Kdo je srednji razred po svetu?

Ko so Brazilci lani odšli protestirat na ulice smo brali in slišali, da je to »novi srednji razred«, ki je v stiski zaradi korupcije in premalo infrastrukture. Tudi na Tajskem so po teh poročilih na ulicah pripadniki srednjega razreda. Toda kaj je srednji razred dejansko v državah v razvoju? Ekonomisti Mednarodne organizacije za delo (ILO) so v novem poročilu prikazali, kaj se je zgodilo z delavci v južnih državah v zadnjih 25 letih globalizacije. Postali so bolj razslojeni, zaslužijo od 4 do 13 dolarjev na dan ob hitri rasti skupine »nastajajoči srednji razred«.

Paul Mason v Guardianu piše, da je ta skupina narasla s 600 milijonov na 1,4 milijarde ljudi, če ji prištejemo še 300 milijonov ljudi, ki na dan zaslužijo nad 13 dolarjev na dan, predstavlja 41 odstotkov delovne sile. Cilj je, da bi se do leta 2017 povečala na 50 odstotkov. Dejansko pa to ni srednji razred, kajti 13 dolarjev na dan je leta 2005 v ZDA komajda zadoščalo za prekoračitev meje revščine.

Ekonomisti ILO za ljudi, ki zaslužijo do 13 dolarjev na dan, ugotavljajo, da imajo kot družina prihranke in zavarovanje, najbrž imajo doma TV sprejemnik in živijo v manjši družini (štirje ljudje). Običajno ti ljudje za zabavo porabijo 2 odstotka prihodka, poleg tega imajo boljši dostop do vode, zdravstva in elektrike. To so »zmagovalci« globalizacije: to je skupina ljudi, ki narašča in se jim je leto za leto za leto bistveno povečal realni prihodek v primerjavi z delavci in pripadniki nižjega srednjega razreda v razvitem svetu, ki jim je prihodek skoraj stagniral.

Pričakovati je, da so »naraščajoči srednji razred« večinoma delavci v tovarnah, a to ni res. Raziskava ILO je pokazala, da več kot polovica teh ljudi dela v storitvenem sektorju. Delavci v tovarnah v vsaki skupini predstavljajo med 15 in 20 odstotkov ljudi. Ekonomisti ILO navajajo, da to pomeni, da industrijski sektor na jugu zagotavlja prav toliko usposobljenega, visoko vrednotenega dela kot ponuja slabo plačanega težaškega dela.

Ta trend nakazuje, da bomo imeli v drugi četrtini tega stoletja srednje razvite države z mešanico konfliktov na »delovnem mestu«, ki bodo bolj povezani, spontani in vzkipljivi, kot smo jih lani videli v Turčiji in Braziliji. Ekonomist Svetovne Banke Branko Milanovic je pokazal, da ko govorimo o povzročanju neenakosti, so se razlogi spremenili. Okrog leta 1870 so bili razredi razlog za več kot dve tretjini globalne neenakosti, danes več kot dve tretjini neenakosti izvira iz kraja življenja.

To je »nemarksistični« svet, v katerem je razredni boj manj uporabna strategija boja, bolj logična je selitev: bodisi bodo revne države postale bogatejše ali pa se bodo reveži preselili v bogate države, razlaga Milanovic. Na podlagi ugotovitev ILO se Paul Mason z njim ne strinja. Nemiri, ki so se zgodili lani, so signal, da se je naraščajoči reven srednji razred, ki se masovno ne more preseliti, odločil prisiliti revne države, da postanejo bogatejše, bolj demokratične, trajnostne, da dogradijo urbano infrastrukturo, zagotovijo zdravstveno oskrbo.