Zloraba likvidacij

Po zaslugi »publicista« Romana Leljaka so se dejanja zloglasne Službe državne varnosti (SDV) ta teden spet vrnila v slovenske medije. Leljak je namreč v arhivih odkril kopico dokumentov, ki naj bi obremenjevali Milana Kučana, bivšega slovenskega predsednika izvršnega sveta in pred tem vodjo SDV Janeza Zemljariča, Silva Gorenca, ki je leta 1972 vodil zvezno tajno policijo, njegovega pomočnika Borisa Mužiča in tedanjega slovenskega sekretarja za notranje zadeve Marjana Orožna. Zadnje štiri, z izjemo Kučana, je Leljak tudi ovadil slovenski in avstrijski policiji zaradi ugrabitve oziroma umora, ki v Avstriji kot kaznivo dejanje ne zastara.

Šlo je za dve zgodbi. Julija leta 1972 naj bi v Salzburgu trije slovenski pripadniki SDV ugrabili 26-letnega Hrvata, študenta teologije Stjepana Crnogorca, ga prepeljali v Slovenijo, kjer naj bi ga zaslišali in nato »likvidirali«, »zelo verjetno v Gotenici«, je dejal Leljak. O vsem tem naj bi bil kot »prejemnik posebnih informacij« SDV obveščen tudi Milan Kučan, zaradi česar naj bi bila velika verjetnost, »da je za zločin vedel tudi on«, je dejal Leljak. Drugi primer, o katerem so poročali slovenski mediji, pa se je zgodil februarja 1975. Pod streli morilca je tedaj padel »cvetličar« Nikica Martinović, med drugo svetovno vojno ustaški poveljnik, ki je skrbel za grobove umorjenih Hrvatov na avstrijskem Koroškem. Ubila ga je SDV pred »njegovo trgovino s cvetjem in zelenjavo«.

Dokaz, da je za tem umorom stala slovenska SDV in da je umor odobril Zemljarič, naj bi bil dokument, ki ga je ta podpisal lastnoročno. Z njim se je strinjal, da se tedanjemu slovenskemu sodelavcu SDV Milanu Doriču (»Hanziju«), ki danes živi v Nemčiji, izdata dva lažna potna lista in dva okvirja za brzostrelko. Trinajst dni pozneje je bil Martinović ubit. O tem je Leljak ta teden govoril tudi pred parlamentarno komisijo za človekove pravice, saj, kot je dejala predsednica Eva Irgl (SDS), se v medijih »že dalj časa pojavljajo zapisi, da je SDV v obdobju od leta 1970 do leta 1990 nezakonito likvidiral posameznike«. Poleg Leljaka je na komisiji o likvidacijah govoril še Bože Vukušić, ki so ga predstavili kot strokovnjaka in sekretarja hrvaškega združenja Častni pliberški vod.

Slovenski časopisi in televizije so o teh dveh primerih razmeroma obširno poročali. Spremljali so Leljakov obisk avstrijskih kriminalistov v Celovcu in obiskali grob »prodajalca cvetja in zelenjave«, žal pa pri tem niti najbolj očitnih nepravilnosti v zgodbi, ki jo je ponavljal Leljak, niso zaznali. Tako je recimo Leljak tudi v parlamentu poudaril, da je domnevni morilec »Hanzi« od SDV dobil potne liste in orožje: »Sodelavci Hanziju dajo potni list na ime Ketič Jožef, rojen 31. 8. 23 v Brežicah. Tam so očitno imeli lokacijo, kjer so delali potne liste in mu seveda dajo tudi orožje, tukaj zapišejo, katera municija je to, MP 41…« Dejansko pa v originalnem dokumentu, ki ga je našel Leljak, piše, da gre za žensko, Jožefo Ketič, in še eno žensko, Miro Kosi. V tem primeru ni šlo za sodelavce SDV, niti za ponarejene potne liste ampak za »Hanzijevo« hčerko. In tudi pri orožju se Leljak zmoti. Iz dokumenta izhaja, da ni šlo za orožje, ampak za »okvir« brzostrelke modela MP (Maschinenpistole) iz druge svetovne vojne, »patent smaiser« – šmajser po slovensko. Žrtev pa ni bila umorjena s »šmajserjem«, temveč s pištolo.

