Srečko Kosovel – pesnik Krasa in revolucije

»Ker je ta kultura izgubila stik z življenjem, je izgubila tudi svojo življenjsko silo in upor, ki ga zmore le borec.« – Srečko Kosovel

Leta 1925, v prvi številki drugega letnika Mladine – predhodnika časnika, ki ga držite v rokah – je pesnik Srečko Kosovel v svojem uvodnem prispevku analiziral družbene razmere v Sloveniji: »Slovenski časopisi in revije so s par izjemami nepotrebni pokvarjeni barometri, ki jim ne verjamemo več. Politika hazardira z momentom, računa na neorientiranost, daje pristašem politične obljube, v njej, plitki enodnevnosti, prevladuje nizkoten boj za nizkotne cilje. Slovensko gospodarstvo tava za politiko. Dočim se slovenska politika opira vsaj v proglasih na humanizem, o tem humanizmu v gospodarstvu ni sledu …«

Kritičen je tudi do slovenske kulture, ki se je »umaknila iz javnosti z mrtvim protestom v duši. Izgubila je stik z življenjem in postala potrebna samo še onim, ki jokajoči strmijo v kotu in objokujejo izgubljene ideale. Ker je ta kultura izgubila stik z življenjem, je izgubila tudi svojo življenjsko silo in upor, ki ga zmore le borec. Namesto, da bi se mladi slovenski kulturni delavci enoglasno uprli obstoječim krivicam in nizkotnostim življenja, so se umaknili, kamor spadajo: v kot.«

Kosovel poziva k refleksiji, k »mirnemu gledanju« in se zavzema za »zmago resnice v kulturnem, humanizma v gospodarskem in pravičnosti v socialnem življenju«. S tem in podobnimi zapisi je Mladina, ki jo je eno leto (kot mesečnik je izhajala med letoma 1924 in 1928) skupaj s kasnejšima literarnima zgodovinarjema Alojzom Gspanom in Bratkom Kreftom v okviru Literarno dramatičnega krožka Ivan Cankar urejal Kosovel, postala glasilo mlade levo usmerjene kulturniške generacije, ki je bila pod vplivom oktobrske revolucije. »In nikogar ni, ki bi pokazal smer, odkoder prihaja rešitev. (So že, a morajo molčati!)« je zapisal takrat enaindvajsetletni Kosovel.

Kdo je bil Kosovel?

Pa vendar, je bil Kosovel revolucionar? Odgovor na to vprašanje ni enoznačen. Kosovel je bil najprej pesnik. Pesnik z eruptivno energijo. Lani so pri Beletrini, prvič doslej, izšla njegova zbrana dela. Urednica Neža Zajc jih je razdelila na osebne, poetološke, družbenokritične pesmi in pesmi za otroke. Njegov opus obsega 1132 strani!

Od kod pesniku, ki je umrl pri dvaindvajsetih letih, tolikšna energija, da je ustvaril književno zapuščino, ki navdaja s strahospoštovanjem? O tem se je v monografiji o Srečku Kosovelu spraševal literarni zgodovinar in profesor na Oddelku za primerjalno književnost na Filozofski fakulteti Janez Vrečko, ki pravi, da »iz obsežne korespondence razberemo, da je bil Kosovel prepričan o svojem pesniškem poslanstvu, imel se je za rojenega pesnika in je kljub brezštevilnim oviram, ki so mu jih postavljali na pot sorodniki, prijatelji in založniki, vztrajal na njej do konca in zapisal, da je bilo njegovo življenje slovensko, sodobno, evropsko in večno«.

Kosovel se je rodil v Sežani nadučitelju in narodnemu buditelju Antonu Kosovelu ter mami Katarini, ki je skrbela za pet otrok. Družina se je po Srečkovem rojstvu preselila v Tomaj na Krasu, ki zaznamoval dobršen del Kosovelove poezije. »Kras je utrdil njegovo osebnost, značaj in upornost, zato je povsem samoumevno, da se je pesnik z njim istovetil in vsak svoj prosti trenutek preživel v njegovem objemu,« ugotavlja Vrečko. Posebno mesto v njegovem življenju pa je imel tudi Trst, ki je bil do razpada avstro-ogrske monarhije kozmopolitsko mesto treh kultur: italijanske, nemške in slovenske. S starši in sestrami je skorajda vsak drugi dan zahajal v Slovensko gledališče, ki je bilo do fašističnega požiga leta 1920 v slovenskem Narodnem domu. Požig ga je, tako kot vse Primorce, zaznamoval in odmeva tudi v njegovih ekspresionističnih in konstruktivističnih pesmih.

Leta 1916 so starši Kosovela, da bi ga obvarovali pred soško fronto, poslali v Ljubljano. Obiskoval je ljubljansko realko, kajti oče je želel, da bi postal lesni inženir in pomagal pri pogozdovanju Krasa. Sam pa se je vse bolj posvečal kulturnemu delu. Kot srednješolec je bil urednik šolskega glasila Kres, tako rekoč čez noč pa se je odločil izdajati literarni list Lepa Vida. Z njim je nameraval biti korektiv hrupno ponavljajočima se futurizmu in dadaizmu. Zaradi finančnih težav zamisel ni uspela, kajti po izidu nekaj številk je moral izdajanje opustiti. Zaradi tega dolga mu kasneje ni uspelo izdati drugih literarnih zamisli, kot so bili Konstrukter, Volja, Europeslave in Almanah.

