Ali Leljak sodeluje s Heimatdienstom?

V začetku decembra so iz Heimatdiensta, uradno »največje avstrijske nepolitične domoljubne ljudske iniciative«, javnost obvestili o izjemno pomembnem odkritju. Jugoslovanska Udba naj bi bila med letoma 1973 in 1974 začela proti tej organizaciji »ofenzivne aktivnosti«, so zapisali. O tem naj bi bil sicer že leta 2010 v slovenskem parlamentu govoril »prvi predsednik slovenske vlade« Janez Janša, a zdaj se je Heimatdienst menda dokopal do dokumentov, ki dejansko dokazujejo vdor v njegove prostore leta 1973. V noči z 22. na 23. april naj bi bili agenti slovenske SDV v njih fotokopirali kar 2000 strani dokumentacije. Poleg tega razkritja so se v Heimatdienstu dokopali še do osebnih podatkov udeležencev akcije. Enega izmed sedmih, Luko Vidmarja, so v sporočilu za javnost tudi razkrili in pri tem napovedali, da bodo v prihodnjih mesecih objavljena imena še nekaterih drugih agentov in njihovih pomočnikov, ki so bili v sedemdesetih letih udeleženi v drugih akcijah na avstrijskem Koroškem.

Arhivi SDV, ki so nastali pred letom 1991, so načeloma dostopni javnosti. Izjema je arhivsko gradivo, »ki vsebuje občutljive osebne podatke, ki so bili pridobljeni s kršenjem človekovih pravic … in se nanašajo na osebe, ki niso bile nosilke javnih funkcij«. Slovenska SDV, ki se je osredotočala na tujino, je bila v preteklosti najdejavnejša prav v Avstriji. V tej dokumentaciji je precej takšnih osebnih podatkov. Recimo, v njej se pojavljajo imena in priimki pripadnikov slovenske manjšine, s katerimi je imela SDV stike. Pojavljajo se tudi imena in priimki Avstrijcev, ki so tedaj pomagali SDV. Zapisana so mnenja agentov SDV o posameznih, konkretnih ljudeh, ki še danes živijo. Navedeno je tudi, kdo od zaposlenih v avstrijskih državnih institucijah je tedaj pomagal SDV. In končno, v dokumentaciji nastopajo agenti SDV – le da večinoma pod psevdonimi. Tudi pod psevdonimi, ki so jih uporabljali še pozneje, po osamosvojitvi Slovenije. SDV namreč ni bila nikoli razpuščena in njen prvi vodja v samostojni Sloveniji Mihael Brejc (SDS) je organizacijo vodil s »starimi« kadri.

V Arhivu Slovenije so ugotovili, da se nastanek slik na DVD-jih, ki jih je prejel Heimatdienst, časovno ujema z obdobjem, ko je dovoljenje za vpogled v arhiv dobil Leljak.

Slovenija je država, ki je arhive svojih obveščevalnih služb odprla veliko bolj kot katerakoli druga država, z Nemčijo vred (t. i. arhivi obveščevalne službe Stasi). In ker gre za razmeroma veliko tveganje, mora v vseh dvoumnih primerih o dostopu do gradiva odločati arhivska komisija. Ta večinoma dovoli vpogled v gradivo, a se mora uporabnik zavezati, da bo varoval osebne podatke, še posebej, če gre za osebne dosjeje, in da bo podatke uporabljal izključno za raziskovalne namene. Kot smo izvedeli, je Heimatdienst dobil v roke večje količine prav takšnega arhivskega gradiva, za katero bi moral dobiti dovoljenje arhivske komisije in v katerem je precej osebnih podatkov udeležencev dogodkov, ki v SDV niso bili zaposleni. Heimatdienst, ki ni raziskovalna institucija, temveč nacionalistična in protislovenska organizacija na avstrijskem Koroškem, pa tega dovoljenja nima. Kako je torej vendarle prišel do dokumentov?

Indic za to je ta mesec prišel s slovenskega konzulata v Celovcu. Direktor Arhiva Slovenije Bojan Cvelfar je minuli teden prejel dopis zunanjega ministrstva skupaj z dvema DDV-jema. Ta je že novembra lani dobila slovenska generalna konzulka v Celovcu Dragica Urtelj, piše v dokumentu. Prejela naj bi ju bila od »avstrijskega državljana, aktivnega na področju manjšinskih zadev« na Koroškem. Omenjeni avstrijski državljan naj bi bil Urtljevi povedal, da gre za gradivo, ki ga ima Heimatdienst, menda pa ga je pridobil od »neimenovanega slovenskega zgodovinarja«. Tej prvi pošiljki DVD-jev naj bi sledile »še nove pošiljke kopirane arhivske dokumentacije«, je opozorila konzulka. V arhivu so potrdili, da so dopis prejeli. Ugotovili so tudi, da so na DVD-jih shranjene »reprodukcije gradiva« iz slovenskega arhiva. Ravno tako so potrdili, da je primer obravnavala arhivska komisija in arhivu naložila, naj o tej zadevi obvesti inšpektorat za kulturo in naj poda kazensko ovadbo na policijo. Cvelfar je povedal, da »se v arhivu o morebitnih ukrepih zaradi suma kršitve zakona o arhivskem gradivu in prijavi na pristojne organe« še odločajo.

