Veliki posli

Komisija za preprečevanje korupcije je doslej povečano koncentracijo lobističnega pritiska zaznala predvsem pri energetsko-gradbenem projektu Teš 6 in v igralništvu. Kot v razvitih lobističnih središčih po svetu se tudi v Sloveniji največ lobira v gospodarstvu. To potrjujejo podatki o številu lobističnih sestankov na posameznem ministrstvu. Največ jih je bilo predlani na ministrstvu za finance, ministrstvu za gospodarstvo, ministrstvu za kmetijstvo in ministrstvu za izobraževanje, kulturo in šport.

V zvezi z gradnjo novega bloka termoelektrarne v Šoštanju (Teš 6) je bil lobistični pritisk velik predvsem spomladi in poleti 2012, ko so v Tešu potrebovali državna poroštva za pridobitev posojila Evropske investicijske banke. Okoli predsednika vlade, ministrov in poslancev je tedaj veliko hodil šef energetike iz SDS Blaž Košorok, pa tudi drugi, recimo predstavniki gospodarske in obrtne zbornice.

V igralništvu je bil lobistični pritisk dvotiren. Na državni ravni se je ves čas veliko lobiralo v zvezi z reformo igralniške zakonodaje, ki se napoveduje že dalj časa. Največ dela je opravil nekdanji predsednik uprave Hita Drago Podobnik, pri Gregorju Virantu, tedaj je bil predsednik državnega zbora, pa se je recimo oglasil najslavnejši igralničar pri nas Joc Pečečnik. Na lokalni ravni je lobistični pritisk še bolj osredotočen, in sicer za posamezne projekte gradnje igralniških zmogljivosti. Glede tega imajo glavno besedo občine oziroma občinski sveti, še točneje župani in občinski svetniki. Eden od takih je bil projekt igralnice v občini Šempeter – Vrtojba, kjer je lobiranje izvajal (kot je to v lokalnih okoljih v navadi) neki tamkajšnji podjetnik. Lobiranja v tem primeru ni prijavil nobeden od zavezancev, pač pa tretja oseba. Lokalni politiki, ki so bili tarče lobiranja, so se potem pred komisijo izgovarjali, da lobiranja niso prijavili, ker niso vedeli, da gre zanj, saj jih nihče ni skušal podkupiti in jim ni nihče grozil. V treh letih od uveljavitve lobistične zakonodaje so le tri občine poročale o lobističnih stikih, stikov v zvezi z igralništvom ni med njimi. Je pa komisija v zvezi z igralništvom lani izpeljala nekatere prekrškovne postopke. S tem je imelo težave tudi več članov Virantove Državljanske liste, kaznovan pa je bil Jani Toroš, nekdanji vodja kabineta finančnega ministra Janeza Šušteršiča. Lobističnega kosila (na njem so bili navzoči tudi izvršni direktor Državljanske liste Janko Jenko, še en njen član Tomaž Štih in igralničar Joc Pečečnik), na katerem so se pogovarjali o igralniški zakonodaji, ni prijavil komisiji.

Sicer iz podatkov, s katerimi razpolaga protikorupcijska komisija, izhaja, da največ lobirajo zastopniki posameznega podjetja ali združenja. Precej manj je lobiranja registriranih lobistov, ki za plačilo lobirajo za kako drugo podjetje ali interesno skupino. Sicer pa se veliko lobira tudi na avdiovizualnem področju. Med ministri in poslanci so tako lobirali predstavniki interesnih združenj avtorjev, izvajalcev in izdajateljev glasbe. Na obiske so prihajala tudi znana glasbena imena, med drugimi predsednik združenja SAZAS Matjaž Zupan (MZ Hektor), Severa Gjurin, Trkaj ...

Med poslanci o lobističnih stikih sicer najbolj pridno poroča (ker se največ sestaja z lobisti ali ker je najbolj pošten?) Matej Tonin iz NSi, pri katerem je med drugimi lobiral tudi predstavnik Gibanja odgovornih Dejan Steinbuch. Viranta (le zakaj ravno njega?) je k privatizaciji v javnem sektorju nagovarjal oziroma o možnostih za »prihranke na področju informacijske tehnologije v javnem sektorju« obveščal Matej Potokar iz Microsofta. Nekdanji slovenski mufti Osman Đogić pa je Janšo prepričeval o nujnosti sprememb predpisov, ki urejajo zakol živali. Med bolj bizarnimi lobističnimi stiki v lanskem letu velja omeniti obisk predstavnika Pikado zveze Slovenije Avgusta Medveda pri poslancu PS Jožefu Kavtičniku.

Eden izmed bolj znanih registriranih lobistov, Franci Zavrl, se je po uradnih podatkih komisije v vsem letu 2012 ustavil na zgolj enem obisku, in sicer je pri tedanjem ministru za kmetijstvo Francu Bogoviču lobiral v prid francoske multinacionalke Lafarge cement, ki ima v lasti cementarno v Trbovljah. Drugega slavnega lobista, Mileta Šetinca, pa lobistični radar sploh ni zaznal. Kot ne bi zaznal niti lobističnega prispevka nekdanjega šefa Dinersa Tomaža Lovšeta in Mira Senice v zgodbi o prodaji Mercatorja, v kateri je lobiranje politiko večinoma zaobšlo. Ja, uradni podatki o lobiranju niso reprezentativni.