Američani

Bar je poln. Ljudje čvekajo, se hihitajo, pijejo, kadijo. Za šankom sedita moški in ženska. Že rahlo okajena. Spoznala sta se tu, ponoči, v baru. Tip ni nič posebnega – izgleda kot kak javni uslužbenec, ki je pred pol leta napredoval v višji plačni razred, kar mu je ego tako ozaljšalo, da je zdaj poln samega sebe in širokih ust. Bejba – seksi, soparna, pripravljena na vse, tudi na hook-up – ga zapeljivo gleda, dokler ji ne namigne, da dela v ameriški tajni službi. Ma, nehaj, dahne ona. Ne verjameš, dahne on – in ji pokaže bedž. Vau! In že sta v hotelski sobi – medtem ko on prede o tem, kako junaško ustavlja tiste, ki skušajo »uničiti ameriški način življenja«, ona zdrsne po njegovem dolgočasnem telesu navzdol in mu ga potegne.

Potem odide, sede v avto, si sname lasuljo in se odpelje – domov, k možu in dvema otrokoma. Ime ji je Elizabeth. Piše se Jennings. Ni kaka razočarana gospodinja, ki je mož ne more potešiti, tako da je prisiljena v iskanje hitrih fiksov. Ne, ko ga je potegnila onemu ameriškemu tajnemu agentu, ni varala moža, ampak je le služila Domovini. Toda njena Domovina ni Amerika, ampak Sovjetska zveza. Elizabeth je sovjetska tajna agentka. Njen mož Philip to ve, čemur pa se ni mogoče čuditi – tudi sam je namreč sovjetski tajni agent. Še manj se je mogoče čuditi temu, da imata dva otroka – poročena sta pač že 17 let. Elizabeth in Philip sta zadnja Američana, ki bi razmišljala o ločitvi.

Tako se začne ameriška TV-serija Američani (The Americans), ki se dogaja v Washingtonu leta 1981 (saj sem rekel, da v tistem baru kadijo), ko Belo hišo ravno prevzame Ronald Reagan, fanatični antikomunist, ki napove vojno sovjetskemu »imperiju zla«. Serija je postala velik hit, celo neke vrste kult, kreiral in napisal pa jo je Joe Weisberg, nekdanji agent Cie, ki je hotel – pod vplivom romanov Johna le Carréja – postati vohun, junak hladne vojne in terminator vseh uničevalcev »ameriškega načina življenja« (kot tisti tip iz bara), zdaj pa se zdi, kot da se je šel špijona le zato, da bi lahko o tem pisal. Toda tako kot ga ni ustavilo, da je moral scenarij vsake epizode najprej poslati v pregled Cii, ga tudi pred 20 leti – pri odločitvi, da se bo zaposlil pri Cii – ni ustavilo, da so njegovi starši znani liberalci, tako rekoč levičarji, ki jim je Cia vedno smrdela po desnici.

A po drugi strani: Elizabeth in Philip Jennings sta v tej seriji junaka. Kar vsekakor preseneča: hej, ogrožata »ameriški način življenja«. Kradeta državne skrivnosti. Sovjetski zvezi izročata tajne dokumente. Če je treba, tudi koga ubijeta. Da sta junaka, res preseneča. Še toliko bolj, ker v resnici sploh nista Američana, ampak Sovjeta, ki se le pretvarjata, da sta Američana. KGB ju je »predelal« v Američana in ju pred 20 leti infiltriral v Ameriko. Da ne bi bila sumljiva in da bi res izgledala kot prava, povsem normalna Američana, sta se celo poročila in spočela dva otroka, ki ju vzgajata kot prava, tipična, himnična Američana in ki nimata pojma, kaj se dogaja. Tudi ko sta sama, se pogovarjata v angleščini. Da ta tipična, idilična, povsem normalna ameriška družina živi v lični predmestni hiški, ni treba niti omenjati. Nihče ne zna Američanov tako dobro imitirati kot komunisti.