O tej tako imenovani akciji »deželno mesto«, ki je v obliki dokumentov shranjena na omenjenih DVD-jih, je prvi poročal Roman Leljak. Je skenirano dokumentacijo Heimatdienstu izročil on? Po naših podatkih so dostop do omenjene dokumentacije dobili trije ljudje. V Arhivu Slovenije, kjer so si sporne DVD-je ogledali, pa naj bi bili ugotovili, da se nastanek DVD-ja in slik na njem časovno ujema z obdobjem, ko je dovoljenje za vpogled dobil Leljak. Ta sicer zanika, da bi DVD-je izročil Heimatdienstu. »Tega nisem storil, o primeru sem sicer govoril na tiskovni konferenci, a dokumentov ne dajem drugim brez dovoljenja arhiva,« je dejal v pogovoru z nami. Toda predsednik Zveze slovenskih organizacij na Koroškem (SO) Marjan Šturm pravi drugače. »Te DVD-je sem sam nesel na generalni konzulat. Dobil sem jih od gospoda Feldnerja (vodje Heimatdiensta, op. a.), ki mi je dejal, da mu jih je dal Leljak,« je povedal. Leljak je sicer minuli teden na svoji spletni strani zapisal, da ima njegovo »raziskovanje en sam cilj: pokončno pokazati žrtvam, njihovim sorodnikom, da naj verjamejo, da mnogi v Sloveniji želimo in hočemo povedati resnico … Delam samostojno. Nikoli nisem dobil nobenih državnih, strankarskih sredstev …«

Prvi, ilegalni pošiljki DVD-jev, ki prihajajo k Heimatdienstu iz Slovenije, naj bi sledile »še nove pošiljke kopirane arhivske dokumentacije«, opozarja konzulka Slovenije v Celovcu.

Prav je, da se zgodovina razišče, toda politično motivirano brskanje po arhivih bivše SDV je »za manjšino precej neprijetno«, pravi Šturm. Raje bi videl, da bi to delo opravljali zgodovinarji. Čeprav so se odnosi med slovenskimi manjšinskimi organizacijami in Heimatdienstom v zadnjih letih izboljšali, kar je vrhunec doseglo pri reševanju vprašanja dvojezičnih napisov, si danes v Heimatdienstu prizadevajo, da bi se na Koroškem prikazali kot strpnejši del partnerstva. Vodja Heimatdiensta Feldner je v uvodoma omenjenem sporočilu za javnost poudaril, da si sam prizadeva za sožitje med Slovenci in večino, ki s tem razkritjem ne sme biti ogroženo – kar naj bi zahtevali prav v Heimatdienstu, ki so jih napadi Udbe najbolj prizadeli. A o tem, katera stran je bila v tistem času bolj prizadeta, govori zgodovina in raznarodovalna statistika drugače.

Od petdesetih let je na avstrijskem Koroškem potekala hladna vojna. Predvsem sedemdeseta leta pomenijo svojevrstno inflacijo incidentov, katerih začetek je mogoče iskati v pogromu na dvojezične napise leta 1972. V tistem času so v zrak leteli partizanski spomeniki, tarča napadov pa so bili tudi sedeži slovenskih manjšinskih organizacij. Proti slovenski manjšini tedaj niso delovali le Heimatdienstovci, ampak tudi avstrijska in nemška obveščevalna služba. Protislovensko skupino sta vodila kar tedanji predstavnik avstrijskega notranjega ministrstva (Josef Stossier) in poznejši župan Celovca (Leopold Geggenberger), svojo paraobveščevalno službo pa je organizirala celo ljudska stranka (ÖVP), ki je uničevala napise in protestirala proti dvojezičnemu šolstvu. Kakšno je bilo tedaj razpoloženje na Koroškem, se je pred časom spominjal tudi Janez Stergar, sedaj raziskovalec na Inštitutu za narodnostna vprašanja. V sedemdesetih letih je pristal v zaporu »zaradi poškodovanja tuje lastnine«, ker je v raziskovalne namene snel in shranil neki Heimatdienstov plakat.

Okrog 20 večjih napadov na slovensko manjšino je povzročilo agresivnejši odgovor manjšine med letoma 1977 in 1979, ko je v Velikovcu eksplodirala bomba. A je bil to, z zgodovinskega vidika, prej zadnji krik na pomoč kot dokaz trpinčenja nemško govoreče večine.