Prim. Gorazd V. Mrevlje, dr. med.: »Farmacevtska industrija si prej zasluži priznanje kot pa grajo«

Psihiater prim. Gorazd V. Mrevlje, dr. med., predstojnik Centra za mentalno zdravje pri Psihiatrični kliniki Ljubljana, odločno zavrača prepričanje, vse bolj razširjeno med strokovno in laično javnostjo, da psihiatri zaradi apetitov farmacevtske industrije množično in brezskrbno predpisujejo zdravila proti depresiji vse več ljudem. »Resnica je ravno nasprotna,« pojasnjuje dr. Mrevlje.

Kako bi opisali duševno zdravje slovenske družbe glede na to, da je predpisovanje antidepresivov v zadnjih desetih letih naraslo za več kot sto odstotkov?

Zdravila proti depresiji tako imenovane tretje generacije, ki jih imamo na razpolago že tri desetletja in več, so izjemno varna, učinkovita in do ljudi prijazna. Zakaj? Ker gre za zdravila, ki ne povzročajo odvisnosti, niso nevarna za človekov organizem, predvsem pa so izjemno učinkovita pri odpravljanju simptomov depresije, bolezenske tesnobnosti in pri vzdrževanju stabilnega razpoloženja. Osebno mislim in zagotovo v tem prepričanju nisem osamljen, da moramo dodatno vrednost oziroma dragocenost teh zdravil videti v tem, da z njimi lahko pomagamo številnim ljudem, ki trpijo za tako imenovanimi netipičnimi, prikritimi ali subkliničnimi oblikami depresije. Trpljenje teh ljudi v bistvu ni nič manjše kot pri tistih s tako imenovano hudo ali veliko depresijo, ki jih je laže prepoznati kot ljudi z netipičnimi oblikami depresije. Razvoj nevroloških in kognitivnih znanosti je namreč omogočil prepoznavo bioloških mehanizmov, ki so pomembni za naše dobro počutje, predvsem pa ugotovitev pomena treh nevrotransmiterjev (prenašalcev dražljajev v možganih), to je serotonina, dopamina in noradrenalina. Farmacevtska industrija je uporabila in izkoristila ta nova znanja ter izdelala paleto različnih zdravil proti depresiji, katerih bistvo je, da ’pomagajo’ možganom pri stalnem vzdrževanju potrebne koncentracije teh prenašalcev v organizmu. Farmacevtska industrija si v tem primeru prej zasluži priznanje kot pa grajo.

Nikakor ne gre za ’pilule ali hormone sreče’, kot se o tem pogosto piše v popularnem tisku. V teh zapisih so tudi trditve, da s ’pilulami sreče’ pri ljudeh vzdržujemo umetne občutke zadovoljstva in sreče z namenom, da ne bi trpeli zaradi krute življenjske stvarnosti. Če bi bilo tako, bi morali zdravniki ali pa večina nas pred etično razsodišče, saj gre za popolnoma izkrivljeno podobo in predstavo o sodobnem zdravljenju depresivnih motenj pri ljudeh. Namen tega zdravljenja je najprej odstraniti ali ublažiti tiste spremembe razpoloženja, ki so za bolnika moteče, zaradi njih trpi in mu zmanjšujejo kakovost življenja. Ta učinek zdravil se išče z namenom, da bodo ljudje s takšnimi težavami po ublažitvi bolezenske slike ponovno sposobni delovati, ukrepati, se odzivati in živeti v skladu s svojimi sposobnostmi in možnostmi.

Gre za odgovornost, ki jo ima zdravnik do bolnika, ko mu predpiše zdravilo, in pravico bolnika, da je o tem obveščen.

Komu je treba predpisati antidepresive, kdaj je pravi čas za to in kako vemo, da je to prava rešitev?

Dileme, ali ljudem z depresivnimi težavami in tesnobnostjo pomagati le s farmakoterapijo (se pravi le s predpisovanjem zdravil) ali samo s psihoterapijo, že nekaj časa ni več. Ne gre več za situacijo ali-ali, temveč za in-in, kar pomeni, da se po učinku ustreznega zdravila ljudem vedno ponudi psihoterapija v obliki, primerni sposobnostim in stanju bolnika. To je tudi pri nas že široko uveljavljena doktrina in psihiatri za to ne potrebujejo vedno poglobljenega psihoterapevtskega znanja, ker sta pogosto dovolj že posluh in občutek za bolnika, ki se mu ponudi možnost pogovorov. Zdravnik tako ne ostane le pri naročanju, kako naj bolnik zdravila jemlje. Pri tem se je uveljavilo še nekaj. Vse več zdravnikov danes redno uporablja prakso, da bolniku razložijo, zakaj so mu predpisali zdravilo proti depresiji, mu razložijo, vsaj na kratko, način delovanja zdravil, ga pripravijo na možnost pojavitve stranskih učinkov in tudi na to, kako dolgo bo treba zdravilo jemati. Gre za odgovornost, ki jo ima zdravnik do bolnika, ko mu predpiše zdravilo, in pravico bolnika, da je o tem obveščen.

So težave res tako hude oziroma hujše kot včasih in kako vi opažate te spremembe pri pacientih?

Ugotavljamo, in to je tudi moja izkušnja, da je v naših ambulantah resnično vse več ljudi, ki iščejo pomoč zaradi depresivnosti in tesnobnosti. Prav gotovo – in o tem se veliko piše –, današnji način življenja povzroča in vzdržuje pri ljudeh več takšnih težav kot kadarkoli v zgodovini človeške civilizacije. Kakšen absurd. Ekonomski, gospodarski in socialni sistem, ki naj bi ljudem predvsem omogočal blaginjo, udobno življenje, več zadovoljstva in več prostega časa zase in za bližnje, se spreminja – oziroma se je že spremenil – v človekovega največjega sovražnika. Depresije, anksioznost, negativni stres, izgorelost, odvisnost od dela, apatija, ravnodušnost in brezbrižnost do drugih, pohlep, strahotne socialne razlike in še in še niso le modni, trendovski pojmi in opisi, ampak kruta resničnost ljudi v času razvitega kapitalizma. Ta se je očitno utrudil, izpel in nima več idej, predvsem pa nič več kakršnegakoli občutka za ljudi. Zato ne preseneča, da se psihiatri vse pogosteje srečujemo z ljudmi, pri katerih so že nastale bolezenske spremembe, ki jih je večidel povzročil opisani družbeni položaj, seveda pa vedno v povezavi z osebnostnimi značilnostmi takšnih bolnikov. Politiki in tisti, ki so odgovorni za organizacijo zdravstvenega sistema v državi, tega ne slišijo, v populističnih nastopih izrivajo ta opozorila na stranski tir. S tem pa seveda utrjujejo ljudi v prepričanju, da je položaj v celoti brezizhoden, saj sta očitno kritičnost in aktiven odziv nezaželena, čeprav se tudi na tem področju nekaj premika.