Res nedolžen?

Odločitev sodišča na Finskem, ki je ta teden pet bivših Patrijinih direktorjev oprostilo podkupovanja, je slovenske obsojence v aferi izjemno razveselila. Še pred pol leta so Janez Janša, Ivan Črnkovič, Anton Krkovič in njihovi zagovorniki dokazovali, da se finsko pravosodje skriva na temni strani Evrope, da do obremenilnih dokazov prihaja s kratenjem človekovih pravic, kot je mučenje osumljencev z odtegovanjem spanca in prisilnim »sončenjem« pod zasliševalskimi reflektorji, zaradi česar tam zbranih dokazov ne bi smeli upoštevati.

Po novem je za njih Finska predmet malikovanja, država z dolgo demokratično tradicijo in razvitim pravnim sistemom. Ni več problem, ker policija za izvedbo hišne preiskave ne potrebuje sodne odredbe, danes je to za Krkoviča »urejena država, katere pravni sistem deluje v skladu z atributi pravne države«, Janša pa je ta teden njihovemu sodnemu sistemu namenil kar največji možni kompliment, kot ga vodja opozicije zmore. Zapisal je, da je »doseg Murgel prekratek za finska sodišča«.

Razlog za prešerno voljo glavnih slovenskih akterjev v aferi je seveda odločitev finskega okrajnega sodišča, ki naj bi po poročilih tamkajšnjih medijev obtožene na Finskem zaradi pomanjkanja dokazov oprostilo. A ne samo to, sodišče naj bi med drugim zapisalo tudi, da ni povsem jasno, ali so Črnkovič, Zagožen, Cekuta ali Krkovič dejansko delovali kot posredniki do Janše ali stranke SDS, da ni dovolj dokazov, da bi Janša, Krkovič in Zupan vedeli za kake podkupnine oz. obljube o podkupninah, in da ni dovolj dokazov, da bi slovenski akterji vplivali na izborno komisijo. Sodba sicer še ni prevedena, je pa ta prav gotovo presenetila drugo stran, torej slovensko tožilstvo ali sodnico Barbaro Klajnšek. Konec koncev je Finska na začetku procesa leta 2008 Slovenijo kar pred mednarodnimi organizacijami obtožila »pomanjkljivega sodelovanja«, sedaj pa je prav Finska z veliko zamudo razsodila, češ da je bil ves proces nekakšna pomota. Oziroma kot si sedaj želi Janšev odvetnik Franci Matoz: »Če nekdo ni dal podkupnine, je drugi tudi prejel ni.« Ali res?

No ja. Veselje Janeza Janše in njegovega zagovornika je v proceduralnem smislu gotovo upravičeno, a nič kaj več kot to. Ne zaradi tega, ker sodbe v treh državah še niso pravnomočne, ampak predvsem zato, ker so na Finskem direktorjem Patrie sodili zaradi drugačnega kaznivega dejanja od tistega, ki je bilo na mizi na procesu v Sloveniji in Avstriji. Finsko sodišče je v sodbi zato tudi zapisalo, da četudi so bile v Avstriji in Sloveniji izrečene obsodilne sodbe, to še ne pomeni, da so bili predstavniki Patrie tisti, ki so storili kaznivo dejanje. Janez Janša in Anton Krkovič sta bila namreč v Sloveniji obtožena in obsojena kaznivega dejanja »sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje«, Ivan Črnkovič pa kaznivega dejanja »dajanja daril za nezakonito posredovanje«, na drugi strani pa so bili finski direktorji, Heikki Hulkkonen, Tuomas Korpi, Reijo Niittynen, Kai Martti Nurmio in Jorma Wiitakorpi, obtoženi in oproščeni bolj »tradicionalnega« kaznivega dejanja »dajanja oziroma sprejemanja podkupnine«.

