Pojem uspeha

Arles je majhno francosko mesto z dobrimi 50.000 prebivalci. Ima bogato kulturno zgodovino, najbolj pa se ob njegovem imenu gotovo zdrznejo fotografi. Že štiri desetletja tam vsako leto gostijo enega največjih fotografskih festivalov Les Rencontres d’Arles. Na njem si je mogoče ogledati več kot 60 razstav najboljših fotografskih stvaritev tistega trenutka.

Tisti, ki želijo pridobiti strokovno mnenje o svojem fotografskem delu, se lahko v Arlesu prijavijo tudi na t. i. portfolio review, kot se imenuje serija sestankov z najuglednejšimi galeristi, kuratorji, uredniki in priznanimi fotografi z vsega sveta. »Svoje fotografije v obliki knjige ali na računalniku osebno predstaviš nekaterim izmed žirantov. S tem dobiš strokovno oceno svojega dela in navežeš pomembne stike za nadaljnja sodelovanja,« se svoje izkušnje spomni fotograf Ciril Jazbec. Lani se je 111 žirantom predstavilo med 200 in 300 fotografov. Med njimi je bil tudi on in izmed vseh kandidatov najbolj prepričal žirijo. Zato mu je pripadla prestižna nagrada: na naslednjem arleskem festivalu si bomo lahko med razstavami najuglednejših fotografov z vsega sveta ogledali tudi njegovo.

Ciril Jazbec je prvi slovenski fotograf, ki mu je uspel ta veliki podvig. Čeprav je izjemno mlad, ima namreč 26 let, je s svojo energijo in iznajdljivostjo, ki žarita iz njega in njegovega dela, že vzornik marsikateremu starejšemu fotografu. Njegove reportaže so objavile že številne ugledne tuje revije, kot so GEO, Wired UK, Foto8, Reader’s Digest, National Geographic Traveler in Bicycling Magazine USA. Časopisi, kot sta The Sunday Times – Spectrum in La Repubblica, pred nekaj dnevi celo prestižni New York Times. Za revijo GEO je lani na Aljaski mesec dni pripravljal zgodbo o skupnosti Shishmaref, ki že vrsto let čaka, da bo zapustila svoje zaradi segrevanja ozračja ogroženo domovanje. Zaradi te reportaže ga je ugledni proizvajalec fotoaparatov Leica nagradil z nagrado za obetavnega mladega fotografa – Leica Oscar Barnack Newcommer Award.

Njegova skrivnost? Sam pravi, da najverjetneje smisel za podjetništvo, za katerega je prepričan, da bi ga morali otroke učiti že v najzgodnejših, osnovnošolskih letih. »Predvsem zato, da bi znali mladi že zgodaj predstaviti svoje zamisli. Danes je trg tako neusmiljen, da mora biti vsak malo podjeten,« pravi. Sam je odraščal v podjetniški družini in študiral ekonomijo, kar mu je pomagalo pri razumevanju tega, kako graditi prepoznavnost. Že ko je bil zelo mlad fotograf, tako rekoč še mulc, je s svojim delom prepričal največja slovenska podjetja in z njimi še danes sodeluje pri oglaševalskih kampanjah. S svojimi fotografijami je sodeloval tudi pri predvolilni kampanji poznejšega hrvaškega predsednika Iva Josipovića.

A tisto, v čemer zadnja leta vidi smisel svojega ustvarjanja, so avtorski dokumentarni fotografski projekti, ki se jih loteva po vsem svetu. Samo lani se je zaradi njih po dvakrat odpravil visoko na sever severne poloble in v osrčje južne poloble. Najusodneje ga je na teh poteh zaznamovalo otočje Kiribati v Tihem oceanu, ki ga pozna le malo ljudi. Tam se je ukvarjal s prvo daljšo dokumentarno zgodbo, ki mu je potem na stežaj odprla vrata v mednarodni prostor.

Otočje Kiribati je našel med iskanjem teme za zaključno nalogo magistrskega študija fotografije na London School of Communications. »Moja temeljna zamisel je bila, da se lotim projekta, ki prikazuje posledice podnebnih sprememb. Našel sem intervju z županom majhnega otočja Kiribati, ki zaradi naraščanja morske gladine izginja. Odločil sem se, da grem tja, preden ga bodo morali prebivalci za vedno zapustiti,« se spomni. Pet tednov je živel in dihal s tradicionalno skupnostjo, ki se ga je dotaknila s svojo pristnostjo in iskrenostjo ter ga vzela za svojega.