Minuli teden nam o likvidacijah SDV niso govorili »zgodovinarji« ali »strokovnjaki«, temveč bivši vojaški agent, obsojen goljufije, in bivši terorist, obsojen umora.

Takšnih bolj ali manj očitnih nelogičnosti je še nekaj. Že omenjeni Božo Vukušić, ki je sedel pred parlamentarci kot strokovnjak za ilegalne umore, je septembra lani na konferenci o »de-udbaizaciji« na avstrijskem Koroškem imel referat, v katerem je govoril o tem, da je morilec »Martinovića še vedno živ in živi v Bosni«, medtem ko naj bi danes šlo za Slovenca, ki živi v Nemčiji. V primeru ugrabitve mladega Stjepana Crnogorca pa Leljak kljub na videz plemenitemu namenu po razkrivanju resnice ni nikjer omenil bistvene informacije, ki jo je sam vedel. In sicer da ga je v Sloveniji zasliševal šef SDV iz Bosne in Hercegovine. Ta informacija pa lahko kaže, kdo je dejansko naročil njegovo ugrabitev in kam je bil nato Crnogorac »poslan«. Je morda zaradi razbremenjujočega učinka za bivše slovensko komunistično vodstvo Leljak to preprosto zamolčal?

Leljak seveda ni zgodovinar. Je bivši agent vojaške obveščevalne službe (KOS), ki se je kasneje, v devetdesetih, podal v zasebništvo, kjer je na precej sporen način prodajal avtomobile. Leta 2005 ga je mariborsko višje sodišče sprva pravnomočno obsodilo zaradi goljufije, leta 2007 pa še murskosoboško na pet let zapora, ker je kot direktor podjetja Avto Ideal oškodoval 448 vlagateljev in še eno podjetje za več kot milijon evrov. Tudi Božo Vukušić ni strokovnjak. Vukušić je večino osemdesetih preživel v zaporu, leta 1983 je bil namreč v Nemčiji obsojen na dosmrtni zapor zaradi uboja Jugoslovana Jusufa Tatara, sicer sodelavca bavarske kriminalistične policije. Kazen je prestajal v Seinheimu, namenjenem teroristom, nato pa je bil leta 1991, ko je oblast prevzel Franjo Tuđman, izgnan iz Nemčije na Hrvaško, kjer je kot analitik delal za hrvaške obveščevalne službe.

A tudi Nikica Martinović, ki ga je SDV nedvomno ubila, ni bil zgolj prodajalec cvetja in zelenjave. Indice o tem je mogoče najti v srbskih arhivih. Krunoslav Draganović, znani hrvaški politični emigrant in duhovnik, je po drugi svetovni vojni mnogim kolaborantom organiziral pobeg v Južno Ameriko, kot so razkrili tudi leta 2001 odprti arhivi ameriške obveščevalne agencije (CIA). Leta 1967 je Draganovića tajna policija privedla v Jugoslavijo, kjer je po več kot 40 dneh zaslišanja na javni tiskovni konferenci zatrdil, da se je v domovino vrnil prostovoljno, nato pa je v Sarajevu živel do svoje smrti leta 1982. A odgovor na vprašanje, kako je »preživel«, je prišel šele kasneje. Arhivi srbske SDV, kot nam je povedal srbski novinar in publicist Marko Lopušina, so med drugim skrivali tudi Draganovićev seznam več kot 40 jugoslovanskih emigrantov, ki so delali za različne tuje obveščevalne službe in ki ga je Draganović izdal Jugoslaviji. Na tem spisku je tudi Martinović, ki očitno ni bil disident, ampak tudi agent.

O kakšnem obdobju govorimo leta 1975, ko v Celovcu ubijejo Martinovića, pove naslednji seznam terorističnih dogodkov v tistem obdobju. Januarja 1975 v Frankfurtu članom ustaške emigracije pri sestavljanju eksplodira mina. Marca v Nemčiji s strelnim orožjem napadalci hudo ranijo jugoslovanskega vicekonzula. Kanadska policija marca aretira štiri jugoslovanske emigrante, ki so se z eksplozivom pripravljali na teroristični napad. Aprila v Münchnu eksplodira bomba pod avtobusom umetnikov iz Novega Sada, v New Yorku maja pretepejo jugoslovanskega generalnega konzula, nato dva napadalca z orožjem maja napadeta jugoslovansko misijo OZN v New Yorku. Isti mesec bomba eksplodira pred predstavništvom družbe Adriatik v Melbournu. Bomba pa septembra eksplodira tudi pred zagrebško Kreditno banko, septembra dobi generalni konzulat SFRJ v Münchnu skupaj sedem paketnih bomb, oktobra napadalci zažgejo rezidenco veleposlanika v Bruslju, 24. decembra pa pretepejo svetovalca veleposlaništva SFRJ v Bonnu.

