Česar denar ne more kupiti

Poglejte Slovenijo – in potem poglejte slovenske politike. Opazite kako nenavadno podobnost? Točno: Slovenija izgleda tako kot slovenski politiki – nobeden izmed njih se ne bi mogel preživljati kot motivacijski guru. Daleč od tega. Slovence so tako demotivirali, da se iz Slovenije, kakor slišimo in beremo, množično izseljujejo.

Matej Balantič, ki se je iz Slovenije izselil lani, je nedavno na svojem blogu, ki je postal velik hit, pojasnil, kako se iz Slovenije pravilno izseliti, če nočeš, da bo Durs tudi po izselitvi še vedno terjal tvoj funt davčnega mesa. Če se hočeš izseliti, se moraš izseliti tudi formalno, kar pomeni, da moraš odjaviti stalno bivališče, zdravstveno zavarovanje, vse telefonske številke in časopisne naročnine ter zapreti vse bančne in varčevalne račune. In tako dalje. Predložiti moraš čim več dokazil, da te ni več. Če lahko dokažeš, da v Sloveniji nimaš več niti pohištva (kaj šele kakih ekonomskih interesov), še toliko bolje.

Zdaj si izseljen. Izpisan. Z eno besedo: samoizbrisan. Radikalnost izselitve iz Slovenije namreč zelo spominja na izbris iz registra stalnega prebivalstva. Če se hočeš izseliti, se moraš izbrisati. Ali bolje rečeno: da bi se izselil, se moraš izbrisati. Kar je hudo. In ostro. Toda natanko to moraš storiti, če se nočeš ujeti v past dvojne obdavčitve – če torej nočeš davka plačevati tako tu, kjer službe nisi mogel dobiti, kot tam, kjer si službo dobil. In lepo prosim: le zakaj bi davek plačeval deželi, ki te je prisilila v samoizbris? To, da se moraš »pravilno« izseliti oziroma da se moraš samoizbrisati, pove vse o tem, kako daleč mora Slovenec, če hoče v tujini priti do službe, do katere v Sloveniji ne more.

Trg se je torej zavlekel v tiste sfere življenja, v katerih so nekoč veljali netržna načela in netržne vrednote. V šolstvo in zdravstvo, pa v vojsko, policijo in zaporniški sistem.

V socializmu so oblasti ljudstvu obljubljale proletarski raj – delo za vse, nihče ne bo brez službe. In tako dalje. Zdaj, v kapitalizmu, oblasti ljudstvu spet obljubljajo proletarski raj. Le retorika se je malce spremenila. Slogan »tujega nočemo, svojega ne damo« se je razpršil v slogane »vse državno premoženje je treba čim prej prodati«, »privatizacija je nujna« in »državnim podjetjem je treba najti dobre strateške partnerje«.

Delavcem – zaposlenim v podjetjih, ki jih je treba nujno privatizirati – pa zagotavljajo: Čakajte, samo še ta podjetja prodamo, pa boste na konju! Ko bodo državna podjetja – ali pa podjetja v delni državni lasti – privatizirana, bo delo dobilo več ljudi! Novi lastniki ne bodo odpuščali, ampak zaposlovali! Plače ne bodo šle dol, ampak gor! Država ne razmišlja strateško, zasebni kapital pač!

Iz tega mnogi navdušeno sklepajo: dokler je v slovensko podjetje lastniško in nadzorno vpletena država, je to za delavce slabo. In nasprotno: ko se država iz podjetja umakne, je to za delavce dobro, celo bajno in sanjsko. Z eno besedo: privatizacija – razprodaja državnega premoženja – bo brezposelnost zmanjšala. Kar ni res. Kot kaže, bo ravno obratno – privatizacija bo brezposelnost le še povečala.

Spomnite se le Fructala. Prodali so ga strateškemu lastniku. Ne, ne, novi lastniki ne bodo odpuščali! Kje pa! Vsa delovna mesta bodo ohranili! Število delovnih mest bodo celo povečali! Delavcem bo bolje kot prej! Zdaj odpuščajo. V serijah. Ali pa se spomnite Heliosa. Prodali so ga strateškemu lastniku. Ne, ne, novi lastniki ne bodo odpuščali! Kje pa! Vsa delovna mesta bodo ohranili! Število delovnih mest bodo celo povečali! Delavcem bo bolje kot prej! Zdaj odpuščajo. V serijah.

