Punce, ne ženske

»Morda vaju bo tole šokiralo, a mislim, da sem glas svoje generacije,« svojim staršem naznani nadobudna pisateljica Hannah Horvath, ki jo v HBO-jevi nadaljevanki Punce (Girls) igra Lena Dunham.

Besede v uvodni epizodi izreče z otroško samozavestjo in v slogu klepetave woodyallenovske nevrotičnosti, potem ko ji mama in oče odrečeta večletno finančno podporo. Ta je mladi Newyorčanki po končani fakulteti nekaj časa omogočala, da se je osredotočila na pisanje romana in delala v tistih službah, ki so visoko izobraženi mladini dandanes na voljo – torej na neplačanih pripravništvih.

Njeno pompozno naznanilo staršev ne prepriča, zato ga malo omili in pojasni, da je morda le eden izmed glasov neke generacije. A vseeno prosi za denar. Se starši namreč zavedajo, kakšno srečo imajo, da ne jemlje mamil in je nasploh pretežno dostojna oseba? A mama in oče vztrajata. Hannah se mora, v slogu ameriškega samostojnega zasledovanja sanj, znajti sama. Pa čeprav je vsem jasno, da bi jo vzorno ljubeči starši v zares neugodni situaciji vseeno vzeli pod svoje okrilje.

S podobnimi tegobami se srečujejo tudi njene prav tako univerzitetno izobražene vrstnice iz dobro situiranih okolij, ki skupaj s Hanno životarijo v obrobnih (a zelo kul) soseskah Brooklyna. Malo se sprašujejo, kaj bi počele s svojim neperspektivnim življenjem, še več pa se ukvarjajo z različnimi nekompatibilnimi partnerji, kakršne lahko prenašajo le neizkušena dekleta v zgodnjih dvajsetih – nekatere vzburja uriniranje po njihovih prsih, včasih pa se celo izkaže, da imajo raje fante.

Ob vsem tem dekletom ostaja idealiziranje koncepta ženskega in vrstniškega prijateljstva. Navsezadnje gre za generacijo, ki je odraščala s Prijatelji in Seksom v mestu, in tam so nas učili, da so prijatelji tvoja prava družina. Na videz dosmrtna zavezništva vseeno žalostno prekinjajo zelo vsakdanji in človeški trenutki ljubosumja, medsebojne nevoščljivosti, sebičnosti in prepiri, zaradi česar počasi ugotavljajo, da se včasih ne morejo zanesti niti ena na drugo.

Če to ni jasno že z na videz preprostim naslovom nadaljevanke: sodobni dvajsetinnekajletniki iz višjega srednjega razreda, predstavniki v zadnjih letih neštetokrat analizirane »narcisoidne« in »apatične« generacije Y, ki je odraščala ob neomejenem konzumiranju eskapistične pop kulture, ob tem pa uživala pozornost neavtoritativnih staršev, ki so pridno ubogali navodila priročnikov za udejanjanje permisivne vzgoje in jim hkrati mirno prigovarjali, da je pridno učenje najboljša in edina pot do uspeha, niso ženske in moški. Še vedno so le dekleta in fantje. In pred njimi je še dolga pot do odraslosti.

Dekleta iz Punc niso najbolj simpatična. Hannah govori samo o sebi, Marnie (Alison Williams) je sebična z zametki povzpetništva, Jessa (Jemina Kirke) je popolnoma nezanesljiva, Shoshanna (Zosia Mamet) pa ima osebnost nadležne dvanajstletne deklice. A kompleksnih televizijskih antijunakov z ameriških kabelskih nadaljevank, protagonistov, ki v svojem okolju ne delujejo po visokih standardih morale in simpatičnosti, smo že vajeni, in v večini primerov za njih perverzno navijamo. Pa tudi če so serijski morilci, spolni zasvojenci ali pa vodijo produkcijo metamfetaminov. Radi imamo težavne moške, hitro pa zavijemo z očmi, ko naj bi navijali za narcisoidno dekle povprečnega videza, katere glavna napaka je pretirana samozavest. A očitno jim uspeva.

Lena Dunham, sedemindvajsetletnica, ki upodablja osrednjo (anti)junakinjo Punc, hkrati pa je avtorica in režiserka te nadaljevanke, ve, o čem govori. Zgodbo o prvih korakih samostojnosti v velikem mestu je črpala iz svoje izkušnje (in jo še pred serijo dokumentirala v nizkoproračunskem igranem filmu Tiny Furniture) in ta doživljajski svet predstavlja samozavestno.

Puncam, ki so minuli konec tedna dočakale premiero tretje sezone, so ob začetku pred dvema letoma prilepili etiketo novega Seksa v mestu oziroma nove »it« kultne ženske serije našega desetletja, kmalu zatem je dobila kup nagrad za televizijske dosežke. Dunhamova je uspehov vedno vesela, a na pohvale se po videzu in vedenju netipična zvezdnica ne odziva s pohlevno sramežljivostjo, ki smo je vajeni pri začetnikih. Ve, da obvlada, in zato se ne misli več opravičevati.

Tako kot se ne opravičuje zaradi pogostih golih prizorov (»če vam nisem všeč, me ne glejte«) ali zaradi svojega privilegiranega izvora, ki gre marsikomu v nos. Njena mama je konceptualna fotografinja, oče pa pop art umetnik in odraščala je v snobovskem okolju newyorške umetniške smetane. K psihiatru hodi od sedmega leta in kot njen lik Hannah tudi sama trpi za obsesivno-kompulzivno motnjo. Si zato kljub močno izstopajočem pisateljskem in televizijskem talentu manj zasluži uspešno kariero? Pravi, da ne.

Gledalcem pa bi moralo biti tako ali tako vseeno. Ker serija je, mimo vseh socioloških implikacij, predvsem zelo duhovita. In najbrž mimogrede tudi čisto zares »glas neke generacije«.

Nadaljevanka:
Punce (Girls)
Kje: HBO
Kdaj: vsak petek ob 20.35