Kljub očetovemu nasprotovanju se je Kosovel odločil za študij na Filozofski fakulteti. Poslušal je predavanja iz romanske književnosti, slavistike, filozofije in zgodovine umetnosti. Zanimala ga je tudi pedagogika. Ni mu bilo lahko, saj so ga pregnali iz Akademskega kolegija, kjer je stanoval, kajti »veljal je za separatista in levičarja«.

Leta 1925 je nameraval, tudi zato, da bi povrnil dolg za literarne liste Lepa Vida, izdati svojo prvo zbirko pesmi z naslovom Zlati čoln. Zanjo je napisal zanosen predgovor, vendar mu projekt ni uspel, kajti brat Stane se je bal, da bi Srečkove futuristične in ekspresionistične pesmi družini nakopale škandal, in zato nasprotoval izdaji zbirke. Ostal je le Predgovor, ki je svojevrstno pesnikovo slovo od mladosti, saj je »mehko besedo, ki se je utrnila iz svežega, mladega srca« napisal »mladenič, od katerega sem se ravnokar poslovil«, kot je sam zapisal.

Profesor Janez Vrečko pravi, da je Kosovel z Zlatim čolnom v resnici postavil nagrobnik svojemu kraškemu impresionizmu, saj je že imel napisanih na stotine pesmi, ki reflektirajo čas, v katerem »transmisije vse preveč šume, transmisije v tvornici svetovnega kapitala«. Te vsebinsko in oblikovno revolucionarne pesmi so v zbirki Integrali izšle šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, kajti profesor Anton Ocvirk, ki je skrbel za njegovo literarno zapuščino, jih je dotlej imel v bunkerju.

Iskanje svoje izrazne poti

Iz Vrečkove analize, ki ponuja sveže poglede na Kosovelovo ustvarjanje, je vidno, da je bil pesnik seznanjen s slovensko in evropsko literarno produkcijo in drugimi umetniškimi zvrstmi. Poglejmo si le nekaj poudarkov iz eruditske Vrečkove študije, v kateri opisuje oblikovanje lastne umetniške poti poeta Krasa. Najprej nam predstavi Kosovelov umetniški razhod s futurizmom Antona Podbevška in s prvo skupino slovenske zgodovinske avantgarde, »saj nasprotuje temeljni ideji futurističnega gibanja – apologiji tehnične civilizacije«. Zato je Kosovel obračunal s futurizmom in impresionizmom, kamor je sodil velik tudi del njegovega dotedanjega opusa – čeprav se je k impresionizmu in h Krasu, ki ga je navdihoval, kasneje še vračal, saj je »v njem našel moč in pravo domovino, novo možnost življenja, vse to, kar je izgubil v mestni alienirani družbi«. Dodati pa moramo, kar se zdi morda protislovno, da so nekatere Kosovelove impresionistične pesmi tudi družbeno angažirane, saj je njegovo opevanje Krasa in Primorske hkrati upor proti fašizmu, ki ju je dušil.

V Krasu je Kosovel našel moč in pravo domovino, novo možnost življenja, vse to, kar je izgubil v mestni alienirani družbi.

Toda sočasno, leta 1924, je pisal nekemu profesorju, da noče več »iskati v umetnosti estetike«, kot to narekujeta ekspresionizem in impresionizem, ampak išče drugačno, samosvojo povezavo svojih pesmi z življenjem. »Takrat se je s svojimi konsi že lotil poetičnega eksperimentiranja zunaj estetike in kmalu zatem politično ekstremne poti v Integralih,« piše Vrečko.

Čeprav je Kosovel pisal o »ekspresionizma kretenskih kračicah« in novega Človeka – na katerega je skliceval ekspresionizem s svojimi moraličnimi zapovedmi – »tako rekoč čez noč oblekel v ’rdeč plašč’«, se ekspresionizmu ni mogel povsem odpovedati, saj je sam pisal borbene ali aktivne ekspresionistične pesmi, kar pa je jemal le kot pripravo na nastop t. i. moderne umetnosti, ki bo prišla z »revolucionarnim konstruktivizmom, ki bo na vojno pogorišče postavljal nove vrednote človeku in človeški družbi«.

Takšen odnos lahko opazimo v pesmi Ekstaza smrti, ki je po mnenju pisatelja Borisa Pahorja najbolj reprezentativna pesem Kosovelovega doživljanja Evrope in tudi usode slovenskega naroda v Italiji. Kosovel je namreč v duhu te pesmi in tudi v članku Separatisti zapisal, da je »naš ideal evropski človek, različen po svojih obrazih, a samo eden v svojem velikem stremljenju … Bodimo eno po duhu in ljubezni, a ohranimo naše lastne obraze«. Smrt stare Evrope je po njegovem pogoj za individualno in kolektivno apokalipso, v kateri se bo očistil slovenski narod.

