Bodo davkoplačevalci vendarle še 10 let krpali bančne luknje?

Vzpostavljanje bančne unije, katere namen je preprečiti, da bi davkoplačevalci v prihodnje plačevali za grehe bankirjev, je eden od glavnih zakonodajnih dosjejev, o katerih se Evropski parlament pred zaključkom mandata in evropskimi volitvami, ki bodo maja, prek Sveta EU pogaja z državami članicami. Ali jim bo do aprilskega plenarnega zasedanja parlamenta, ki bo zadnje pred volitvami, uspelo doseči dogovor, še ni mogoče reči. Prav tako še ni mogoče oceniti posledic propada dogovora in prenosa dosjeja na jesen v nov mandat Evropskega parlamenta. Se pa izvedenca Andre Sapir, profesor ekonomisje na Universite Libre de Bruxelles, in Sony Kapoor, direktor inštituta Re-Define strinjata, da bančna unija ne bo pomagala pri reševanju sedanje krize, ampak prihodnje, ki bo zagotovo prišla.

Del bančne unije je vzpostavitev enotnega nadzora 130 evropskih bank s strani Evropske centralne banke (ECB). To je prvi steber bančne unije, ki bo zaživel letos v jeseni. Preden bo ECB prevzela nadzor, bodo izvedeni stresni testi, da bo znano, kolikšna je evropska bančna luknja. Profesor Sapir je na seminarju v Bruslju novinarjem dejal, da s temi testi ne gre odlašati. Kapoor pa je povedal, da zdaj za to ni pravi čas, ker je takšne teste treba izvajati v gospodarsko ugodnih časih, saj bo razkritje bančne luknje povzročilo padec BDP in dvig obrestnih mer zlasti za majhna in srednja podjetja, kar bo zavrlo sedanje počasno okrevanje gospodarstva. Poleg tega je treba pred izvedbo takšnih testov narediti temeljite analize o rizikih, ki jih pa evropske institucije niso izvedle.

Dilema, ali je pravi čas za izvedbo stresnih testov bank, ni na dnevnem redu pogajanj med parlamentom in Svetom EU, saj je zakonodaja o uvedbi enotnega nadzora že sprejeta. Pogajajo se o drugem in tretjem stebru bančne unije, ki sta vzpostavitev enotnega mehanizma za reševanje bank, ki zaidejo v težave, in vzpostavitev evropskega sklada, v katerem bi banke s prispevki nabirale denar za reševanje problematičnih bank.

Kot je novinarjem na seminarju povedala Corien Wortman-Kool, nizozemska poslanka največje politične skupine Evropske ljudske stranke (EPP), se največje politične skupine strinjajo, da mora biti mehanizem za reševanje bank enostaven, da ga bo mogoče uporabiti hitro, saj je v takšnih primerih treba takoj ukrepati, države članice pa so se decembra, ko so odločile o svojem izhodišču za pogajanja s parlamentom, predvidele zapleten postopek, ki ga tudi ECB ne podpira.

Politične skupine v evropskem parlamentu so tudi enotne, da kot zakonska podlaga za vzpostavitev enotnega mehanizma za reševanje bank ne pride v poštev meddržavna pogodba, ki bi dala glavno besedo državam članicam, kar so se dogovorile države članice, ampak uredba, ki bo dala možnost soodločanja tudi Evropskemu parlamentu. Tretja sporna točka je rok 10 let za vzpostavitev evropskega sklada za reševanje bank. To je za evropske poslance nesprejemljivo, saj pomeni, da bodo morale luknje v svojih bankah, ki bodo odkrite do takrat, po vsej verjetnosti pokrivati države članice same oziroma davkoplačevalci. Parlament zahteva, da je treba sklad vzpostaviti že prej in poskrbeti za ustrezen znesek sredstev za pokrivanje bančnih lukenj, saj davkoplačevalcev ne bi smeli več obremenjevati in države v težavah nimajo denarja, da bi lahko v prihodnjih desetih letih reševale še svoje banke.

Corien Wortman-Kool je razložila, da se z enotnim stališčem parlamenta ne strinjajo le nekateri nemški poslanci naj večjih političnih skupin, kar so s svojimi razlagami potrdili tisti, ki so svoja stališča razlagali na seminarju. Peter Simon iz politične skupine Socialistov in demokratov (S&D) je spomnil, da je nemško ustavno sodišče v odločbi o evropskem reševalnem skladu (ESM) omejilo znesek za plačila Nemčije pri reševanju kriznih držav. Wolf Klinz je dejal, da po njegovem mnenju, ki ni stališče njegove politične skupine (Liberalci –Alde), davkoplačevalci iz drugih držav ne bi smeli plačevati za grehe bank, ampak morajo te probleme reševati države same za svoje banke. Torej to, kar zdaj počne Slovenija s slabo banko. Poslancev iz drugih članic EU na seminarju ni bilo, zato svojih stališč niso predstavili oziroma niso imeli možnosti ugovarjati Nemcem.

Je pa retorika poslancev že povsem predvolilno obarvana, zato so pogajanja o bančni uniji že predmet predvolilne kampanje.