Dr. Aleksander Zadel: »Depresija je posledica naučene nemoči«

Kako po vašem na duševno zdravje Slovencev vpliva nenehno poudarjanje nujnosti varčevanja ter zategovanja pasu v povezavi z naraščajočo brezposelnostjo?

Po šestih letih prikazovanja črne sedanjosti in še bolj črne prihodnosti so ljudje utrujeni. Počasi se učijo, da na svoje življenje nimajo posebnega vpliva. Da jim ga veliko bolj kot oni sami določajo gospodarska kriza, brezposelnost, brezobzirni trg kapitala, Nemci, Japonci, Kitajci, tajkuni in še kdo. Tako postajajo vse pasivnejši, saj ugotavljajo, da njihov trud povzroča le izgorelost in nič drugega. Vsi kronično brezposelni in velika večina nesrečno zaposlenih se bo tako naučila naučene nemoči. Tragika tega položaja je v tem, da bodo ljudje ostali nemočni in pasivni tudi, če se okoliščine spremenijo. Ena od posledic naučene nemoči je tudi depresija.

Kdo nam pri depresivnih motnjah sploh lahko pomaga glede na to, da osebni zdravnik v skladu z normativi nima časa, da bi se s pacientom pogovoril, psihoterapevti pa so precej dragi?

Ključni so terapevti tistih smeri, ki pomagajo posameznika učiti učinkovitih vedenj v zahtevnih okoliščinah. Ne gre za to, da bi posameznik moral spoznati, katera travma, v katerem delu otroštva, s katerim roditeljem je ključna, da je nasedel zvijačam potrošniške družbe in postal lutka v kolesju korporativnih kreatorjev lepšega sveta, v katerem bo vse dobro, lepo in prav, če boste kupili to in ono. Žal je tudi v zdravstvo vdrla potrošniška logika kot v katerokoli drugo dejavnost. Industrijska obravnava pacientov pa je pustila strašljive posledice. Razen na intenzivni negi so norme tiste, ki določajo količino pozornosti, namenjene pacientu, in ne njegova dejanska potreba.

Kako vidite uporabo in predpisovanje antidepresivov?

Antidepresivi so zame, psihologa, načeloma sprejemljivi kot opora pri blaženju akutnih zahtevnih težav in kot pomoč za začetek resne psihoterapije. Nikakor pa niso orodje, s katerim posameznika dolgoročno lažno slepimo, da se je tudi v položaju, v katerem se je znašel, mogoče udobno počutiti. Slabo razpoloženje, brezvoljnost, apatija, žalost in podobna neprijetna čustva nam omogočajo, da se zavemo, da nekatere okoliščine, v katerih bivamo, ali neko naše vedenje ne omogoča učinkovitega zadovoljevanja potreb. Če teh čustev ne čutimo, se odmaknemo od zavedanja, da bi morda morali kaj početi drugače. Živimo na isti način, ki je depresivna občutja povzročil, goltamo tablete in čakamo, kdaj se bo kdo drug spremenil, da nam bo lažje. Da bi se spremenili sami, pa tako ali tako nimamo moči, volje ali energije.