Razlika je morda na prvi pogled zgolj retorična, a kot nam je pojasnil dekan helsinške pravne fakultete Kimmo Nuotio, gre za vprašanje, ali morajo javni funkcionarji »sprejeti odgovornosti za dejanja posrednikov oziroma mediatorjev ali svetovalcev«. Gre za razmeroma nov korak v kazenskem pravu, pri boju proti korupciji, ki se je v mednarodni skupnosti uveljavil po letu 2000. Na Finskem sodišče te odgovornosti pri presoji krivde obtoženih ni upoštevalo, sodišči v Avstriji in Sloveniji pa sta to vlogo upoštevali »in Patria je tipičen primer, kjer so posredniki igrali določeno vlogo«, dodaja Nuotio. Proces na Finskem je na prvi stopnji padel, ker tožilec sodišču, čeprav so bili vmes posredniki, ni predstavil dovolj jasnih dokazov o tem, da bi finski direktorji vedeli, »točno kdo je končni uporabnik podkupnine in natančno kako so bile te distribuirane«, razlaga Nuotio. Slovensko in avstrijsko sodišče pa je na drugi strani lahko upoštevalo to odgovornost posrednikov, torej Walterja Wolfa in Wolfganga Riedla.

Zakaj ta razlika? Odgovor je banalen. Finska namreč po letu 2002 v svojo zakonodajo ni vnesla 12. člena Kazenskopravne konvencije o korupciji Sveta Evrope, ki govori o nezakonitem posredovanju. Gre za razmeroma pomemben člen konvencije, ki v korupcijskih kaznivih dejanjih upošteva še vlogo posrednikov. V pojasnilih Sveta Evrope piše, da se z njim »kriminalizira trilateralni odnos« med posrednikom, podkupovalcem in podkupljenim in da se s kriminalizacijo posredovanja »zapira krog okrog uradnika ali politične stranke, ki ji ta pripada, zato da se s tem napade korupcijsko obnašanje teh oseb, ki so blizu moči ...«. Finska tega kaznivega dejanja v svojem kazenskem zakoniku (še) nima in po mnenju Nuotia je prav primer Patria priložnost za javno razpravo o spremembi zakonika. Za sam primer Patria pa je takšna sprememba seveda že prepozna.

Vendar to še ni vse. Omenjeni pravni manko je imel v finskem procesu še neko drugo, veliko pomembnejšo posledico. Ker so bili Janez Janša, Ivan Črnkovič in Anton Krkovič v Sloveniji ter Wolfgang Riedl v Avstriji obsojeni na podlagi kaznivega dejanja, ki ga na Finskem (še) ni, se je sodišče v podeželskem Hämeenlinu s 45 tisoč prebivalci odločilo, da iz postopka izloči vse dokaze iz Slovenije in Avstrije. Kljub mednarodnemu sporazumu o preiskavi sodišče na Finskem pri svoji presoji ni upoštevalo dokazov, ki so jih avstrijski in slovenski kriminalisti zbrali v dve leti trajajoči preiskavi. Iz postopka so izločili celo pričevanja obtoženih finskih direktorjev pred slovenskim in avstrijskim sodiščem, češ, »da gre za načelo prepovedi samoobtožbe. Finski direktorji so namreč v Avstriji in v Sloveniji sodelovali kot priče, zaradi česar so njihove izjave del tujega dokaznega gradiva in kaznivega dejanja, ki na Finskem ne obstaja«, razlaga Nuotio. Ali bo takšna odločitev vzdržala presojo drugostopenjskega sodišča na Finskem, je eno vprašanje, v vsakem primeru pa »finska« zmaga za slovenske obsojence ni tako veliko zmagoslavje, kot so ga poskušali predstaviti ta teden.

Ker so bili obdolženi v Sloveniji in Avstriji obsojeni kaznivega dejanja, ki ga na Finskem (še) ni, se je finsko sodišče v podeželskem mestu odločilo, da slovenskih in avstrijskih dokazov ne upošteva.

Finsko sodišče recimo pri svoji presoji ni upoštevalo najpomembnejšega dokaza v zadevi, ki so ga slovenski kriminalisti odkrili tik pred vložitvijo obtožnega predloga. Gre za znano formulo »SABLONA JZ ZK«, ki je bila ustvarjena dva dni po znanem sestanku s predstavniki Patrie na sedežu Holdinga Slovenskih elektrarn na računalniku Ivana Črnkoviča. Črnkovič jo je shranil na več krajih, med drugim tudi pri kontaktnih podatkih Jožeta Zagožna in Toneta Krkoviča, po katerih naj bi si »TK« – Tone Krkovič, JZ – Jože Zagožen, »Ivan« – Črnkovič in »stranka« – SDS, razdelili Rotisov dobiček od posla s Patrio. Črnkovič je na sodišču trdil, da naj bi šlo v tem primeru za formulo razdelitve dobička od izkoriščanj »lesnih sekancev« oziroma biomase, pri čemer naj bi bil TK »Tič Krkovič«, Krkovičev brat »Matija«, in ne Tone Krkovič. Ta alibi je verjetno tudi najzabavnejši element celotnega procesa, saj je bil hkrati ob zapisu formule pripisan še podatek o 30-milimetrskem topu, 120-milimetrskem dvocevnem minometu in 12,7-milimetrskem avtomatskem mitraljezu … Biomase pa z dvocevnimi minometi seveda ni mogoče izkoriščati.

