Slavica Bratuš: »Zaradi nedolžne kritike si lahko postal Stalinov privrženec in narodni sovražnik«

Zaslišanja so bila mučna. Ko sem imela že vsega dovolj, sem rekla zasliševalcu, naj napiše, kar hoče, pa četudi bo to smrtna obsodba.

Hrvaški časopis demokratske levice Novi plamen je te dni na spletu objavil seznam 16.101 zapornika in zapornice, ljudi, ki so bili med letoma 1949 in 1956, po resoluciji Informbiroja leta 1948, torej po razkolu med Stalinom in Titom, zaradi suma privrženosti tedanjemu sovjetskemu voditelju zaprti na Golem otoku in otoku Sveti Grgur. Moške so zapirali na Golem otoku, ženske na Svetem Grgurju v Velebitskem kanalu, nekaj kilometrov od Golega otoka. Časnik navaja, da je v teh zaporih zaradi umorov, samomorov, poskusov pobega in nesreč pri delu umrlo 413 ljudi. Večina, 44 odstotkov zapornikov in zapornic na Golem otoku in na Grgurju, je bila Srbov, Črnogorcev je bilo 21,5 odstotka, Hrvatov 16 odstotkov. Slovencev in Slovenk je bilo v teh dveh taboriščih 600.

Kljub knjigam, ki so jih napisali nekateri nekdanji taboriščniki (v Sloveniji Radovan Hrast), in objavi seznama ljudi, ki so v teh taboriščih prestajali nečloveško trpljenje in poniževanje, so se njihove zgodbe le počasi prebijale v javnost, saj je nekdanjim komunističnim oblastem na različne načine, celo s pisno izjavo zapornikov, da bodo o dogajanju v taboriščih molčali, te uspelo utišati tudi po izpustitvi iz taborišča. Zato so desetletja molčali.

Slavica Bratuš, nekdanja zapornica s Svetega Grgurja, ki smo jo obiskali v Domu upokojencev v Idriji, je bila doslej tiho. Čila 91-letna gospa, nekdanja partizanska in povojna aktivistka, je spregovorila o peklenski izkušnji, ki jo je doživela v zaporu Zabela pri Požarevcu in nato na Svetem Grgurju. Tako peklenski, da »bi se raje ubila, kot da bi se še enkrat vrnila na otok«. Bratuševa je ena izmed štirih Idrijčank (poleg nje je živa še Anica Podobnik), ki so bile skupaj zaprte v Ljubljani, v Zabeli in nato na Svetem Grgurju. Danes je pomirjena s preteklostjo. Ni preklela niti bivše države niti ljudi, ki so jo brez pravega razloga spravili v zapor in na Grgur. A pravi: »Vendar je zdaj čas, da gre moja zgodba na papir. Predolgo smo molčali. Saj mladina danes ne ve nič o tem. A bi bilo dobro, da bi vedela, kaj se je dogajalo.«

Gospa Bratuš, začniva pogovor z vašo mladostjo in s časom pred drugo svetovno vojno. Rodili ste v Spodnji Idriji, razmere, v katerih ste odraščali, pa niso bile prijazne.

Rodila sem se v Spodnji Idriji. Ko sem bila stara šest let, se je oče smrtno ponesrečil. Mama, ki je ostala s tremi otroki, me je poslala k sorodnikom na Jesenice. Tam sem ostala osem let in končala tudi osnovno šolo. Po končani šoli so se razmere zapletle, saj mi je stric na Jesenicah hotel zapustiti hišo, njegovi odločitvi pa so nasprotovali bratranci in iz tega ni bilo nič. Leta 1937 sem se vrnila v Spodnjo Idrijo, kjer pa smo vseskozi živeli v pomanjkanju. Težko je bilo družini brez očeta. Dekleti sva si nekaj denarja prislužili s klekljanjem, mama je prala vojakom iz kasarne, kasneje pa tudi serviete iz bližnje gostilne. Od tam smo dobili tudi nekaj hrane. Leta 1940 pa smo se preselili na kmete, v Poljane pri Cerknem, od koder je bila mama, saj je mislila, da bomo tam lažje preživeli.