Leto 1972, ko SDV ugrabi Crnogorca, je bilo podobno krvavo. Januarja leta 1972 se je zgodil najbolj znan teroristični napad: nad Češkoslovaško je tedaj razneslo bombo v letalu JAT DC-9, umrlo je 27 potnikov; kot po čudežu je preživela le stevardesa Vesna Vulović. Nekaj mesecev kasneje je prišlo do akcije »Raduša«. Junija je prek Dravograda v Jugoslavijo, proti Bosni, s tovornjakom prišlo 19 članov skrajne ustaške organizacije. Boji s policijo so trajali skoraj mesec dni, mobiliziranih je bilo več kot 30 tisoč vojakov, v spopadih pa je umrlo 13 Jugoslovanov.

Po različnih ocenah je t. i. skrajna emigracija med letoma 1945 in 1984 izvršila več kot 600 terorističnih napadov proti Jugoslaviji. Med bombami je bila najbolj »znana« tista, ki je leta 1968 eksplodirala v beograjskem kinu »20. oktober«. Tam je bilo ranjenih 90 ljudi, eden pa je umrl. Skupaj je v različnih terorističnih akcijah umrlo več kot 120 ljudi, med njimi tudi šest diplomatov. Najbolj znan je bil uboj veleposlanika SFRJ v Stockholmu Vladimirja Rolovića leta 1971. Hrvaški ekstremisti so Rolovića blizu recepcije sprva ustrelili v obraz in potem še enkrat na tleh. Nato so ga privezali na stol z jermenom okrog vratu, da bi se zadušil. Zaradi vdora policije v veleposlaništvo so Rolovića nato ustrelili skozi usta v glavo, ob tem so proti televizijskim kameram skozi balkon odvrgli Titovo sliko in vzklikali: »Živela NDH in Ante Pavelič!«

V teh akcijah je bila najbolj aktivna ustaška emigracija, proti kateri se je »borila« prav tako hrvaška republiška SDV: razmerje med akcijami hrvaške in srbske skrajne emigracije je bilo okrog ena proti tri, Slovenija pa v zadnjih 30 letih do razpada Jugoslavije v tako skrajne akcije na eni in drugi strani po do doslej znanih informacijah ni bila vključena – kar je tudi odgovor na Janševo vprašanje iz tega tedna, zakaj na Hrvaškem o teh zadevah razpravljajo, v Sloveniji pa ne. A na drugi strani ima seveda tudi Eva Irgl (SDS) prav, ko pravi, da se v medijih »že dalj časa pojavljajo zapisi, da je SDV v obdobju od leta 1970 do leta 1990 nezakonito likvidirala posameznike«. Seveda, jugoslovanska tajna policija je likvidirala, kot je seštel Lopušina, 126 oseb, verjetno pa še dodatnih 30 oseb, ki so bile ugrabljene in so izginile brez sledu. Prvi na tem spisku likvidiranih je bil emigrant Ivo Protulipac leta 1946 v Italiji, zadnji je bil v avtu s pištolo ubit albanski nacionalist Enver Hadri leta 1990 v Belgiji. To danes niso več velike skrivnosti. Božidar Spasić, ki je bil od leta 1982 do razpada Jugoslavije glavni inšpektor za specialne akcije proti »sovražni emigraciji«, je to in še druge likvidacije »ponosno« opisal v svoji knjigi.

A prvi medijski »zapis« o teh primerih ni iz zadnjih let, ampak iz leta 1989. Tedaj je namreč Mladina v Veliko Britanijo poslala novinarja Ervina Hladnika Milharčiča, ki je poročal s sojenja esdevejevcu Vinku Sindičiću zaradi poskusa umora predsednika hrvaške emigrantske organizacije HDP Nikole Štedula leta 1988. Sindičić je Štedula štirikrat ustrelil v glavo in vrat, a je ta preživel. Medijsko je ta primer v Jugoslaviji prvi odkril kasneje v vojni ubit Mladinin novinar Ivo Štandeker. A čeprav je šlo v Veliki Britaniji za izjemno razvpit proces, v katerem je Britanija Jugoslavijo upravičeno obtoževala poskusa umora, je na proces v mesto Kircaldy prišel le en novinar iz Jugoslavije – Milharčič. V Jugoslaviji še leta 1989 o likvidacijah tedanje tajne policije nihče ni hotel ali upal poročati, šele po tem se je začelo razkrivanje, ki je bilo aktualno tja do sredine devetdesetih.