Izgovore poznate: racionalizacija proizvodnje, optimizacija stroškov poslovanja, reorganizacija dela, upad kupne moči, slabši poslovni rezultati od pričakovanih, gospodarska kriza. Vau! Ti lastniki so pa res strateški! Ne le da niso znali vnaprej izračunati stroškov poslovanja (in ne le da so jih presenetili slabši poslovni rezultati od pričakovanih), ampak očitno tudi niso imeli pojma, da je ta del sveta že vse od leta 2008 v gospodarski krizi.

Zgodbo, ki so jo javnosti – delavcem in ajdovskemu županu – prodali novi lastniki Fructala, verjetno poznate: odpuščamo zato, da bi lahko nekoč zaposlovali! Ergo: novi strateški lastniki odpuščajo v imenu boljše prihodnosti podjetja. Delajmo se, da je to res, pa četudi vemo, da odpuščajo predvsem zaradi zvišanja dobička – več delavcev ko odpustijo, višji bo dobiček. Lastniki hočejo donos.

Toda ko to dvoje – odpuščanje v imenu boljše prihodnosti in višji dobiček, ki ga hoče strateški lastnik – postavite skupaj, se vam zastavi povsem logično vprašanje: zakaj strateški lastniki ne počakajo na boljšo prihodnost? Zakaj hočejo višji dobiček zdaj, ne pa v boljši prihodnosti? Zakaj morajo na boljšo prihodnost čakati le delavci? In navsezadnje, zakaj mora na boljšo prihodnost čakati država? Ne pozabite: država podjetje proda strateškemu lastniku, to pa odpusti delavce, tako da mora odpuščene delavce z nadomestili in socialnimi transferji »plačevati« država, ki potem – kot Forrest Gump na tisti avtobusni postaji – čaka na boljšo prihodnost.

Kar pomeni dvoje. Prvič, da si država s prodajo državnih podjetij ustvarja izgubo. Kar je noro. Še toliko bolj, ker to počne v času krize. In drugič, da država s prodajo državnih podjetij povečuje brezposelnost. Kar je spet noro. In spet: še toliko bolj, ker to počne v času krize.

Prav tako noro pa je, da država pusti, da na njenem ozemlju delavce plačujejo tako slabo. Prvič, to je slabo za motiviranost delavcev: delavci, ki so bolje plačani, delajo bolje (in bolj so tudi lojalni, manj bolni ipd.), pravi Zeynep Ton, avtorica knjige Zgodba o dveh službah (A Tale of Two Jobs), ki dodaja: Podjetja, ki delavce bolje plačujejo, imajo višje dobičke. In drugič, to je slabo za BDP, za gospodarsko rast.

Država ni izgubila le občutka za pravičnost, ampak je izgubila tudi občutek za svoje ozemlje. Ne ve več, kaj je dobro zanjo.

Moralne meje trga

V vseh teh norostih, paradoksih, problemih in nesporazumih se utapljamo zato, ker nismo potegnili jasne ločnice med tem, kar sodi na trg, in tem, kar nanj ne sodi. Še huje: občutek imamo, da vse sodi na trg. In da je to nekaj samoumevnega. In da je že od nekdaj tako. In da smo se tako sami odločili. Kdaj smo se tako odločili? Nikoli.

Trg je zato prežel vse pore našega življenja. Ali bolje rečeno: naše življenje ni bilo še nikoli tako zelo podrejeno trgu. In tudi družba mu ni bila še nikoli tako suženjsko podrejena. Vprašanje pa ni le: kdaj – katerega leta, katerega meseca, katerega dne, ob kateri uri – smo se odločili, da vse sodi na trg? Vprašanje je tudi: ali si to sploh želimo?

Trg bi moral imeti »moralne meje«, pravi Michael J. Sandel, profesor s Harvarda in avtor knjige Česar denar ne more kupiti (What Money Can’t Buy). Glavni povzročitelj krize ni bil pohlep, ampak nekaj povsem drugega: »Najusodnejša sprememba, ki se je zgodila v zadnjih treh desetletjih, je razširitev trga in tržnih vrednot tja, kamor ne sodijo.« Trg se je torej zavlekel v tiste sfere življenja, v katerih so nekoč veljali netržna načela in netržne vrednote. V šolstvo in zdravstvo, pa v vojsko, policijo in zaporniški sistem: v Ameriki namreč delo vojske in policije opravljajo kar zasebna podjetja. Jasno, zasebna podjetja upravljajo tudi zapore.