Na kmetiji vas je ujela vojna, pred katero ste se hoteli umakniti.

Iz Poljan smo se napotili proti Mostu na Soči. Bilo je na veliko sredo, ko smo se stari oče, mama, brat in jaz odpravili na pot. Z nami je bila tudi mamina sestra s trimesečno punčko. Dala jo je v koš in pokrila z rjuho. Ta sestrična, iz tega koša, je še vedno živa. Dva dni smo potovali in v petek prišli na železniško postajo v Mostu na Soči. Pa nismo šli v Italijo, čeprav so nam rekli, da naj bi se tam tudi Slovencem dobro godilo. Nismo verjeli, saj smo imeli že slabo izkušnjo z italijansko oblastjo, ki nas je preimenovala iz Brelih v Breliho. Vrnili smo se v Poljane pri Cerknem in že drugo noč so prišli k nam begunci iz Novakov. V naši revni hiši se je tako znašlo še več lačnih ust.

Toda ali niste potem kmalu sami odšli v Italijo in bili tam varuška?

K nam v Poljane so prišli sorodniki Staneta Lazarja Potočarja, komandanta 9. korpusa in očeta dosedanjega predsednika višjega sodišča v Ljubljani Jerneja Potočarja. Ko so mi ponudili možnost, da bi bila varuška otrok njihove nečakinje, ki je bila poročena s financarjem s Sicilije, sem se odločila za odhod v Torino, kjer so živeli. Doma dela ni bilo. Na poti do Gorice me je spremljal učitelj Jernej Jug – takrat so intelektualce premeščali v osrednjo Italijo, njega so poslali v Brescio –, nato sem pot do Torina nadaljevala sama. Po zapletu, ker sem v Torinu izstopila na napačni postaji, gospodinja pa me je čakala na drugi postaji, sem nekako le našla stanovanje. Kasneje sem v tem mestu doživela grozote zavezniškega bombardiranja, saj smo živeli nedaleč od avtomobilske tovarne Fiat in železniške postaje, ki sta bili pomembni tarči. Ko sem zjutraj, po bombardiranju, šla v trgovino, sem ob poti videla razmetana trupla ljudi, ki se jim ni uspelo prebiti v zaklonišča. Pretresena sem bila nad prizori in se šele takrat zavedela, kako kruta je vojna.

Gledala sem proti Velebitu in si zamišljala, kako bi bilo na obali. Paznik mi je dal jasno vedeti, da še tako dobri plavalki ne bi uspelo priplavati na celino.

Kmalu po tem dogodku ste se vrnili domov v Slovenijo.

Ne tako kmalu. Najprej smo se preselili iz Torina v Aquilo blizu Rima, kjer sem srečala kasnejšega moža, italijanskega vojaka, sicer pa Slovenca iz Spodnje Idrije. V Aquili smo nekaj časa živeli v hotelu, potem so nam dodelili opremljeno stanovanje. Ker pa je mama hudo zbolela, sem se odločila za vrnitev domov. V Poljane sem se vrnila januarja 1943 in se vključila v odporniško gibanje. Delala sem predvsem med mladimi po Cerkljanskem. Kaj kmalu so me sprejeli v SKOJ (Zvezo komunistične mladine Jugoslavije), kasneje, leta 1944, pa tudi v Komunistično partijo Jugoslavije. V njej, kasneje v Zvezi komunistov, sem bila do njene razpustitve in razpada nekdanje skupne države. Sicer sta bila tudi brat in sestra v partizanih, mama pa je kuhala partizanom 9. korpusa, ki je bil na Cerkljanskem.

Med vojno ste bili nekaj časa tudi partizanska učiteljica.

V Poljanah sem nadomeščala učiteljico in nekaj časa otroke učila računstva. Šola je bila v naši hiši. Kmalu pa mi je Jože Primožič - Miklavž spet naložil politično delo na terenu. Konec vojne sem dočakala kot aktivistka. Po vojni sem se vrnila v Spodnjo Idrijo, kjer sem bila nekaj časa administratorka v lesni zadrugi, potem pa so me določili, da bom administratorka in blagajničarka na partijskem komiteju v Idriji. Leta 1948 sem se poročila in dobila sina.