Goli komunist

Elizabeth in Philip Jennings, ki ju igrata Keri Russell in Matthew Rhys, sta komunista, potemtakem ameriška sovražnika, toda prikazana nista kot negativca. Ni kaj, daleč smo od holivudskih antikomunističnih filmov, ki so cveteli v času hladne vojne in ki so – recimo Moj sin John, Železna zavesa, Rdeča grožnja, Bil sem komunist za FBI ali Veliki Jim McLain – komuniste prikazovali kot klinično nore sociopate in psihopate, prepoznavne po tem, da obraz skrivajo za časopisom, da se prestopajo v najtemnejših delih ulic, da ponoči mečejo daljšo senco kot nekomunisti, da niso sposobni normalne komunikacije, da ne držijo besede, da prezirajo Boga, krščanstvo, Jude, črnce, delavce, ženske, starše, dom, male živali in fair play, da si neprestano vrtijo Šostakoviča, da ne razumejo družinskih vrednot, da nimajo otrok, da med kajenjem dim spuščajo skozi nos, da jim je treba vsak vic vedno pojasniti, da nenehno citirajo Marxov Kapital in so pripravljeni likvidirati vsakogar, ki trdi, da Hegel ni vplival na Marxa.

Elizabeth in Philip ne sodita v to sorto sovjetskih »krtov«, ki so bili prepričani, da bodo po njih nekoč imenovali ulice, trge in mesta, kar pa naj vas ne zavede: poveljuje jima Moskva. Pripravljena sta žrtvovati vsakega komunista, ki bi lahko ogrozil interese Domovine. Po potrebi sta brutalna, nečloveška – in fanatična. In ja, nedolžne Američane zapeljujeta s seksom. Toda kljub temu sta junaka, s katerima naj bi gledalec simpatiziral – in se z njima identificiral.

Najmanj, kar lahko rečem, je, da Američani izgledajo slabše. Največ, kar lahko rečem, pa je, da sta pametnejša od najelitnejših Američanov. Navsezadnje, ko Reagan v eni izmed epizod pade pod streli atentatorja, so ameriške tajne službe, vrhovne varuhinje ameriškega imperija (in ameriške svobode, ameriške demokracije, ameriškega načina življenja), prepričane, da je atentat zakuhal KGB, potem pa se izkaže, da je veliki atentator, John Hinckley, le tipični ameriški norec – z atentatom je hotel le impresionirati svojo filmsko ljubljenko, Jodie Foster.

Tega v komunizmu ni, si mislita Elizabeth in Philip, ki sta po malem Gospod in gospa Smith hladne vojne (ja, če bi bili Američani parodija, bi ju igrala Brad Pitt in Angelina Jolie), po malem pa tudi enciklopedični povzetek vseh tistih ameriških in »ameriških« parov, ki so v času hladne vojne živeli dvojno življenje – delali so se povsem navadne Američane, ameriške slehernike, v resnici pa so delali in vohunili za Sovjetsko zvezo. Še leta 2010, ko je bilo hladne vojne že davno konec, so jih v Ameriki prijeli deset. Nekateri izmed njih so bili Rusi, ki so jih ruske tajne službe infiltrirale v Ameriko, kjer so potem – kot zakonski pari z otroki – živeli pod ameriško krinko. Recimo: Richard in Cynthia Murphy sta bila v resnici Vladimir in Lidija Gurjev (Владимир & Лидия Гурьев), imela pa sta dva otroka in predmestno hiško, tako da sta izgledala kot utelešenje ameriškega načina življenja. Jasno, imela sta tudi – lažna – rojstna lista, ki sta potrjevala, da sta se rodila v Ameriki. Kot Elizabeth in Philip Jennings. In kot Barack Obama. Če bi hotela, bi lahko kandidirala za Belo hišo.

Antikomunizem ni postal le politika, ampak tudi oblika antidemokracije, saj je omejil število legitimnih političnih pozicij.

Toda TV-serija Američani izgleda tudi kot hladnovojna verzija popularne, kultne ameriške TV-serije Domovina (Homeland), v kateri se po osmih letih iz iraškega ujetništva vrne ameriški vojak, ki so ga islamisti – njegovi mučitelji, zakleti sovražniki ameriškega načina življenja – morda prelevili v svojega agenta, potencialnega terorista. In tu je bil trik te serije: Američana je silila v simpatiziranje in identificiranje z Američanom, ki je morda islamist, zakleti sovražnik Amerike. Ne vemo, kaj je. Je Američan – ali le islamist, ki igra Američana? In serijo je poganjala prav ta negotovost – pravi Američan in islamist sta neločljiva. Pravi Američan izgleda kot islamist, islamist pa kot pravi Američan. Ne moreš ju ločiti.

In na to karto igra tudi TV-serija Američani: komunist in pravi Američan sta neločljiva. Pravi Američan izgleda kot komunist, komunist pa kot pravi Američan. Še več: da bi bila Elizabeth in Philip res dobra komunista in da bi čim bolje služila svoji komunistični Domovini, morata postati prava Američana. In da bi bila prava Američana, morata biti komunista. Komunisti so boljši Američani od Američanov. Komunisti so idealni Američani. Amerika je le imitacija Sovjetske zveze. Ha.

