Denar z neba

»Nekoč so k nam prišli ljudje z ministrstva za šolstvo in rekli, da imajo tri milijone evrov evropskih sredstev. Prav prosili so nas, da pripravimo projekt, da bi ta denar porabili,« se spominja direktor Pedagoškega inštituta dr. Darko Štrajn. »Povedali smo jim, da si ne moremo predstavljati, kako porabiti tri milijone evrov v nekaj mesecih, in smo potem znižali vrednost na okoli milijon in pol.«

S to anekdoto želi Štrajn ponazoriti, kako so se v drugi polovici prejšnjega desetletja delila sredstva Evropske unije. Ko se je zgodil ta primer, je vlado vodil Janez Janša, za katerega je Štrajn »ultralevičarski skrajnež«, minister za šolstvo pa je bil Janšev dolgoletni sodelavec in prijatelj dr. Milan Zver. Stiska ministrstva, kako porabiti evropska sredstva, je bila tako velika, da se je na siceršnja razhajanja pozabilo.

»Takih primerov je še in še,« pravi Štrajn, »dostikrat so ministrstvu za šolstvo ali ministrstvu za znanost neka sredstva praktično padla z neba, ker jih drugje niso znali porabiti, in so vabili institucije s tega področja, za katere so vedeli, da to znamo, da naredimo neke smiselne projekte in porabimo neko vsoto. Ponavadi se ni govorilo o majhnih zneskih.«

Zato ima predsednik SD in nekdanji minister za šolstvo verjetno prav, ko ovadbo, ki so jo prejšnji teden povzeli v Financah, potem pa še v skoraj vseh drugih medijih, označuje za politični napad na njegovo stranko. Tudi če očitki iz ovadbe držijo, kar Lukšič in druga dva ovadena odločno zavračajo, je šlo le za enega izmed mnogih podobnih primerov.

Anonimni ovaditelj je decembra lani policiji napisal, da je ministrstvo za šolstvo, ki ga je takrat vodil Lukšič, leta 2009 objavilo razpis, vedoč, da bo izbrana ekipa s Fakultete za družbene vede. Ekipo je vodil dr. Jernej Pikalo, Lukšičev nekdanji asistent, v njej je bil tudi Igorjev brat Andrej A. Lukšič, kot zunanja sodelavka pa je sodelovala njuna sestrična Marina Lukšič Hacin. Poleg Lukšiča sta ovadena še Pikalo in Aljuš Pertinač, ki je bil prav tako sodelavec Lukšiča in Pikala na FDV, leta 2010 je postal vodja projektne enote za strukturne sklade na ministrstvu za šolstvo, od lani pa je državni sekretar na ministrstvu, ki ga zdaj vodi Pikalo.

Projekt za šole

Razpis je bil pripravljen v okviru evropskega operativnega programa za razvoj človeških virov oziroma njegove prednostne usmeritve 3.1: »Izboljšanje kakovosti in učinkovitosti sistemov izobraževanja in usposabljanja«. Na ministrstvu za šolstvo so se odločili, da bodo 1,4 milijona evrov iz tega programa porabili na področju državljanske in domovinske vzgoje.

Na ministrstvu pravijo, da so delitev sredstev omejili na to področje zaradi »številnih razlogov«. Navajajo, da za državljansko vzgojo mednarodna združenja kažejo posebno zanimanje. »Ministrstvo vsako leto spodbudi izvajanje številnih aktivnosti, na primer seminarjev, tečajev v okviru stalnega strokovnega izpopolnjevanja učiteljev, izdajanja različnih priročnikov in gradiv in podobno,« še utemeljujejo.

To verjetno ni argument za še en projekt s tega področja. Če v spletni iskalnik po gradivu slovenskih knjižnic vpišete »državljanska vzgoja«, se izpiše 1144 enot, kar je več, kot če vpišete na primer »družbena neenakost«.

Ministrstvo je moralo vsebino razpisa predstaviti Evropski komisiji in ta se je z njim strinjala. Prijave so zbirali en mesec na prelomu iz leta 2009 v leto 2010 ter prejeli tri prijave za dva sklopa. Pri prvem sklopu, ki je bil bolj empiričen in je bil vreden okoli osemsto tisoč evrov, je Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti premagal Zavod Zdravo življenje iz Murske Sobote. Za drugi, bolj teoretski sklop se je prijavil le FDV. Ovaditelj, ki se osredotoča zgolj na drugi sklop, ministrstvu očita, da je že z omejitvijo razpisa na področje državljanske vzgoje dejansko izbralo Pikala, ker je »edini, ki je v tem času, na akademski oziroma visokošolski ravni deloval na tem področju«.

Tu se ovaditelj zagotovo moti. Projekt je imel namreč več ciljev, poleg analize stanja in organizacije strokovnih srečanj še konkretnejše in ti so bili pedagoški. Izvajalci so morali pripraviti strokovne podlage za oblikovanje politike na področju vzgoje in izobraževanja in izsledki projekta so prispevali h konkretni prenovi načina poučevanja predmeta državljanska vzgoja in etika.

Resen projekt

Štrajn se z državljansko vzgojo ukvarja že od leta 1988. »Pedagoški inštitut je bil takrat že popolnoma zasičen z drugimi stvarmi,« pojasnjuje, zakaj se niso prijavili na razpis. »Je pa res, da nismo bili povsem zadovoljni, ko smo videli, da je bil izbran FDV. Malo smo se šteli, kot da smo za to tematiko mi pristojni. FDV ne pokriva pedagoškega področja, torej didaktike, metodologije pouka in tako naprej,« je bil iskren.