Politično pa ste ostali aktivni, saj vas sicer ne bi doletela zla usoda v času Informbiroja, ko je kar precej Slovencev in Slovenk moralo na Goli otok in Grgur, kjer je bilo kazensko taborišče za tiste, predvsem politične in vojaške kadre, ki naj bi bili v Titovem spopadu s Stalinom podpirali sovjetskega voditelja. To je bilo leta 1948.

V življenju sem veliko prestala. Sedemletna sem morala v tuji kraj, med tuje ljudi, ker doma ni bilo dovolj kruha. Ko sem bila mladenka, sem šla služit v Italijo, kjer sem doživela bombardiranje. Med vojno in po njej sem bila aktivistka Osvobodilne fronte, potem pa sem se leta 1949 znašla na otoku Grgur zraven Golega otoka kot politična zapornica. Kako sem se znašla tam? Leto 1948 je bilo zaradi spora z Informbirojem zelo negotovo, v partiji je bilo napeto ozračje, saj nihče ni natančno vedel, kaj kdo misli. Zaradi nedolžne kritike si lahko postal Stalinov privrženec in narodni sovražnik. Pravzaprav ne vem natančno, zakaj so mene in še tri sodelavke na komiteju zaprli. Verjetno smo se zamerile takratni partijski sekretarki, poročeni ženski, ki je bila v ljubezenski zvezi z nekim oficirjem, me pa smo vedele za to. Ključno pa je bilo dogajanje na partijskem sestanku, kjer smo sodelovale tudi me. V tistih dneh so v Spodnji Idriji zaprli dva naša sodelavca, oba prvoborca, eden izmed njiju je bil celo španski borec. Na tej konferenci smo spraševale, pa ne samo me, zakaj so ju zaprli, a nam niso odgovorili. To je bil sestanek pred javnim sporom s Stalinom, zato smo na njem slišali tudi hvalnice Stalinu. Morda je kdo, zagotovo pa mož partijske sekretarke, vedel, kaj se kuha, in takšni so si zapomnili, kaj je kdo govoril o Stalinu, in kasneje ljudi, ki so imeli predolg jezik ali pa so kritizirali tedanjo oblast, pahnili v nesrečo.

Tudi vas štiri dekleta, ki ste sodelovale na tem sestanku, so kaj kmalu zaprli.

Nekaj časa po sestanku, ki smo mu sicer rekli konferenca, je bilo vse tiho. Ko pa sem neko jutro prišla v mesnico – mož, ki se je iz vojske vrnil šele leta 1946, je takrat delal pri industrijski milici in bil odgovoren tudi za varovanje trgovin in mesnic –, mi je stric povedal, da so zaprli Anico Mrak, eno izmed deklet, ki smo delale na komiteju. Odšla sem domov in kmalu potem sta pri vratih pozvonila udbovec in miličnik, kot smo takrat imenovali policiste. Z njima je bil še sosed kot priča. Ukazali so mi, naj grem z njimi. Imela sem le toliko časa, da sem poprosila sosedo za varovanje devetnajstmesečnega sina in petmesečne hčerke, saj je bil mož v službi. Odpeljali so me v prostore lokalne Udbe, kjer me je zasliševal Mirko iz Postojne. Nikoli ne bom pozabila njegovega obraza. Če bi ga danes videla, bi ga zagotovo udarila v obraz. Pa me je ta Mirko spraševal, kaj imam z Rusi. Razložila sem mu, da prav ničesar, razen tega, da sem videla neko delegacijo Rusov z balkona pri Postojnski jami, ko sem bila na izletu v Postojni. Menda so bili ruski arhitekti tudi v Idriji, kjer so načrtovali tunel, vendar jih nisem videla. To je bilo vse, kar sem imela z Rusi, sem mu razlagala. Bilo je mučno zasliševanje, in ko sem imela že vsega dovolj, sem mu rekla, naj napiše, kar hoče, pa četudi bo to smrtna obsodba. Ves dan so me zasliševali, zvečer pa so mi dali rjavo polento v umazani skledi, ki niti za pse ne bi bila dobra.

