Milijarderji so kradli zaposlenim

Bogati lastniki in menedžerji družb Apple, Google in drugih močnih korporacij iz Silicijeve doline so se kartelno dogovarjali, da ne bodo tekmovali za delavce in tako poskrbeli, da so plače njihovih zaposlenih ostajale nizke. To so počeli vse od leta 2005, kakor kažejo dokumenti, na podlagi katerih so delavci vložili skupinsko tožbo, s katero skušajo izterjati milijarde dolarjev izgubljenih plač.

Ta primer je obsojanja vreden iz več razlogov. Najbolj grozno je, da so ljudje, ki sodijo med najbolj premožne na svetu, svojim zaposlenim ukradli velike zneske denarja. To ni presenetljivo, v Guardianu piše Dean Baker. Le redki bi bili presenečeni, da so bogataši pripravljeni kršiti zakon, da bi postali še bogatejši. Zato je prava novica, da so baroni iz Silicijeve doline kršili zakon prostega trga in so tako preprečili svojim zaposlenim, da bi dobili tržne plače. To pomeni, da o trgu dejansko ne razmišljajo kot libertarci.

Klasični libertarni pogled na trg je, da imamo veliko število ljudi, ki si na trgu konkurirajo pri nakupih in prodaji blaga in storitev. Nekateri udeleženci so veliko večji kot drugi, a zaradi velike konkurence nobeden posameznik ali podjetje ne more upati, da bo imel velik vpliv na trg. To je glavni argument libertarcev, ko nasprotujejo ukrepanju države na trgu. »Če smo recimo prepričani, da nam lokalni operater preveč zaračunava za kabelski priključek, naši libertarni prijatelji vztrajajo, da bodo ukrepali operater telefonije, operater satelitske TV ali drugi konkurenti in tako poskrbeli za ustrezne cene. Enako zgodbo bi pripovedovali, če bi se pogovarjali o reguliranju letalskih družb, bank, zdravstvenih zavarovanj ali katerega koli drugega sektorja, kjer imamo razloge verjeti, da bi konkurenca lahko bila omejena,« razlaga Dean Baker.

Tudi o trgu dela bi razlagali enako zgodbo. »Če smo zaskrbljeni, da delavci dobivajo prenizke plače, odgovarjajo, da morajo izboljšati sposobnosti z izobraževanjem in usposabljanjem, namesto da bi dvignili minimalno plačo. Če bi bili delavci vredni več od minimalne plače, bi jim trg že plačal več, kot znaša minimalna plača,« našteva Baker. Enako govorijo, ko govorimo o porodniškem dopustu, bolniški odsotnosti in drugih bonitetah. Če bi zaposleni cenili te bonitete, bi se zanje pogajali in bi bili pripravljeni na kompromis glede plač, bi rekli libertarci. Zanje ni razloga za vključitev vlade.

Ne bi smelo biti presenečenje, da mlijarderji iz Silicijeve doline v resnici niso libertarci. Navsezadnje veliko njihovega bogastva izvira iz patentov in avtorskih pravic, ki so monopoli in jih zagotavlja vlada, kar je nasprotje prostega trga.

Dean Baker zaključuje, da je kartelno dogovarjanje baronov iz Silicijeve doline o plačah zaposlenih primerljivo obnašanju roparskih baronov iz poznega 19. stoletja. Edina razlika je, da današnji milijarderji internetne dobe v ustih nimajo cigar.