Finsko sodišče tudi ni upoštevalo avstrijskih dokazov. Recimo ponarejenih pogodb, ki sta jih za nazaj sklenila Walter Wolf in Patrijin dunajski svetovalec Wolfgang Riedl, njunih neverodostojnih razlag o tem, kam sta nakazala več kot tri milijone evrov, niti finsko sodišče ni upoštevalo dokazov, ki so jih avstrijski kriminalisti našli v dokumentaciji Riedlovega podjetja, recimo računov za cestnino, parkirnino in kosilo, ki so pričali o njegovi poti v Slovenijo, v najbolj ključnem trenutku, ko je Jože Zagožen od Riedla zahteval 30-odstotno predplačilo podkupnine. Niti ni finsko sodišče upoštevalo, da je Patria svojemu uradnemu lobistu, Riedlu, namenila zgolj petino vseh izplačanih provizij, medtem ko je ostalo poniknilo neznano kam v smeri proti Liechtensteinu. In poleg tega finsko sodišče tudi ni upoštevalo pričanja predstavnika Patrie za Slovenijo Reija Niittynena, ki je dejal: »Patria je podprla donacijo stranki in izplačilo donacije Janševi stranki prek Riedla, da bi dobila politično podporo slovenske vladne stranke za svoj slovenski projekt. Mislil sem, da je plačevanje donacije popolnoma legalno, ker mi je Riedl tako povedal. Zamisel o plačilu donacije stranki je prišla iz Slovenije, to se pravi, zamisel sem dobil prek Riedla.«

Afera Patria v Sloveniji traja že osem let. Začela se je s tedanjim obrambnim ministrom Karlom Erjavcem, ki je leta 2006 trdil, da bomo za patrie plačali 278 milijonov evrov, nakar so mediji razkrili, da obrambno ministrstvo kupuje 110 opremljenih in 25 neopremljenih vozil, katerih nadgradnja bi po lastni analizi ministrstva ceno dvignila tja do 300 milijonov evrov.

Novinarskim člankom o aferi je sledila ustanovitev parlamentarne preiskovalne komisije pod vodstvom Milana M. Cvikla, ki je ugotovila, da se je obrambno ministrstvo v drugi fazi nakupa pogajalo zgolj z enim ponudnikom, s Patrio, kar je ceno vozil zvišalo za 50 milijonov evrov. Tej je sledila preiskava protikorupcijske komisije, ki je ugotovila, da je bil razpis za nakup oklepnikov napisan v prid Patrii, kar je kasneje priznal tudi Jorma Wiitakorpi, bivši Patrijin predsednik uprave: »Navedene tehnične zahteve so bile jasno v prid Patrii, ampak če Patria v zvezi s to zadevo ne bi nič vplivala, bi zahteve bolj prilagodili pandurju.« In ko je nato postalo znano, da je zmagovita Patria, ki jo je prej v Sloveniji zastopal Autocommerce, za svojega zastopnika izbrala neznano podjetje Rotis, brez proizvodnih zmogljivosti, a v lasti Ivana Črnkoviča, bivšega vodje nabave v obrambnem ministrstvu pod ministrom Janezom Janšo, je postalo jasno, za kakšen posel gre.