Zaslišanja so se nato nadaljevala na idrijskem gradu.

Ja, prišel je tožilec, ki sem ga poznala. Bilo mu je sila nerodno pred mano. Pa sem mu rekla: Jože, tako pač je, nimaš kaj. In zasliševanje se je nadaljevalo. Po nekaj dneh so nas štiri in še dve dekleti z Medvedjega Brda dali v isto sobo. Mislili so, da se bomo steple, me pa smo se začele smejati. Anica je skušala pogledati skozi okno, kar je videl policist, in poslali so jo v samico. Na grad so nam svojci prinašali hrano, predvsem kruh, med in sir, vendar so jo – to sem videla tudi sama – večino pojedli policisti.

Iz Idrije se je vaša pot nadaljevala v Ljubljano, v Srbijo in na jadranski otok Grgur.

V Idriji sta nas policista z brzostrelkami pospremila na avtobus, ki nas je odpeljal do železniške postaje v Logatcu. Z vlakom smo potem šle v Ljubljano in z železniške postaje peš v zapore na Povšetovo. Tam so nas spet zasliševali in odločili, da nas pošljejo, kot se je takrat reklo, na kazensko popravno delo. Vse štiri. Doma pa so ostali majhni otroci.

Pot v Srbijo in življenje tam sta bila pretresljiva.

Nekega večera so nas v Ljubljani naložili na tovornjake in odpeljali na železniško postajo, kjer so nas nagnali v živinske vagone. Bilo nas je 36 žensk, le nekaj nas je bilo gospodinj, druge so bile intelektualke. V živinskih vagonih, kjer ne moreš niti na stranišče, so nas odpeljali v Beograd, od tam pa v neko dolino z barakami. Nekaj časa smo bile v teh barakah pri Beogradu, nato so nas odpeljali v Zabelo pri Požarevcu, kjer je bil takrat zapor za 6000 kriminalcev. Tam smo pletle rokavice za različna podjetja. Po dve sva spali na pogradih. Jaz sem ga delila z žensko iz Kočevja, ki je imela moža prvoborca. Bila je dobro dekle in za rojstni dan mi je priskrbela košček kruha z mastjo. Hrane je bilo malo, slabe kakovosti, kaj pa smo lahko dobile tudi od doma. Še danes se spomnim smradu kozjega mesa, ki so ga od doma dobivale Črnogorke. Življenje v Zabeli je bilo težko. Kot da bi nas pripravljali na režim, ki je veljal na Golem otoku in Grgurju. Enkrat so nam ukazali, da se moramo pretepati. Če nisi udaril, so druge mlatile po tebi. Starejša Bosanka je zaradi tepeža takrat umrla. Za dan republike, 29. novembra, so nekaj deklet spustili domov, ker naj bi bile spoznale svoje napake in jih priznale. Revidirale so, kot se je temu reklo. Za nas druge pa se je čez nekaj mesecev začela nova kalvarija. Odpeljali so nas na severnojadranski otok Grgur.

Na otok, ki je danes sinonim za nečloveško ravnanje s političnimi zapornicami. Tako kot je sosednji Goli otok sinonim za tako ravnanje z zaporniki.

Iz Zabele so nas spomladi leta 1950 s tovornjakom odpeljali v pristanišče na Reki in nas v podpalubju barke odpeljali na Grgur. Moški so bili na Golem otoku, česar pa nismo vedele. Na Grgurju so ženske delale terase na hribu za gojenje zelenjave in sadja. Ker sem imela izpahnjen kolk, sem delala pri cisterni z vodo in si zapisovala porabo. Rada sem se ozirala proti Velebitu in si zamišljala, kako bi bilo na obali. Paznik je to opazil in mi dal jasno vedeti, da še tako dobri plavalki zaradi močnih morskih tokov ne bi uspelo priplavati na celino.