Vse to – zdravstvo, šolstvo, narava, družinsko življenje, medčloveški odnosi itd. – po novem sodi na trg. In tržne vrednote naravnost imperialno izpodrivajo netržne vrednote, kar seveda poglablja prepad med revnimi in bogatimi, krepi družbeno neenakost, ubija občutek za pravičnost, skupno dobro in javni interes, izriva idejo državljanske dolžnosti in uničuje kakovost življenja. To je jasno. Toda: kdo pravi, da vse to sodi na trg?

Ne da bi sploh opazili in ne da bi se sploh odločili, pravi Sandel, smo se iz tržne ekonomije prelevili v tržno družbo, ali bolje rečeno – prej smo imeli tržno ekonomijo, zdaj pa smo tržna družba. Hočemo tržno ekonomijo ali tržno družbo? In kdo pravi, da je to le ekonomsko vprašanje? Mar ni to predvsem politično in moralno – magari referendumsko – vprašanje?

Ne pozabite: to imperialno tržno razmišljanje – slepa vera v prosti trg – se je leta 2008 končalo z debaklom. Debakel je bil tako hud, da bi si morali vsi skupaj avtomatično reči: ne, vse ne sodi na trg! Še odločneje pa bi morali reči: treba je potegniti ostro ločnico med tem, kar sodi na trg, in tem, kar nanj ne sodi! Toda tega nismo storili.

Recimo: če plačaš, greš lahko na letališčih mimo vseh kontrolnih točk – carine in policije – prednostno, preko vrste, po »hitri poti« (Fast Track). Ostali naj lepo stojijo v vrsti in čakajo, ti pa jih preskočiš – ker si plačal. Ker si to lahko privoščiš. In ker je to na prodaj. V vrstah čakamo iz varnostnih razlogov – da se ne bi slučajno zgodil kak teroristični napad. Pa je prav, da je ta preskok letališke vrste na prodaj, na trgu? Mar si ne bi morali tega »protiterorističnega« bremena deliti vsi? Mar ni v dobro nas vseh, da čakamo v vrsti?

Toda preskakovanje vrste je zdaj na prodaj povsod – v tematskih parkih (Universal Studios), na turističnih znamenitostih (Empire State Building), na ameriških avtocestah, ko se zamašijo, na koncertih, v nacionalnih parkih, pri papeževih mašah, celo na ameriškem vrhovnem sodišču in v ameriškem kongresu, ko potekajo kaka zaslišanja. Trg se je res dobro zažrl tja, kamor ne sodi.

Če hočeš, lahko najameš človeka, ki bo namesto tebe stal v vrsti. V dežju in snegu. Obstajajo že agencije (LineStanding.com), ki dobavljajo profije – drenjajo se namesto vas. In posel cveti. V ameriškem kongresu so skušali to prepovedati, toda lobiji prostega trga so bili premočni.

Na Kitajskem že lahko najameš človeka, ki bo namesto tebe čakal na zdravnika – v dolgi vrsti, noč in dan, če je treba. Zakaj bi se drenjal, če pa lahko plačaš, da se ti ne bi bilo treba drenjati? Posel cveti. Kmalu bo tudi pri nas.

Širom po svetu pa si že lahko omisliš concierge medicine: če plačaš dokaj visoko letno premijo (od 15 tisoč do 25 tisoč dolarjev), si s tem kupiš takojšnji, neomejeni in ekskluzivni dostop do svojega osebnega zdravnika. Ponoči in podnevi. V dežju in snegu. Posel cveti. Vsi ostali so obsojeni na vrsto (Slow Track!), ki pa se vztrajno daljša, ker je tistih, ki jo preskakujejo, vse več, tako da se zdravniki posvečajo predvsem njim.

Apologeti prostega trga, ki od človeštva pričakujejo in terjajo, da se preoblikuje po podobi prostega trga, pravijo, da je trg dober za vse, saj povečuje blaginjo vseh članov družbe. Je preskakovanje vrst v zdravniških čakalnicah res dobro za vse? Vrsto lahko preskočijo le tisti, ki si to lahko finančno privoščijo – tisti, za katere bi bilo dobro in celo nujno, da bi vrsto preskočili, pa si tega ne morejo privoščiti. Je zdravstvo javno dobro ali le biznis? Je prav, da dostop do javnih dobrin – do zdravstva, kongresa in nacionalnega parka – dajejo na avkcijo? Je prav, da ima do njih privilegiran dostop najboljši ponudnik, pač ta, ki – kot bi rekli fanatiki prostega trga in ekonomskega pristopa k človeškemu življenju – »to dobrino najbolj ceni in je zanjo voljan največ plačati«? Ne, pravi Sandel. Preskakovanje vrst ni nekaj družbeno koristnega, ampak le poslovni nateg. Sami dobro veste, kako alergični ste na tiste, ki se rinejo v vrsto. In sami dobro veste, da nimate nič proti, če vrsto preskoči kdo, ki se mu upravičeno in utemeljeno mudi. To nima nobene zveze s trgom.

