Marko Hatlak, hamonikar

Nikdar ne bo pozabil tistega usodnega dne, ko je raztegnil meh svoje harmonike in sta začeli njegovi roki igrati tako čudovito, kot še nikdar prej – obe enako silovito, ne da bi bila ena podrejena drugi. In medtem ko sta sekali vsaka po svojih tipkah, se je po prostoru razlegala homogena kompozicija, ki ni bila ne pocukrana ne zamorjena, ne vesela ne žalostna … bila je vse to hkrati in še veliko več. Močna. Globoka. Magična.

To je bil dan, ko je spoznal Johanna Sebastiana Bacha.

A to je bil tudi dan, ko je vzljubil harmoniko, tako zelo, da je potem nikdar več ni odložil.

Prej je bila zanj le inštrument, ki ga je igral, ker ga je mama kot sedemletnega fantiča vpisala v glasbeno šolo. A okolica harmoniki ni bila naklonjena, sploh ne v domači Idriji, od koder so prihajali zlasti rockovski in pankovski bendi. Popolnoma je že obupal, pa ga je oče prepričal, naj vztraja vsaj do konca osemletke. Potem je eksperimentiral z bobni in kitaro ter začel s svojo dolgo grivo slemati v heavy metal bendu. Hkrati pa je občudoval Vlada Kreslina, Guns N’ Roses, Metallico in pozneje tudi jazzista Michela Camila in sanjal, da bi zmogel kdaj tako kot oni s svojo glasbo tudi sam začarati množico …

Bacha je prvič igral pri petnajstih in še vedno je tisti skladatelj, ki ga najbolj ceni. Šele ob izvajanju njegovih del ga je prešinilo, da harmonika ne sodi le na narodno-zabavne veselice, in to spoznanje je bilo tako razsvetljujoče, da se je na presenečenje vseh vpisal na študij harmonike na ugledni nemški univerzi v Weimarju in bil kot eden od dveh študentov tja tudi sprejet. Tam si je dal duška, poglabljal se je v različne glasbene zvrsti in tako odkril tango. Všeč mu je bil že prej, a takrat mu učitelji niso pustili improvizirati. Zdaj pa je prvič lahko igral po svoje! In ugotovil je, da tango pravzaprav združuje oba njemu ljuba glasbena ekstrema – metalski šus in Bachovo nežnost, subtilnost. A tango je tudi krik. Je zmes strasti in bolečine. In v tem se je našel.

Ko ga je prvič opazila širša javnost, ni igral ne tanga, ne metala, ne klasike. Leta 2004 je postal član skupine Terrafolk, ki je sklenila z udarnimi nastopi razbijati stereotipe o ljudski glasbi in je bila takrat že na svojem zmagovitem pohodu, na katerem je osvojila BBC-jevo nagrado World Music Audience Award ter gostovala celo na edinburškem in glastonburyjskem festivalu. Izkušnja je bila enkratna, izmojstrila ga je v improvizaciji in stiku z občinstvom. No, pa tudi v igranju na kolenih.

Ves ta čas je seveda ustvarjal tudi druge projekte. Že zgolj na področju tanga je sprva s sošolci ustvarjal v skupini Distango, nato pa jo je nadgradil v »svojo« skupino Funtango, ki letos poleti, ob svoji desetletnici, napoveduje izid nove plošče. V teh dneh pa izide tango plošča, na kateri je se je povezal s pianistom Markom Črnčcem, kontrabasistom Luko Hermanom Gajserjem in svetovno znanim violinistom Stefanom Milenkovichem. S »čudežnim dečkom« sta se spoznala po naključju prav po zaslugi tanga in se, oba prekipevajoča od energije in adrenalina, takoj ujela. Njuna prva zasedba je požela odlične odzive, novo bosta prvič predstavila 13., 14. in 15. februarja v Celju, Novem mestu in Ljubljani.

Nedvomno je eden naših najboljših harmonikarjev. Je avtor izjemno raznolikih glasbenih projektov, tudi klasičnih (nedavno sta skupaj s čelistko Karmen Pečar Koritnik izdala skupno ploščo), sodobnoglasbenih (denimo z japonsko pianistko Miho Maegaito) in projektov za otroke. Slednjim glasbo na čim bolj odprt in igriv način približuje zlasti v Učni uri za otroke, s katero se upira pedagoškim pristopom, ki jih je bil deležen sam in zaradi katerih je obveljal za problematičnega le zato, ker je včasih na uro harmonike prinesel bobne ali kitaro. Morda pa s tem nadaljuje tudi mamino delo. Bila je defektologinja in skušala je razumeti vse, še tako drugačne otroke.

Naprej ga žene prav želja, da bi njegovo delo pustilo sled. Da bi zato morda živeli drugače, boljše. In idej ima še ogromno. Zdaj denimo pripravlja glasbo za nacionalkine oddaje o tangu, kar pomeni, da tokrat prvič ne le igra, temveč tudi sklada glasbo. In povsem možno je, da bo iz tega poskusa zrasla čisto nova veja njegove umetniške poti …