Radovan Hrast, ki je preživel Goli otok, mi je pripovedoval, da je ves sistem življenja in upravljanja na otoku temeljil na ovajanju drugih v zameno za privilegije.

Če si delal, če se nisi izpostavljal, si lahko preživel brez ovajanja. Nekatere zapornice pa so nenehno hodile poročat. Na raport smo temu rekli. A koga in zakaj bi ovajala, če pa smo bile vse v istem položaju? Moj greh je bil morda, da sem začela neki paznici plesti jopo, ki pa je nisem dokončala. Družila sem se v glavnem s Slovenkami, predvsem s prijateljicami iz Idrije, ki smo bile od vsega začetka naše Golgote skupaj. Najbolj nas je bilo strah, če bi morebiti po prestani kazni dve ali tri odšle domov, drugi dve ali ena pa bi ostala na Grgurju.

V zvezi z Golim otokom so znani »sprejemi« novih zapornikov, predvsem pa povratnikov, s pretepanjem v špalirju. Kako so vas sprejeli na Grgurju?

Me smo na otok prišle brez pretepanja. V miru smo si lahko pripravile pograd in si ga postlale s slamo. Povratnice pa so morale skozi »stroj«, špalir, v katerem so se zapornice s pretepanjem znašale nad njimi. Morale so jih boksati, lasati in brcati. Sama imam čisto vest, saj nobene nisem udarila, le za rokav sem jih prijela. Videti je bilo kot udarec. Če tega ne bi storila, če se jih ne bi dotaknila, bi morala tudi sama skozi stroj. Spomnim se, da so neko Slovenko, delavsko zaupnico iz Kranja, ki se je vrnila na Grgur, zapornice v špalirju tako preteple, da je bila videti kot Kristus. Vsa krvava. Policisti zapornic niso pretepali, raje so jih naščuvali med seboj, da so se teple.

Političnim uram pa se tudi na Grgurju niste mogle izogniti, saj je bila prevzgoja zapornic namen bivanja na otoku.

Že v Zabeli smo brale Borbo, ki sem jo razumela, saj smo se v osnovni šoli na Gorenjskem učili srbohrvaško. Dolgo nisem mogla razumeti, zakaj ljudem niso pravi čas in preprosto povedali, kaj se dogaja med Stalinom in Titom. Če bi povedali, bi bilo veliko manj privržencev Stalina in Informbiroja. Številni ljudje, predvsem aktivisti, ki so kar nekaj let hvalili Sovjetsko zvezo in Stalina, bi se morali zdaj čez noč spremeniti. In zakaj bi morala čez noč sovražiti prijateljico, ki drugače misli. Sama nisem bila prav nikakršna rusofilka, so pa bili ljudje, ki so verjeli v Stalina kot v božanstvo. Kar je najbolj žalostno v teh zgodbah, pa je človeška pokvarjenost, saj so ponekod udbovci in aktivisti napeljevali k temu, da so ljudje povedali kaj dobrega o Stalinu, da bi jih nato razglasili za informbirojevce. Politika je kurba. Če ne boš ti njih, bodo pa oni tebe. To mi je zdaj jasno.

Po pol leta življenja na Grgurju so vas jeseni 1950 vse štiri izpustili iz zapora.

Oddahnile smo si, vendar je v nas ostal strah pred možnostjo vrnitve. Na Reki so nam kupili vozovnice in z vlakom smo se odpeljale do Logatca. Potem smo peš odšle v Idrijo. Ko sem se vrnila domov, me otroka nista poznala. Nikomur si nisem upala pripovedovati, kaj sem doživela in videla. Tudi možu ne. Veliko let sem o tem molčala. Bala sem se, da bi me spet poslali na Grgur. Povratniki so res nastradali.

Človeška pokvarjenost je brezmejna, saj so ponekod udbovci in aktivisti napeljevali k temu, da so ljudje povedali kaj dobrega o Stalinu, da bi jih nato razglasili za sovražnike. Politika je kurba. Če ne boš ti njih, bodo pa oni tebe. To mi je zdaj jasno.

