Stoletnica Vitomila Zupana

Ko je leta 1987 umrl, je odšel kot najbolj kontroverzni slovenski umetnik druge polovice 20. stoletja. Bival je kot pisatelj, potepuh, ženskar, partizan, zapornik, dramatik, gradbeni inženir, pesnik, gizdalin, prevajalec, boem, filozof in boksar. Njegove misli, romani in potegavščine so bile legendarne tudi takrat, ko jih nobena založba ni hotela izdati. Iz romana »Menuet za kitaro« (1975) mu je urednik izbrisal 300 strani, pa je celo njegov torzo v hipu postal legendaren. Pisal in govoril je o prepovedanih stvareh, o katerih je bil v državi zapovedan molk.

Leta 1948 vlada železna pest komunizma, kjer si živa duša ne upa pisniti, on pa si izmisli potegavščino, po kateri s prijateljem Pirjevcem po telefonu pokličeta slovenski partijski vrh in mu javita zaupno informacijo, da je ruska armada že vkorakala v Jugoslavijo. Predstavljati si je ministre, ki s svojimi limuzinami bežijo proti Ljubelju! A za domislico ni dobil nagrade politične duhovitosti, temveč 18 let zapora. Odsedel jih je skoraj sedem v totalni kontroli: brez knjig, svinčnika, zvezkov in obiskov. Režim, ki bi uničil vsakega, mu pobral slo življenja in razposajenost. Toda on je iz tega pekla ustvaril enega najboljših romanov – »Levitan«. Ko ga je napisal na začetku sedemdesetih, mu je založba plačala lep honorar, tekst pa za zmeraj pogubila. Rokopis je desetletje krožil med prijatelji in še kot neobjavljen je bil uvrščen med največja literarna dela. Čeravno ga ni prepovedal javni tožilec, je doživel desetletno cenzuro. Šele leta 1982 je zapornikova izpoved dosegla knjižne bralce.

O čem torej pripoveduje »Levitan«? Vitomila Zupana je zapor razčlovečil, on pa si je izmislil ingeniozno bivanje, da bi ostal čustveno in miselno živ. Kako mu je uspelo misliti v kraju nemišljenja, ki mu je vzel vse? V glavi je začel kovati verze, v njih popisoval občutja in ideje, ki se jih je učil na pamet, si jih ponavljal, se z njimi zbujal in jih imel za svoje družice. Iztrgan iz sveta si je iz nič ustvaril svoj svet. Vendar ne sanjski, temveč hudičevo realističen. Obsojen na svet celice je odprl oči in tuhtal, kako bi iz njega izvlekel največ. Papir, s katerim si je brisal rit, je začel raje uporabljati za pisanje stavkov. Veliki romanopisec se je najprej odločil za poezijo. Namesto sestavljanja povedi, je raje koval, besedam dajal ritem in rime, kar je še podvojilo ustvarjalnost duha. Toda v zaporu ni živel paralelnega domišljijskega sveta, z vso strastjo je jemal njegov materialni svet.

Lastne dlake in lase je uporabil kot pisalo, v kraju brez spolnosti si je izmislil način, kako občevati s smrtjo, v ječi brez življenja je vrgel oko na bolhe in stenice in začel proučevati njihovo življenje. V zaporu, kjer ni ne časopisov in ne gledališč, je najdeval zgodbe. Znal je vzpostaviti stik z ljudmi, naj si bo zasliševalec ali sojetnik. V tragedijah bivanja je najdeval komedije življenja. Zaprti Cigan je v zaporu izgubil roko, a iz tega je nastal filmski prizor, ko s protezo oropa trgovino z dvema pištolama v rokah, potem ko mu pride policija na sled, pa ima pred seboj invalida z eno samo roko!??

Toda kako mu je uspelo preživeti sedem let, ne da bi vmes otopel? Že v prvih letih je napisal 14 tisoč verzov, ko se je seveda izmojstril v švercanju in si pridobil nekaj zvezkov. Poleg bitke s seboj, se je vojeval z zaporniškim redom. Postavil si je za veliki projekt pretihotapiti pisanje iz zapora. Na njem je delal mesece, najprej na ideji, kako pretentati stražo pri osebnem pregledu, preden ga iz celice odvedejo v ambulanto. Potem pa dneve trdo treniral, vežbal nožne in trebušne mišice, da bi bil sposoben v dveh sekundah teme med rentgenom iz orjaških čevljev z vklenjenimi rokami izvleči zvezek in ga predati bolničarki. Za prvim projektom je ustvaril že novega. Kdo je bila ekipa, s katero je lahko ustvarjal? Uporaben je bil vsakdo, celo z zasliševalcem je trgoval za kakšen priboljšek, tako da ga je med zaslišanjem inštruiral matematiko. Vmes se je vpisal na univerzo, seveda ne z indeksom in predavanji, temveč tako, da je šel k zaprtemu vlomilcu v uk in si krajšal čas z učenjem veščin vlamljanja, sam pa je učitelju plačeval s pisanjem prošenj za pogojni odpust.

V zaporu resda ni našel Boga, tako kot Monte Christo je mislil na maščevanje, le da ga je sam zastavil drugače: najmočnejše maščevanje je moj lastni uspeh. – Vrata iz meglenega mesta, Klement, Igra s Hudičevim repom, Komedija človeškega tkiva, Gora brez Prometeja, Menuet in Levitan ...