Splačalo se je preživeti konec sveta

Ob monumentalnosti Gallusove dvorane Cankarjevega doma, (za)resnosti Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in kataklizmično naslovljenem dogodku Prvo srečanje preživelih po koncu sveta, »vročičnost« najbrž ni prvi pridevnik, ki pride na misel. Toda ko je dvojec Silence v zaključku rednega dela koncerta odigral priredbo skladbe (you give me) Fever, razpoloženje v razprodani elitni dvorani resnično ne bi moglo biti bolj ekstatično.

Boris Benko in Primož Hladnik sta s simfoničnimi različicami skladb s svojega zadnjega albuma Musical Accompaniment for the End of the World tako očarala, da ju je občinstvo z glasnimi ovacijami priklicalo še na dva oziroma tri dodatke. Najprej sta, v veselje več kot očitno zvestim fenom, odigrala nekaj starejših skladb, povsem za konec pa je Benko v zadregi napovedal »bomo eno še enkrat«. In verjetno se ne bi nihče pritoževal, če bi še enkrat odigrala celoten spored. Predkoncertni pomisleki o tem, ali sta Silence po nastopu s simfoniki v Linhartovi dvorani pred dobrim letom pripravljena še na večjo dvorano, so bili v retrospektivi videti smešni.

Zakaj sta tako priljubljena pri (koncertnem) občinstvu, je pravzaprav jasno ob vsakem njunem koncertu. Teh res ni veliko, zato feni pač pograbijo vsako priložnost, da ju slišijo v živo, toda za to imajo še en zelo tehten razlog. Glasbenike, ki vsaj z eno nogo stojijo v popu in se koncertov lotevajo tako zelo premišljeno in dodelano, bi namreč lahko prešteli na prste ene roke. Pravzaprav se zdi, da je vsak koncert Silence izkušnja zase, tudi takrat, ko gre »le« za reprizo.

Tokrat se je spet potrdilo, da se izvrstno znajdeta v sodelovanju s simfoničnim orkestrom, s katerim sta prvič ustvarjala pri snemanju Laibachove plošče Volk in pozneje pri Pandurjevem Baroku. Pri podobnih sodelovanjih pop glasbenikov s simfoniki gre običajno zgolj za bolj ali manj posrečene ekshibicije, Benko in Hladnik pa spretno izkoristita potencial orkestra. Odlično oporo za to jima ponuja že kompleksna zasnova skladb z zadnjega albuma, ki so v živi izvedbi kljub šestdesetčlanskemu orkestru zaživele v podobno minimalistični podobi. Nobenih ekscesov, pač pa le skrbno premišljeno, subtilno orkestralno nadgrajevanje, ki je vrhunce ponudilo v medsebojnem dopolnjevanju Benkovega izjemnega glasu in godalne sekcije.

Izjemen nastop so zaokrožili pianist Igor Vićentić, ki je s Silence sodeloval že pri snemanju plošče, dvojec Izland s svojimi atmosferičnimi vizualijami ter plesno-teatrska postapokaliptična vložka s plinsko masko opremljenega plesalca stepa in »podganjega« kvarteta, ki se je čudil nad tem, koliko ljudi je preživelo »konec sveta«. Benko in Hladnik zase skromno pravita, da sta outsiderja tako v kontekstu popularne kot klasične glasbe, toda tokrat smo oba svetova doživeli v njunem najlepšem skupnem imenovalcu.

Pravzaprav se zdi, da je vsak koncert Silence izkušnja zase, tudi takrat, ko gre »le« za reprizo.