Kaj pa ste rekli možu?

Samo, da smo bili zaprti. Ne pa, kje. Povedala sem, da sem bila v Srbiji, Grgurja nisem omenjala. Ni govora.

Je imela vaša družina kdaj težave, ker ste bili na Grgurju?

Številne zapornice so se po vrnitvi ločile. Mnoge že v času zapora, saj so oblasti od mož zahtevale, da se ločijo. Jaz še pomislila nisem na to. Imela sem dobrega moža. Delal je v Idriji kot industrijski miličnik. Ko pa so industrijsko milico leta 1951 razpustili, so mu ponudili delo v takratni Ljudski milici, policiji. A se je odločil za delo v rudniku. V topilnici si je zaslužil pokojnino. Jaz sem ostala doma. Kasneje so me večkrat klicali na občinski partijski komite in mi ponujali pomoč pri zaposlitvi. Nisem sprejela, ker nisem marala, da bi mi še kdaj kdo metal polena pod noge. Svoje sem dala skozi. Tudi trpela sem sama. Težko je bilo, ampak živeti je bilo treba. Šele veliko kasneje smo dobile tudi nekaj malega odškodnine. Simbolično.

Navadno so od zapornikov zahtevali, da po prestani kazni delajo za Udbo. So tudi od vas zahtevali kaj takšnega?

Mene ni nihče vprašal o tem, druga dekleta pa so vprašali, vendar nobena izmed nas štirih tega ni počela.

Ste pa zagotovo morale podpisati izjavo, da ne boste govorile o tem, kaj se je dogajalo v zaporu in na Grgurju?

Podpisale smo. In dolgo, dolgo sem molčala o tistem obdobju svojega življenja. Šele zdaj, zadnja leta, si upamo govoriti o tem. Bale smo se, da se katera zagovori, pa bomo morale spet na Grgur. Ne bi šla nazaj. Bi se raje ubila. Grdo so delali z nami. Še posebej grdo je bilo to početje za matere z majhnimi otroki. Ni jih zanimalo, kdo bo skrbel za otroke.

Kriva sem bila samo toliko, ker sem imela predolg jezik in sem zaupala v to, kar smo govorili. Davek, ki sem ga plačala za to zaupanje, je bil visok.

Radovan Hrast pravi, da ste bili takrat vsi ujeti v kolesje časa, čas pa je bil zapleten zaradi spopada s Stalinom in nato še zaradi notranjega spopada v Komunistični partiji Jugoslavije. Je mogoče meriti krivdo posameznika v tistem času? Se počutite krivo? Iščete krivce?

Kriva sem bila samo toliko, ker sem imela predolg jezik in sem zaupala v to, kar smo govorili. Moževa sestra mi je dejala, da bi me morali tisto jutro, ko je bila partijska konferenca, zapreti v klet, pa bi bilo vse v redu. Sicer pa človek včasih kaj reče, čeprav ne misli nič slabega. Jaz sem to lekcijo pošteno plačala.

Ste se potem kasneje še kdaj vrnili na Grgur in obiskali Goli otok?

Ne. Sestrična me je sicer povabila na to pot, vendar nisem šla. Če bi lahko od tam obujala vesele spomine, potem že, žalostnih pa ne mislim obujati.

Zdaj je hrvaški časnik Novi Plamen objavil seznam vseh zapornikov, ki so bili na Golem otoku. Na kaj ste najprej pomislili, ko vam je sin sporočil, da ste tudi vi zapisani na tem seznamu?

Čudno se mi je zdelo. Pa mi je predlagal, naj gre moja zgodba na papir. Zato vam dajem intervju. Predolgo smo molčali. Saj mladina danes nič ne ve o tem. Sin še nekaj ve, ker prebere knjige o tem, ki jih kupujem. Sicer pa si zdaj želim le še, da bi mi glava delala in bi lahko s pripomočki za hojo še hodila na kosilo. Pokonci me držijo branje in reševanje križank.