Kosovelov odnos do konstruktivizma, ki se je v njegovem času močno uveljavljal kot nova umetniška smer, je bil zapleten. Navdih je iskal predvsem med ruskimi konstruktivisti, ki jih je spoznaval v tedanji jugoslovanski avantgardni reviji Zenit, vendar se je sam sčasoma oddaljil od njihove konstruktivistične poetike. Najprej zato, ker je kot Primorec verjel v pomen pesmi in jezika in ni pristajal na igro z jezikom. Svoje bolj abstraktne pesmi je zato označil kot zenitistični štrudelj. Prisegal pa je na konstruktivni konstruktivizem in se zgledoval pri ruskih formalistih, ki so poglobljeno reflektirali razmerja med vsebino in formo. Zanj je bil konstruktivizem, ki je stopil iz muzeja estetikov in razlikovanj med vsebino in obliko, pot, kot piše Vrečko, za rešitev človeštva.

»Kosovelu ne gre pripisovati političnega levičarstva, ki bi izhajalo iz partijskega diktata, ampak iz revolucionarnega duha, ki je tipično za večino zgodovinskih avantgard.« – Dr. Janez Vrečko

V tej Kosovelovi konstruktivistični poetiki so življenje, gospodarstvo, politika, znanost, religija in umetnost tesno povezani. Sodobno življenje je po Kosovelovem mnenju postalo dinamično in prenese le gibljivo filozofijo. Zato se je – kot pesnik in kot aktivist (recimo v Mladini) – zavzemal za etično revolucijo, ki je zanj prvi pogoj za pravo umetnost. »Slednji izmed nas mora preživeti notranjo revolucijo, ki ga poživi … to je pogoj in temelj novemu človeku in le novi človek bo lahko ustvaril novo umetnost… brez etične revolucije ni mogoče preiti k dejanju,« je zapisal. »Kosovelu zato ne gre pripisovati političnega levičarstva, ki bi izhajalo iz partijskega diktata, ampak iz revolucionarnega duha, ki je tipično za večino zgodovinskih avantgard,« dodaja Vrečko.

Kakšen revolucionar je bil torej Srečko Kosovel? Vrečko na podlagi analize pesmi Tragedija na oceanu in Kosovelovega članka v Mladini Kaj je kulturno gibanje (izšel je posmrtno) zapiše, da se je Kosovel zavzemal za konstruktivistično ekološko ideologijo, z Integrali pa se je po notranjem prevratu »na levo«, kot to sam imenuje, odločil za socialistični humanizem in socialno revolucionarno poezijo. V tej kratki politični fazi svojega življenja se je postavil v službo revolucije tako kot ruski, francoski in nekateri nemški pripadniki zgodovinske avantgarde.

Toda Integrali so bili do šestdesetih let v bunkerju. In skupaj s pisateljico Erico Johnson Debeljak v knjigi Srečko Kosovel: pesnik in jaz se lahko le sprašujemo, »kaj bi bilo, če bi Srečko Kosovel, eksperimentalni avantgardist, ostal živ in bi odpeljal svojo literarno generacijo na skrajno pot poezije, na katero je sam komaj stopil? Ali pa razmišljanje o tem, kar je bliže stvarni možnost, kaj bi se zgodilo, če bi Integrali izšli v poznih dvajsetih ali zgodnjih tridesetih letih? Ali bi se okoli pokojnega pesnika začelo razvijati avantgardno gibanje? Ali bi slovenska literatura šla korenito v drugo smer«. Na to odgovorov ne bomo dobili.

Letos marca bo minilo 110 let od rojstva Srečka Kosovela. Zagotovo bomo – še posebej Primorci – to obeležili z različnimi spominskimi in drugačnimi slovesnostmi. Kazalo bi podrobneje in bolj celovito proučiti Kosovelove ljubezenske zveze, njegova razmerja z Jugom, Mrakom, Krležo, pa tudi njegov odnos do boga, komunistične partije in do prve protifašistične organizacije v Evropi TIGER (poznejši TIGR), ki ji je pripadal tudi Kosovel. Za zdaj pa lahko na koledarju prireditev zabeležimo svojevrstno glasbeno in gledališko delo – koncert poezije Srečka Kosovela v SNG Nova Gorica z naslovom Postani obcestna svetilka. Kosovelova konstruktivistična poezija se v režiji Andreja Jusa, dramaturga Nejca Valentija in z uglasbitvijo njegovih pesmi, kar je delo Branka Rožmana, obrača na nas s pozivi za etično revolucijo človeka ravno ob pravem času.

Glasbeno-gledališka predstava:
Srečko Kosovel: Postani obcestna svetilka
Režiser: Andrej Jus
Skladatelj: Branko Rožman
Kje: SNG Nova Gorica (mali oder)
Kdaj: 5., 12., 13., 14., 25. in 26. februarja 2014