Robert Jukič, glasbenik

Leonovski. Tarantinovski. Svet črno-belega v tej družbeni sivini. S temi besedami bi lahko označili album Roberta Jukiča Dobrote iz skrinje zarote, ki ga je predlani začel uspešno predstavljati z bendom Kramp. Skladbe s te plošče so kot filmska glasba za nikoli posnet vestern. Delovale bi tudi brez besedil. A vendar se je glasbenik, ki je napisal več jazzovskih plošč, prvič predstavil tudi kot tekstopisec. Na Dobrotah je spregovoril o večnih temah: pravici, krivici, resnici, neuslišani ljubezni. Moško, ostro, trpko.

Vsak njegov komad, čeprav pri tekstih ni črpal samo iz lastnih izkušenj, je osebnoizpovedni statement, konceptualno pa bi ga lahko zajeli z verzom iz družbenokritičnega komada Piha, brije, kjer pravi: »Vsak je dolžan, da je sebi predan. / Da dvomi v svet, kjer bivat zdaj pomeni znoret.« Razmišljujoč, kritičen in zahteven. Do sebe in do drugih. O vsem dvomi. Tudi o lastni glasbi. To je Robert Jukič, eden izmed najbolj iskanih (kontra)basistov v Sloveniji in tujini, ki je doslej posnel že osem avtorskih plošč.

Rodil se je v Novem mestu in odraščal v Velenju. V srednješolskem bendu so igrali avtorske komade, izkušnje pa si je v teh letih nabiral tudi pri Interceptorju in nato v bendu Funk you, zaradi katerega je, utrujen od špilov, prespal marsikatero uro med poukom. Električni bas je začel igrati, ker so bile kitare zasedene, danes pa pravi: »Instrument sam najde človeka in ga psihološko definira.« Svoj zvok je našel pri poslušanju starejših basistov, ki so še igrali na strune iz črev. Ko je bilo v zvoku še čutiti les in zemljo.

Čeprav ga je zanimal študij angleščine in psihologije, se je po treh letih priprav na kontrabasu odločil, da študij nadaljuje na jazzovskem oddelku graške univerze za glasbo in upodabljajoče umetnosti. Klasiko, ki jo je prav tako vpisal, je po dveh mesecih študija opustil in se scela posvetil jazzu, iz katerega je magistriral. Kmalu je začel komponirati skladbe za prve jazzovske plošče, ki so bile pri kritikih zelo dobro sprejete, sam pa je danes kritičen tudi do njih, saj (preveč) zaznava tuje vplive, vendar »so odraz tistega momenta, izkušnje pa so vplivale na moj nadaljnji razvoj«.

Robert verjame v glasbo, ki je resnično kreativna in za možgane stimulativna. Takšno glasbo pogreša danes na valovih radijskih postaj. »Raziskave so potrdile, da poslušanje Mozarta pri otrocih pomaga razvijati kreativnost. To, kar danes poslušamo po radiih, bo pripeljalo do imbecilov,« pravi Robert, ki se drži treh življenjskih načel: vere v kreativnost, v sodelovanje in načela, da delaj dobro. Želi si poslušalca, ki si bo vzel čas za njegovo glasbo in o njej tudi razmislil, kar pa je dandanes skorajda misija nemogoče. Tudi zaradi naglice, v kateri živimo.

Lani je predstavil osmo ploščo z naslovom Life, ki jo je posnel s 36 glasbeniki iz devetih držav, izšla pa je pri ugledni švicarski založbi Unit. Zasnoval jo je kot ploščo, ki govori o človeku od rojstva do smrti. Na tej plošči, polni glasbenih refleksij o življenju, že po naslovu izstopa klasična suita s petimi deli, med njimi samospev v italijanščini z naslovom Dittatura. Zakaj takšna pesem? »Saj vidiš, kje živimo! Je to demokracija? Vseskozi se moraš boriti za svobodo besede in mnenja, ker ta svet preprečuje svobodo izražanja z mnogimi pastmi. Ta svet je zame diktatura.«

Novi album Roberta Jukiča, ki bo izšel čez dva meseca, bo – kot pravi sam – podoben Dobrotam, vendar je bolj songwriterski. Glasbenik je pod (delovnim) naslovom Ljubezen in smrt namreč zbral 13 žanrsko raznovrstnih pesmi, kjer se čuti vse od rifov Rolling Stonesov, kitarskega countryja do dalmatinskih klap. K sodelovanju je povabil trinajst uveljavljenih slovenskih pevk, med njimi so denimo Mia Žnidarič, Katja Šulc, Jadranka Juras, Anika Horvat, Afra Tesla, Tamara Obrovac, Tjaša Fabjančič … Z marsikatero izmed njih je že sodeloval ali sodeluje kot basist. Upa, da bo album prišel do tistih, ki »bodo našli v teh pesmih sočutje in prizadetost«.

Verjetno pa bo spet obveljalo, kot je za album Life zapisal eden izmed avstrijskih kritikov: »Življenje je treba živeti in življenje Roberta Jukiča je treba poslušati.«