Goli kapitalist

Edgar J. Hoover, večni direktor FBI-ja in veliki antikomunist, je v knjigi Študija o komunizmu (1962), ki je postala eden izmed temeljev antikomunističnega kanona, famozno zapisal: »Komunisti niso Američani. Ameriška komunistična partija nas skuša na vse načine prepričati, da je nekaj ameriškega.« Na vse pretege je dokazoval, da je Amerika polna komunistov in da ti le igrajo Američane. In vso svojo kariero je posvetil temu, da bi komuniste ločil od Američanov. Da so neločljivi, je vedel – vsak na videz pravi, lojalni, normalni Američan je lahko v resnici komunist. Tvoj sosed! Brat! Oče! Ameriški predsednik!

Antikomunizem je skušal spremeniti v politiko, pri tem pa je moral demokracijo – in medije – zategniti in zajeziti, kajti prav demokracija je ta, ki komunistom omogoča, da igrajo Američane. Demokracija je le krinka – in motnja, ki jo je treba odpraviti. Antikomunizem tako ni postal le politika, ampak tudi oblika antidemokracije, saj je omejil število legitimnih političnih pozicij.

Pri nas nekaj takega že ves čas zganja Janez Janša. Stalno dokazuje, da je Slovenija še vedno polna komunistov in da ti niso pravi Slovenci, ampak Slovence le igrajo. Le delajo se, da so Slovenci. Svojo kariero je posvetil temu, da bi komuniste ločil od Slovencev. Vsakega posebej. Kajti vsak na videz pravi, lojalni in normalni Slovenec je lahko v resnici komunist. Tvoj sosed! Brat! Oče! Slovenski predsednik!

In da bi antikomunizem spremenil v politiko, je ob vsaki priložnosti zategoval in »čistil« demokracijo (medije!), ki komunistom omogoča, da igrajo Slovence. Politika je v Janševih očeh lahko le antikomunizem, potemtakem versko doživetje, ne pa politični koncept. Če politika ni antikomunizem, potem ni politika.

Antikomunistična misel pa je imela svoj razvoj. Štiri leta pred Hooverjevo biblijo antikomunizma je izšla razvpita knjiga Goli komunist, v kateri je Cleon Skousen – šef policije v Salt Lake Cityju (odstavljen zaradi »gestapovskih metod«), kombinacija antikomunističnega histerika in lunatičnega konspirologa, Hooverjev »tesni sodelavec« (vsaj tako se je tržil) – razkril, kako prepoznaš komunista, kako prepoznaš komunistične cilje in kako prepoznaš komunistično zaroto (ja, komunisti le igrajo Američane). Toda kasneje, leta 1970, je objavil še dopolnilo, knjigo Goli kapitalist, v kateri je razkril, da so najbogatejše dinastije, recimo Rockefellerji in Rothschildi, v resnici banke komunističnih režimov, ki zanje opravljajo umazano delo, da kapitalisti in komunisti skupaj gradijo Novi svetovni red in da so kapitalisti v resnici tajni komunisti. Kapitalizem je le krinka komunizma.

Ergo: ne le da komunisti igrajo, da so Američani, ampak so v resnici tudi kapitalisti. Mar ni tega preskoka v svoji antikomunistični misli že davno naredil tudi Janša? Ne le da komunisti v njegovih očeh le igrajo Slovence, ampak so v resnici tajni kapitalisti (obvladujejo slovensko gospodarstvo, so tajkuni ipd.). Ko je Hoover v imenu antikomunizma zategoval demokracijo, je postal le imitacija komunistov, svojih največjih sovražnikov, ki jim je očital prav zategovanje in rušenje demokracije. In tudi Janša je šel v svoji antikomunistični vnemi tako daleč, da je postal imitacija komunistov, svojih sovražnikov, saj se je izkazalo, da je v resnici le tajni kapitalist: trgovina z orožjem, denar, ki mu ne zna pojasniti izvora, parcela ob Soči, afera Patria, sestrična iz ozadja.

Živi dvojno življenje. Kot Elizabeth in Philip Jennings, ki začneta kljub svojemu fanatičnemu komunizmu odkrivati čare – ali pa nujne iluzije, če hočete – kapitalizma. Hrano, ki je vedno okusna, elektriko, ki je nikoli ne zmanjka, trgovine, ki so vedno polne, in klimo, ki vedno dela. Če bi prebegnila na drugo stran, bi bila milijonarja, si mislita.