Mogwai: Rave Tapes

+ + + + +

Pred dobrim desetletjem se je pojavil vtis, da je postrock v devetdesetih letih izkoristil že ves potencial. Zdaj pa smo (spet) dobili ploščo, ki ta pomislek postavlja na glavo in je za nameček oprta prav na najbolj stereotipne postrockovske postulate. Škotska zasedba Mogwai z osmim studijskim dolgometražcem Rave Tapes ponovno dokazuje, da je tako rekoč večja od postrocka. Nekaj podobnega sicer lahko pripišemo tudi islandski skupini Sigur Rós, reaktivirani zasedbi Godspeed You! Black Emperor in še kakšni, toda te na osnovno izhodišče postrocka tako ali drugače cepijo raznotere pritikline. Mogwai pa že ves čas ostaja zvest svoji izhodiščni formi.

Skupina se je od žanrskega predalčkanja distancirala že v začetku kariere v drugi polovici devetdesetih let. Takrat je člane menda združila želja po skupnem ustvarjanju »resne kitarske glasbe« in sodeč po novi plošči se tega načela držijo bolj kot kadarkoli prej. Ker svoje prepoznavne formule niso spreminjali in v posameznih skladbah uporabljajo že preizkušene metode, vsaj na površju sicer ne ponujajo nič bistveno novega, toda presežek novih skladb je ujet pod površjem.

Rave Tapes je njihov najkonciznejši album do sedaj. Tudi ko se spustijo v abstraktnejše dronanje, se pojavi vtis, da je vsak najmanjši zvočni drobec natančno umeščen točno tja, kamor mora biti. Sliši se vsaka podrobnost, vsaka variacija, tresljaj. Elektronske linije se tesneje ovijejo okoli kitarskih tekstur, več je elektronskih ritmov (ampak naj vas naslov ne zavede, niso rejverski) in v tem pogledu se vsaj v nekaterih skladbah zasedba močno približa estetiki, ki so jo nekoč gojili vidni krautrockerji s Kraftwerkom na čelu. Tipično razpoloženje resda ni več tako temačno kot nekoč, toda obenem ni več niti tistih sladkobnih, pogosto do roba patosa pripeljanih zvočenj, sicer enega bolj iztrošenih postrockovskih klišejev.

Paradoksalno se zdi, da skupini nekateri najzvestejši privrženci zamerijo prav to, toda gre le še za znak več, da Mogwai ne stopiclja na mestu, pa čeprav je še danes eden najaktivnejših bendov. No, da ga vleče v nadgrajevanje svojega izraza, je nakazal že z lanskim soundtrackom za TV-serijo Les Revenants, z albumom Rave Tapes pa ponovno dokazuje, da je več kot »soundtrackovski« bend. Čeprav gre večidel za instrumentalno glasbo, z njo skupina zlahka ustvarja različna razpoloženja, za nameček pa po novem ponudi še izjemno izhodišče za zbrano, osredotočeno poslušanje, ob katerem vsakič znova navduši z natančnostjo.

Je Rave Tapes najboljši album zasedbe Mogwai? V marsikaterem pogledu je, najmanj, kar je jasno, pa je, da je zasedba v izjemni formi tudi po dobrih petnajstih letih skupnega ustvarjanja. Ni le eden najboljših postrockovskih bendov, pač pa eden najboljših sodobnih kitarskih bendov nasploh, pika!