Narkomankam ponujajo denar, če se sterilizirajo – in ta »program« oglašujejo s sloganom: »Naj vam nosečnost ne pokvari narkomanskih navad.« Namesto da bi narkomankam omogočili odpravo odvisnosti, pravi Sandel, jim odvisnost subvencionirajo. Tržna logika pač. Toda to še najbolj spominja na staro, ostudno nacistično evgeniko.

In dalje: ali imajo te narkomanke, ki pretežno prihajajo iz najrevnejših družbenih slojev, sploh svobodno izbiro, ki je temelj ekonomije in trga? Ne. Svobodne izbire imajo približno toliko kot tisti, ki so – zaradi slabega socialnega položaja, zaradi bedne situacije, v katero jih je stisnil trg, zaradi ekonomske nujnosti – prisiljeni prodajati svoje notranje organe (ali pa svojo kri, oh, ali pa kar svoje otroke).

Kaj ima to z ekonomijo in trgom? Mar trg ne predpostavlja prostovoljne izbire, svobodne odločitve? »Tržne izbire niso svobodne, če so nekateri tako obupno revni, da sploh ne morejo poslovati pod poštenimi pogoji,« pravi Sandel. Prodajanje tega, kar ne sodi na trg, je potemtakem kvečjemu izsiljevanje, delovanje pod prisilo, korupcija, na las podobna tisti, ki jo zagrešijo sodniki, politiki in javni uslužbenci: tudi zanje bi namreč lahko rekli, da v zameno za podkupnino prodajajo nekaj, kar ne sodi na trg.

Trg spreminja vrednote

Apologeti prostega trga pravijo, da je trg nekaj povsem nevtralnega in da ne spremeni narave dobrine, ki se je dotakne. Le njeno ekonomsko učinkovitost poveča. Kar ni res, pravi Sandel. »Trg ni le mehanizem, ampak uteleša nekatere vrednote.« Trg spreminja družbene norme – in meje morale. Ko se trg dotakne stvari in dobrin, ki ne sodijo nanj, jih zapacka in skorumpira.

Recimo: v Ameriko lahko legalno in takoj imigrira vsakdo, ki vanjo investira pol milijona dolarjev. Trg? Ne, pač pa ta logika vodi v diskriminiranje beguncev, ki so tržno nezanimivi. Jih bodo preprodali na subprime trgu? Kot sužnje? Saj so bili tržno zanimivi, ne? Jih bodo preprodajali kot emisijske kupone za onesnaževanje? Lahko bi jih preprodali Japoncem – to bi bilo ekonomsko učinkovito. Američani bi se znebili beguncev – Japonci bi zaslužili – begunci bi dobili azil. Vse tri strani bi bile zadovoljne. Ekonomsko učinkovito! Težava je le v tem, da to ne sodi na trg. Kot tudi trgovanje z emisijskimi kuponi – s pravico do onesnaževanja – ne. Zakaj bi imeli bogati večjo – ali pa celo ekskluzivno – pravico do onesnaževanja? Zakaj bi sploh kdo imel to pravico?

Je preskakovanje vrst v zdravniških čakalnicah res dobro za vse? Vrsto lahko preskočijo le tisti, ki si to lahko finančno privoščijo.

Ali pa: podjetja svojim zaposlenim plačujejo, da opustijo nezdrave navade, da torej shujšajo, nehajo kaditi ipd., kar spet vodi v diskriminacijo in segregacijo – najprej v podjetjih, ki »nezdravih« ljudi nočejo več zaposlovati, in potem pri zavarovalnicah, ki »nezdravim« nabijajo višje zavarovalne premije. Trg? Ne, pač pa manipulacija – in korumpiranje ljudi, ki se odzivajo le še na podkupnine, alias »spodbude«. Samospoštovanje ne sodi na trg, toda podkupine in »spodbude« ga dajejo na avkcijo, s čimer ga ubijajo in odpravljajo.