Tako izjavo je težko razumeti, če ni bil projekt razpisan prav zato, da ga izvede FDV. Štrajn pravi, da se ne spominja natančno, kako je bilo, in poudarja, da ne ve nič o tem, kako je bil ta konkretni razpis zasnovan in izveden, a pravi, da je »verjetno« vedel, da bo izbran FDV.

Štrajn je bil nato povabljen k projektu kot zunanji svetovalec in je prejel 2.288 evrov bruto za, kot pravi, tri pole in pol ter za sodelovanje na dvodnevnem simpoziju. Napisal je dva prispevka, »Osnove za razumevanje sistema demokracije in družbenih sprememb ob koncu 20. stoletja«, ter »Družbene vezi, državljanstvo in demokracija v soočenju z globalizmom in multikulturnostjo«.

Konkretneje sta se z državljansko vzgojo v okviru projekta ukvarjala poznavalca teorije in prakse vzgoje in izobraževanja: dr. Mitja Sardoč s Pedagoškega inštituta ter dr. Mirjam Hladnik Milharčič z ZRC SAZU. Tudi ostali sodelujoči so pisali članke iz svojih strokovnih področij, kar pomeni, da je velika večina prispevkov o globalizaciji, multikulturalizmu, postsocialistični zgodovini Slovenije in Hrvaške ter o potencialih za aktivno državljanstvo, ki jih prinašajo spletne tehnologije.

V drugi polovici prejšnjega desetletja so ministrstva prav prosila strokovnjake, ali lahko izvedejo projekte, ki bi porabili evropska sredstva, pravi dr. Darko Štrajn.

»Vse manj mislim, da je to resen projekt, ki naj bi nekaj spreminjal,« je ogorčena dr. Tatjana Devjak, članica opozicijske politične stranke SLS, vendar velika poznavalka poučevanja državljanske vzgoje in etike. Iz tega je doktorirala, delala je na osnovnih šolah, je soavtorica številnih učbenikov in o tem predava na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Prepričana je, da bi moralo pri tem projektu sodelovati več strokovnjakov za vzgojo in poznavalcev dela z učenci.

Pedagoška fakulteta se na razpis ni prijavila, saj je bil ta po mnenju Devjakove premalo transparenten in odprt. »Bila sem že nosilka mnogih projektov, financiranih s sredstvi evropskih skladov. Če ministrstvo želi, da so pripravljeni dobro, skliče uvodni posvet za vse zainteresirane strokovnjake, seznani z osnovnimi informacijami, predstavi zastavljene cilje, odgovarja na vprašanja in nato zbira prijave,« pove.

Premoženjska korist

Ovaditelj Lukšiču očita predvsem, da je sodelavcem pri projektu omogočil premoženjsko korist, a zelo velika ta zagotovo ni bila. Redno zaposleni profesorji, kot sta Pikalo in Andrej Lukšič, so vsi tudi raziskovalci. Če so stoodstotno pedagoško obremenjeni, si lahko z raziskovalnim delom plačo povišajo še za dvajset odstotkov. Kadar z raziskovalnimi projekti pridobijo res veliko denarja, kot je bilo v tem primeru, fakulteta zniža njihovo pedagoško obremenitev ter s tem sebi zmanjša stroške, ki jih ima z njihovo plačo. Marina Lukšič Hacin pa je dobila 1800 evrov bruto in je bila med slabše plačanimi zunanjimi sodelavci.

»Ponosen sem na svoje delo. Napisanih je bilo pet knjig, enaintrideset člankov, sedem raziskovalnih poročil in štiri gradiva za učitelje. Organiziranih je bilo tudi dvanajst strokovnih ali znanstvenih srečanj,« je za Finance povedal Pikalo. Delo, ki je bilo plačano, je bilo opravljeno. Evropska komisija je pri nadzoru porabe evropskih sredstev s finančnega vidika zelo stroga in njihovo birokracijo mnogi označujejo za veliko bolj togo od naše. Pri nadzoru nad vsebinskim delom projektov pa ne velja za tako temeljito.

Razpis ni bil dovolj odprt in projekt ni bil izveden z resno voljo po doseganju ciljev, je prepričana dr. Tatjana Devjak s Pedagoške fakultete.

Štrajn pojasnjuje, da se ne dogaja več, da bi ministrstvo še pred razpisom neformalno poiskalo izvajalca, med drugim zato, ker denarja ni več toliko. Ko je treba v omejenem času porabiti neki denar, pa je po njegovem mnenju tak sistem smiseln. »Pri določenem tipu raziskav, zlasti pri longitudinalnih, se ne sme vse prepustiti tekmovanju med konkurenti. Potrebujete trdne temelje znanja in ekipo, ki je sposobna peljati stvari na daljši rok. V Sloveniji ni veliko takih, in kadar ministrstva objavijo razpise, ne da bi vedela, da bo delo opravila močna ekipa, dobimo slabe projekte,« pojasnjuje in dodaja, da je vsekakor treba povečati profesionalno avtonomijo uradnikov, ki pripravljajo razpise oziroma jih bolje zaščititi pred političnim vplivom.

Vendar, kot izpostavlja Tatjana Devjak, bi ministrstvo, če bi pokazalo večji interes za transparentnost, lahko razpise vselej vodilo tako, da bi zagotovilo dobro izvedbo in hkrati odpravilo sume o klientelizmu. Evropska sredstva zbirajo državljani in so namenjena za javno dobro. Niso darilo, ki ga je pač treba porabiti za karkoli, samo da se porabi.