Njegova odkrita angažiranost in radovednost sta opazni tudi v končnem izdelku, reportaži o kiribatski izkušnji. Zanjo je dobil več nagrad in štipendij, s katerimi si je nato financiral naslednje dokumentarne projekte. Januarja lani se je denimo odpravil v Ugando, kjer je mesec dni pripravljal reportažo o obetavnih mladih podjetnikih. »Ker o Afriki redko slišimo pozitivne zgodbe, me je zanimalo, kdo so tamkajšnji mladi upi. V Ugandi me je, tudi zaradi stereotipnih predsodkov o Afriki, presunilo, koliko mladih je izredno ambicioznih in v koliko start-up podjetjih delajo. Imajo zamisli in iščejo povezave, s katerimi bi radi sami ustvarili kaj velikega in prispevali k spremembam,« je še danes očaran. Reportažo je objavila ugledna revija Wired UK.

A uspeh ni prišel sam od sebe, temveč si ga je dobesedno izboril. »Po vrnitvi s potovanja na otočje Kiribati sem se v Londonu kakšna dva meseca ukvarjal s pošiljanjem serij fotografij na razpise. Pri vsakem moraš kaj prirediti in za to mimogrede porabiš ves dan,« pravi. Za svobodne fotografe sta sicer nenehen boj in iskanje sredstev in povezav nuja. Vse preveč jih naivno pričakuje, da se jim bodo z vstopom na fakulteto ali koncem študija možnosti odprle same od sebe.

Zdaj je z mislimi že pri naslednjih projektih, tudi pri razstavi v Arlesu. Morda bo zahtevnemu fotografskemu občinstvu na ogled ponudil zgodbo o Grenlandiji, med drugim objavljeno v New York Timesu. Lani je visoko na severu mesec dni živel z enim tradicionalnih lovcev in hkrati najbolj spoštovanih prebivalcev ene tamkajšnjih vasi. »Grenlandija je name naredila izjemno močan vtis. Skupnost je majhna in ohranja neke stare pozitivne vrednote, kot so spoštovanje do sočloveka, deljenje stvari in hrane. Ko ima kdo rojstni dan, recimo obesijo zastavo pred hišo, nato pa so vsi vabljeni na obisk. Skupnost je osupljivo povezana, a hkrati zaradi vseh sprememb in globalizacije toliko bolj krhka in ogrožena,« je zaskrbljen.

Zase lahko reče, da je srečen, predvsem pa je globoko hvaležen, ker lahko počne, kar ga veseli, in ker se s tem tudi osebnostno razvija. Zdi se mu izjemno pomembno in hkrati zelo težko, da fotograf skozi svoja dela predstavi svoj, unikatni vidik. Pogled, ki je prepoznaven tudi iz širšega opusa ustvarjalca. In ki pokaže, kako se je razvijal in spreminjal. Ampak to, da se vsakič znova popolnoma zlije z življenjem portretirancev, ima svojo ceno. »V resnici je delo zelo naporno in izjemno odgovorno. Biti moraš dobro telesno pripravljen. Vsakič, ko kam greš, se spoprijateljiš z ljudmi in zliješ z njihovim življenjem. Potem pa na hitro odideš. To je stresno, in da te selitve ne izčrpajo in ne zlomijo, moraš biti duševno in čustveno stabilen. Nenehno se moraš ukvarjati s sabo,« priznava.

Na Aljaski je potreboval več kot teden dni, da so se mu pripadniki skupnosti Shishmaref začeli odpirati. Na Grenlandiji je na terenu skoraj izgubil opremo, v Ugandi so mu je nekaj kosov ukradli. »Zaradi takih stvari že misliš, da bo šlo vse k vragu. In takrat se moraš nenehno boriti s sabo, da ne obupaš.« Ampak potem nastane dobra fotografija. V njegovo življenje vstopijo navdihujoči ljudje, ki ga osebnostno obogatijo. In vse, kar ostane, je še večja spodbuda za naprej.