Prej ko človek izgubi samospoštovanje, prej se bo samoustvaril po podobi trga. Prej ko se bo samoustvaril po podobi trga, prej bo odnose z drugimi ljudmi prelevil v tržne odnose. Prej ko bo odnose z drugimi ljudmi prelevil v tržne odnose, prej bo moralne norme prelevil v tržne vrednote. Prej ko bo moralne norme prelevil v tržne vrednote, prej se bo samoizbrisal.

Prodajanje krvi spremeni vrednost in smisel darovanja krvi, pravi Sandel. Zakaj bi še kdo daroval kri, če jo je mogoče kupiti? To pomeni konec solidarnosti. In konec občutka za državljansko dolžnost, družbene vezi in skupno dobro. Trg spreminja moralo.

Trg se je stegnil tja, kamor ne sodi. Če pristaneš v ječi, lahko plačaš, pa ti dajo boljšo celico, najameš lahko žensko, ki ti bo rodila otroka, pisatelju lahko plačaš, da v svojem romanu nekajkrat omeni ime tvoje firme, reklamni prostor si lahko najameš na čelu obritoglavega človeka (ali pa na njegovem tatuju), na fejsbuku si si lahko še nedavno najel prijatelja (za 0,99 dolarja na mesec), na Kitajskem pa lahko najameš agencijo, ki se prizadetemu opraviči v tvojem imenu (pošljejo mu poklicnega »opravičevalca«!).

Tržno posredovanje opravičila samo opravičilo spremeni, tako kot bi ljubezen spremenilo tržno posredovanje ljubezni. Le neoliberalec, ki fuka s prostitutko, misli, da je prostitutka noro zaljubljena vanj. Hej, saj ji je plačal! Če ženska z neoliberalcem fuka brezplačno, iz ljubezni, ima neoliberalec občutek, da jo posiljuje. In tehnično to celo drži.

Ljubezen ne sodi na trg. Tako kot na trg ne sodi življenje samo. Toda številne korporacije kupujejo življenjska zavarovanja za svoje uslužbence, in ko ti umrejo, zavarovalnino poberejo korporacije, ne pa družine pokojnih. Ali trg spreminja norme? Absolutno: korporacije potem v varnost pri delu investirajo manj, kot bi sicer. Zaposleni so več vredni mrtvi kot živi. Neoliberalci imajo to za »inovativne tržne rešitve«. Za nove finančne produkte. Recite jim raje »obveznice smrti«. Trg ne spreminja le norm, ampak tudi samo moralno občutljivost in odnos do življenja.

In posel cveti: 11. septembra so številne korporacije, ki so pred tem »pametno« investirale v »umrljivost« svojih zaposlenih (in s tem stavile proti njim, proti njihovemu življenju), bajno obogatele, pravi Sandel. Mnogi skladi in finančne institucije kupujejo življenjska zavarovanja za popolne neznance – zelo stare, hudo bolne. Hja, špekulirajo proti njim, proti njihovemu življenju, ne da bi »zavarovanci« to sploh vedeli. Kar je moralno ostudno, a tržno opravičljivo. Smrt ne sodi na trg. Trg ne deluje nevtralno, ampak destruktivno – hlepi po smrti.

V Južni Afriki lahko ustreliš črnega nosoroga, ki velja za ogroženo vrsto in nacionalni interes, če plačaš 150 tisoč dolarjev. V Kanadi lahko ustreliš mroža, ki velja za nacionalni interes, če plačaš 6000 dolarjev. Dobiti moraš le koncesijo. Če je nekaj tržno opravičljivo, potem je to tudi moralno opravičljivo. Ali lahko ubiješ neoliberalca? V svetu, v kakršnem bi rad sam živel, ne. V svetu, v kakršnem bi radi živeli neoliberalci, pač. Le koncesijo za streljanje neoliberalcev moraš dobiti. Kar ni težko – potrebuješ le nekoga, ki je to storitev pripravljen plačati.

Vidite, bolj ko se trg steguje v neekonomske sfere, hujše so moralne dileme. »Ko enkrat ugotovimo, da trgi in trgovina spreminjajo naravo dobrin, ki se jih dotaknejo, se moramo vprašati, kaj sodi na trg in kaj ne.« Logično. Ne pri nas.

Moralo in vrednote smo autsorsali trgu, toda Slovenija je polna profetov, ki predejo in trobentajo o tem, da bi morali spremeniti moralne vrednote. Kar je popolna traparija. Moralnih vrednot ni mogoče spremeniti, dokler ne potegnemo ločnice med tem, kar sodi na trg, in tem, kar nanj ne sodi. Dokler bomo pustili, da to ločnico vleče trg, svojih moralnih vrednot ne bomo spremenili.