Super roke

Pri ustvarjanju jih navdihujejo skandinavske dežele, kjer so pridobivale znanje in kjer sta še vedno živa ljubezen in spoštovanje do tekstila. To ljubezen in spoštovanje Jasminka Ferček, Tjaša Bavcon in Katja Burger že dobrih deset let gojijo v umetniškem kolektivu Oloop. Neka notranja povezanost je med njimi, da se, četudi se ne pogovarjajo kaj dosti, zgodi, da o istih stvareh razmišljajo sočasno. V poglobljenem delu s tekstilom so med drugim odkrile tudi neki novi notranji prostor, ki se še kar odpira, imenujejo ga prostor tišine.

Veliko njihovih izdelkov, ki so nastali že pred leti, je aktualnih še danes. Mednje sodijo ročno izdelana volnena mila v zemeljskih barvah, s katerimi so si prislužile častno priznanje 20. bienala industrijskega oblikovanja (BIO), ali pa industrijsko izdelane raznobarvne leteče copate ali rumena igralna vreča Squarplay. Vsa ta dela so vključena v stalno zbirko Muzeja za arhitekturo in oblikovanje in bodo tudi zato ostala v našem kolektivnem spominu.

Niso klasične industrijske oblikovalke, saj v njihovih projektih, predvsem zadnja leta, pogosto zaznamo družbenoangažirano noto. Zanimajo jih različni vidiki ustvarjanja, od zelo abstraktnih, umetniških do dela z ljudmi in tudi razvijanja teorije. Predmet njihovega raziskovanja so večinoma ženske teme, povezane s tekstilom in sočutjem do narave, ljudi in prostora.

Od leta 2010 razvijajo projekte pod skupno temo Super roke, s katero obujajo zavedanje o pomenu ročnega dela in vplivu, ki ga ima na počutje posameznika in na skupnost. »Roke so res super, izražajo, oblikujejo in materializirajo stvari, ki se porodijo v nas,« so prepričane. Delo z rokami pa ima tudi blagodejen učinek na zdravje, povezano je z možgani – s pomnjenjem, logičnim mišljenjem in zbranostjo, zato v poznih letih pomaga ohranjati duševno svežino, mladostnikom pa je v pomoč pri zbranosti med učenjem in jih pomirja, denimo pred izpiti.

Ker jih je sčasoma vedno bolj zanimalo, kako oblikovalsko izkušnjo razširiti in povezati s socialnimi vsebinami, so začele pripravljati akcije, projekte in delavnice, v katere vključujejo različne skupine ljudi. Eden najobsežnejših projektov so Razkrite roke, niz delavnic, namenjenih ranljivi skupini priseljenk iz Bosne in Hercegovine, Makedonije, Srbije in Kosova. Na Jesenicah jih izvajajo že drugo leto. Tam pa zato, ker so imele pozitivno izkušnjo s tamkajšnjo skupinico muslimanskih priseljenk.

Znanje so želele deliti s tistimi, ki jim je ročno delo s tekstilom že blizu, se pri tem učiti iz ljudskega izročila, nato pa skupaj ustvariti nekaj sodobnega. Skoraj polovica udeleženk, ki se jim je pridružila prvo leto, se je naslednje leto vrnila. Pretežno gre za starejše ženske, ki skrbijo za številne družine. Vezenja, pletenja in kvačkanja so se naučile od starejših sorodnic, saj prihajajo z območij z bogato tekstilno kulturno dediščino. Skupne so jim natančnost, spretnost, vztrajnost in potrpežljivost. Druži jih potreba po ročnih delih, finančni neodvisnosti in predvsem po druženju zunaj družin. Nekatere dobro govorijo in razumejo slovensko, druge ne, zato je to tudi priložnost za spoznavanje in utrjevanje slovenskega jezika. Kot opažajo, je najtežje ženskam s Kosova, ki jezika ne razumejo in so zato odvisne od prevajalke.