Današnja zapoznela repriza tega obdobja, katere akter je bivši vojaški agent Leljak pod sponzorstvom stranke SDS in njenih društev, je farsa. Namen očitno ni razkriti dejstva, temveč poskus, da bi s terorizmom etiketirali njihove današnje politične nasprotnike, ali kot je ta teden spet tvitnil Janša: SD je »edina stranka, ki ima krvave roke ...« Toda terorizem v našem, slovenskem prostoru nima jasnega političnega predznaka. Do nasilnih akcij na avstrijskem Koroškem je prišlo po pogromu na dvojezične napise leta 1972. Tedaj so na Koroškem v zrak leteli spomeniki, železniški tiri in daljnovodi. Odprti arhivi SDV med drugim razkrivajo, da sta teroristične napade v letih 1975 in 1979 organizirala tudi »Dr. Grilc« in »Dr. Dumpelnik«, ki naj bi minirala daljnovod v Škocjanu in razstrelila električne vode v Pliberku. Dr. Matevž Grilc pa je seveda bivši predsednik »desnega« Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS), ki je, da ne bo pomote, imel v sedemdesetih brez dvoma podporo »leve« SDV.

Danes si del politike v Sloveniji in del politike na avstrijskem Koroškem želi, da bi lahko »slovenske teroriste« povezali s komunizmom ali levico. Toda Grilc in Dumpelnik se razstreljevanja daljnovodov recimo nista naučila pri komunističnih ideologih, ampak kar pri avstrijskih skrajnežih. Do največjega terorističnega napada v regiji leta 1962 namreč ni prišlo na Koroškem, ampak na Južnem Tirolskem. Tedaj je Južnotirolski osvobodilni odbor (BAS) podstavil bombe na skupaj 37 električnih drogov v Italiji, ki so padli v dogodku, znanem kot Ognjena noč. Južnotirolski osvobodilni odbor je bila tedaj v Avstriji razmeroma popularna teroristična skupina, ki je svojo najodmevnejšo akcijo organizirala na katoliški praznik, mediji pa so v zadnjih letih razkrili, da so finančno pomoč za svoje akcije, v katerih je bilo skupaj ubitih 21 ljudi, dobivali tudi od avstrijske države, razstrelivo pa celo od biv-

ših SS-ovcev. A medtem ko je Slovenija svoje arhive odprla, Avstrija tega ne stori. Njihov zakon jim celo omogoča, da arhivov nikoli ne objavijo.

Zaradi razkritij »zgodovinarja Leljaka« so svobodnjaki (FPÖ) na avstrijskem Koroškem minuli teden na avstrijsko vlado že naslovili dopis, v katerem zahtevajo, naj Avstrija sproži kazenske postopke proti sodelavcem slovenske SDV, z Zemljaričem vred. Druge avstrijske nacionalistične organizacije, kot je Kärntner Landsmannschaft, so se pred tem spravile na tri slovenske profesorje Univerze v Celovcu, ki naj bi v preteklosti sodelovali s SDV. In ker je bilo zaradi zgodovinskih razlogov sodelovanje s SDV na avstrijskem Koroškem razširjeno, je gradiva za diskreditacije očitno še veliko. »Čeprav manjšina ni omenjena, je vedno v določeni meri soidentificirana s Slovenijo, v smislu nevarnosti z juga. Vse to gre v veliko zgodovinsko pripoved, kako ogrožena da je bila avstrijska Koroška. Svobodnjakom, ki so danes v opoziciji in ki so z rešitvijo tabel izgubili pomembno točko svoje agitacije, te zgodbe pridejo prav,« pravi dr. Valentin Sima z Inštituta za zgodovino univerze v Celovcu. Slovenska desnica pomaga torej z arhivskimi manipulacijami avstrijski desnici na avstrijskem Koroškem pri oblikovanju novega političnega programa.