Da gre za koruptivni posel, v središču katerega je Janez Janša, vemo že osem let. O tem ni več dvoma. Janez Janša je priložnost, da bi dokazal drugače, zamudil junija leta 2006, ko je kljub vsem že tedaj znanim sumom zavrnil pobudo, da bi kot predsednik vlade sprožil revizijo nakupa. »Ne bom se vmešaval v postopek, jaz ne bom naročil ministru, niti naj naredi revizijo niti naj ne naredi revizije. Stvari morajo potekati tako, kot pač določajo predpisi,« je dejal v parlamentu. Vse, kar se je zgodilo po tem, je bilo zgolj sestavljanje mozaika, detajlov in razkrivanje mehanizmov delovanja njegove kriminalne združbe ter iskanje dokazov za obsodbo pred sodiščem. Kot politik Janez Janša danes ne more več dokazati svoje nedolžnosti, dokaže lahko kvečjemu, da ni dovolj dokazov za obsodbo pred sodiščem. Njegovi zagovorniki danes gojijo iluzijo, da bo z oprostilno sodbo vse drugače, a v aferi Patria so krivi še mnogi drugi, ki jih je pravosodje zaradi obsega zadeve izpustilo iz preiskave in ki v pravnem smislu ostajajo nedolžni.

Afera Patria ni samo največja korupcijska afera, skozi katero se je razgalila koruptivnost političnega vrha, je tudi afera, ki je razkrila, kako si je politični vrh podredil institucije pravne države, kot so tožilstvo, policija, urad za preprečevanje denarja in obveščevalne službe. Tedanji gospodarski minister Andrej Vizjak, ki ga tožilstvo ni obtožilo, je prav tako nezakonito pomagal Črnkoviču in Krkoviču pri prijavi na razpis za osemkolesnike; kot minister jim je urejal program protidobav. Potem je tukaj Andrej Plausteiner, tedanji vodja urada za preprečevanje pranja denarja, ki je bil obveščen o tem, da je Interpol Sloveniji leta 2007 poslal pet urgentnih depeš v zvezi s spornimi nakazili denarja, pa se ni odzval. Zlorabil je svoj položaj. Tukaj je Dragutin Mate, tedanji minister za notranje zadeve, pod katerim so se omenjene depeše »založile« za 18 mesecev. Potem je tukaj bivša vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar, ki je primer Patria naložila bivši tožilki Branki Zobec Hrastar, ženi Zvonka Hrastarja, ki je v aferi JBTZ aretiral Janšo, tako da je lahko Janša v drugem koraku primer spolitiziral. Tukaj je še vojaška obveščevalna služba, ki spremlja vse nakupe orožja, a ta pri nakupu patrij ni opazila nič nenavadnega. Tedaj jo je vodil Damir Črnčec, kasneje izbranec druge vlade Janeza Janše za direktorja Slovenske obveščevalne službe (Sova), ki je v Sovi zaposloval lokalne veljake iz stranke SDS.

Afera Patria ni samo sodni postopek proti Janezu Janši in njegovim pomagačem. Afera Patria je danes tudi »argumentacija« dr. Mateja Avblja, dekana Fakultete za državne in evropske študije, ki meni, da smo s procesom proti Janši v Sloveniji dobili »vladavino prava kafkovskega tipa«, ki ustreza »tistim elitam, ki na hrbtu državljanov, ki si želimo normalne države, še naprej krepijo svoje parcialne interese«, sam pa pozablja, da je na čelu zasebne fakultete, ki je koncesijo, povprečno okrog 72 tisoč evrov na mesec, dobila na sporen način v času prve vlade Janeza Janše. Afera Patria so danes »kolokviji« na temo primera, ki jih organizira Pučnikov inštitut, to je tisti inštitut, ki dobiva denar za svoje delovanje od poslanske skupine SDS oziroma, v času vlad Janeza Janše, še od sponzorskih pogodb z državnimi podjetji. Afera Patria so danes »spontani« protesti, ki jih plačuje in organizira stranka SDS. Afera Patria so danes Janševi postopki proti kritikom, recimo finskemu novinarju Magnusu Berglundu, ki so bili plačani z gotovino, z denarjem neznanega izvora. Afera Patria so danes izjave društev, recimo Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO), ki mu je druga Janševa vlada namenila 221 tisoč evrov in ki danes trdi, da proces na sodišču temelji na »skonstruiranih indicih« ter da je zgolj repriza procesa proti četverici pred vojaškim sodiščem.

In seveda so afera Patria tudi zgodbe vseh teh inštitutov, društev, zborov in fakultet o tem, da obstaja v ozadju nekakšna interesna mreža, ki želi odstraniti Janeza Janšo in njegove pomagače, ki so se v resnici ukvarjali zgolj z biomaso.