Za zdaj je njihov cilj kolekcija izdelkov, pri kateri obrtniško znanje udeleženk nadgrajujejo s svojim oblikovalskim. Lani so denimo nastali serija kvačkanih copat, ročno vezenih in tiskanih lanenih majic, skupna vezena preproga, pleteni podstavki za sedenje in obli tabureji. Vendar so imele premalo časa, da bi kolekcijo oblikovale do konca in tako ženskam omogočile dodatni vir zaslužka ter jim hkrati pomagale, da bi se tako osamosvojile, da bi izdelke izdelovale in prodajale same.

Izdelki, ki nastajajo na njihovih delavnicah, niso namenjeni prodaji, saj nastajajo ob pomoči neprofitnih sredstev Evropskega socialnega sklada, a poskušajo jih osmisliti drugače. Za otroke v vrtcu Hrušica pri Jesenicah so denimo naredile podstavke za sedenje na tleh. Kar tam so dokončale pletene blazinice, otroci pa so jih radovedno opazovali pri delu, nato veselo otipavali blazinice, se z njimi podili po prostoru in na njih posedali.

Oloopovke so prepričane, da bi morali otroke v vrtcih in šolah nujno učiti ročnih spretnosti, pa tudi osnov oblikovanja in arhitekture. Zavedati bi se morali moči svojih rok in jih konkretneje uporabljati, tudi čisto dobesedno. Same jih uporabljajo recimo za pletenje in kvačkanje, ko pletilke ali kvačke nadomestijo kar roke ali prsti. S prstnimi zankami, z ročnim prepletanjem in s povezovanjem so na delavnicah pletle denimo prevleke za stole. Lani so naredili ogromno kvačkano barvno preprogo, decembra je v Pop-up Domu nastala nova. Razmišljale so že tudi, da bi pletle s telesi. In prav ta simbolna prepletanja, ta telesna in družbena raven, so tisto, kar jih zanima. Ker s tem vse skupaj postane še bolj osebno. Že zgolj debelina prsta vpliva na končni izdelek.

Pri izbiri materialov jih zanimata trajnost in odgovornost do okolja, zato najraje uporabljajo naravne in preproste materiale – lesene pletilke in kvačke, volneno prejo, volneni filc, lan in bombažni džersi. S pridom tudi reciklirajo. Poleg tega nabirajo sveže listje, ki daje njihovim izdelkom najintenzivnejše barve! V pisane odtenke odpadlih listov so poleti v okviru urbanega oblikovalskega laboratorija Barve mesta barvale denimo volneno prejo, potem pa iz nje ustvarile skupnostno kolekcijo uporabnih izdelkov, kot so mizice in svetila, podobni tistim, ki jih izdeluje srbska oblikovalka Ana Kraš.

Lotevajo se nadvse različnih projektov, posegajo pa tudi v arhitekturo notranjih in zunanjih sten. V sodelovanju z arhitektom Iro Zorkom so za fasado sive betonske hiše za Bežigradom v Ljubljani pripravile ročne šablone lista ginka. S prostorskimi intervencijami, kot je tista z rdečimi nitmi, pa spreminjajo prostore in ljudem prinašajo nove izkušnje. Lotile pa so se tudi polizdelkov iz lesa in volnene polsti. Vajenice, lesene ploščice, ki ponujajo podlago za igro vezenja, t.i. veziljsko vajenico, bodo na ogled tudi na razstavi slovenskega oblikovanja v lesu, ki bo od tega petka dalje na ogled v Trstu.

Verjamejo, da v stiku s pravimi ljudmi nastajajo prave vsebine, zato nameravajo vrata ateljeja v prihodnje odpreti na stežaj. Tako želijo ustvariti živahen, odprt in prehoden prostor, kjer se ne bo le osredotočalo na delo, temveč tudi ustvarjalo v družbi številnih super rok.

Oblikovalska razstava:
Vezi: slovensko unikatno oblikovanje v lesu
Kdo: Oloop, Handmade in Moste, študenti FA in FDV UL, Tobias Putrih, Kubus, Studio Drevo, Samo Gašperšič
Kje: VUD, Via Diaz 15a, Trst, Italija
Kdaj: od 17. januarja do 8. februarja 2014