, so zgolj to, izgovori. To so posredno priznali tudi na policiji, ko so sporočili, da so nemudoma po objavi poročila informacijske pooblaščenke začeli ravnati v skladu z njenimi priporočili. Seveda, šele po tem, ko so bile njihove protizakonite aktivnosti razkrite. Enako kot v primeru lovilca mobilnega signala (IMSI-catcher), ki ga je policija kupila in uporabljala brez sodne odredbe, saj zanjo nima podlage v zakonu, potem pa je zaradi razkritja v medijih s tem prenehala.

Aktualno razkritje je, s stališča policije, prišlo v neugodnem trenutku, ko jim je, po dolgih letih prigovarjanj več različnim pravosodnim ministrom, aktualnega ministra Senka Pličaniča uspelo prepričati, da jim podeli nove pristojnosti pri poseganju v varovane osebne podatke in pravico do zasebnosti. Sprememba zakona o kazenskem postopku namreč predvideva uvedbo dveh novih prikritih preiskovalnih metod. Že omenjeni lovilec mobilnega signala bi policija lahko uporabljala le za sledenje kriminalcem, a bi se vanj ujeli tudi vsi, ki bi se na območju aktivnosti kriminalne združbe znašli po naključju, da o možnih zlorabah pri obdelavi in uporabi teh podatkov niti ne govorimo. Druga novost pa je računalniški program (trojanski konj), s katerim bi policija lahko prevzela nadzor nad katerimkoli osebnim računalnikom, a bi ga smela uporabljati zgolj za »opazovanje« in »zbiranje podatkov«. Izkušnje nemške policije, ki edina v EU lahko uporablja tak program, sicer kažejo, da so ga uporabljali v nasprotju z zakonskimi omejitvami in omejitvami, ki jih je postavilo ustavno sodišče. Policije, ki bi se samoomejevala pri svojih aktivnostih, da z njimi po naključju ne bi kršila človekovih pravic, ni. Tudi v Nemčiji ne. Gre pač za represivni organ, četudi z državno koncesijo.

Prav zato je treba ponovno premisliti o širitvi policijskih pooblastil. Ali kot so takoj na začetku analize predlagane uvedbe policijskih trojanskih konjev ovrgli vse dvome na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani: »Predlog je neprimeren.« Policija ne potrebuje dodatnih pristojnosti. Oziroma vsaj toliko časa še ne, dokler tistih, ki jih že imajo, ne uporabljajo na zakonit način.