Kako sem preživel konec sveta

Žledokalipsa

V soboto sem čakal, da me reši kapitalizem. V nedeljo sem še vedno čakal. Kapitalizma pa od nikoder. Elektrike je namreč zmanjkalo – in ni se več vrnila. Čakal sem in čakal in čakal, da mi jo bo kapitalizem vrnil. Čakal sem in čakal in čakal, da bo prosti trg na hitro – kot zna le on! – ustvaril magično konkurenčno »inovacijo«, ki bo vrnila luč. Toda kapitalizem je odpovedal. Bil je brez zamisli.

V resnici je bilo še huje. Če ni elektrike, ni kapitalizma. Če ni elektrike, ni interneta, ni povezav. Vse se je ustavilo. Vse so zaprli. Vsi so izginili. Tema. Ne moreš trošiti. Ne moreš proizvajati. Hočem reči – ne moreš pisati. Ne moreš na mejl. Ne moreš gledati filmov. Ne moreš pod tuš. Ne moreš se briti. Niti depilirati. Ne moreš poslušati muzike – baterije hitro crknejo. Ne moreš brati, vsaj ne dolgo – ob petih je že tema.

In to pomeni še dodatno nevarnost: v temi ne znaš več hoditi. To zlahka ugotoviš. Zlahka pa ugotoviš še nekaj usodnejšega – kaj vse je odvisno od te jebene elektrike! Za kaj vse potrebuješ elektriko! Kaj vse je priklopljeno na elektriko! Recimo: računalnik. Računalnik? Digitalni svet nam je očitno že tako zelo zlezel pod kožo, da mislimo, da je računalnik priklopljen na internet – da ga torej poganja internet. Ne! Poganja ga elektrika. Stacionarnega in prenosnega. Samo ne recite, da ste to vedeli.

In tako sem bil odklopljen in odrezan od kapitalizma – in tako sem čakal, da me reši. Saj veste – da mi pride na pomoč. Da me razsvetli. Da me priklopi. Mlajša hči mi je rekla, da bi si moral najti kak hobi.

Vrhnika – Cankarjevo mesto, le lučaj od Ljubljane, kjer elektrike nikoli ne zmanjka – je bila totalni ground zero. Ne edini, se razume. Gotovo poznate izrek: od revščine nas loči le ena plača. No, vidite, od prejšnje stopnje človeškega razvoja – od tistega groznega, srhljivega, primitivnega analognega sveta – pa nas loči le žled. Le žled nas namreč loči od sveče, kiperbuša in tipkalnega stroja. Erike. V tolažbo vam je lahko le, da jo je Dresden tistega februarja – leta 1945 – odnesel precej, precej, precej slabše, pa je eriko izumil.

Žledokalipsa danes

Ja, točno, bil sem eden izmed tistih 250 tisoč Slovencev, ki so te dni ostali brez elektrike (in vode). Eden izmed tistih Slovencev, ki so bili odrezani od sveta. Eden izmed tistih Slovencev, ki jim je nekajdnevna ledena doba nataknila »ledeni oklep«. Eden izmed tistih Slovencev, zaradi katerih so razglasili rdeči alarm. Eden izmed tistih Slovencev, ki so živeli sredi najhujše nacionalne naravne katastrofe vseh časov. Eden izmed tistih Slovencev, zaradi katerih je vlada zaprosila za mednarodno pomoč.

Okrog nas je prasketalo, pokalo, grmelo in donelo – kot da smo sredi vojne. Žled je lomil, mendral, trgal, sekal, klal drevesa – ne, pogled na pokol, ki ga je žled pustil za sabo, ni bil za rahločutne ekologe. To, kar se je dalo videti, je izgledalo kot postapokaliptični ready-made, ukrojen za garažne sci-fije, ki nimajo denarja za digitalne efekte. Na ground zero bi lahko dovažali turiste – in bajno služili. Vraga, lahko bi dovažali Slovence, ki jih je »ledeni oklep« zaobšel – in bajno služili. Že to, da so si lahko slovenski politiki ta žledolomski, žledokaliptični tematski park ogledovali brezplačno, je bila huda poslovna napaka.

In hej, če poznate kakega fana Andreja Tarkovskega, mu recite, da bi lahko tu posnel svoj mali rimejk Stalkerja: to – ta »ledeni oklep«! ta ground zero! – je Cona. Original. Prava, avtentična Cona: ne Cona, ki ti izpolni vse najbolj skrite želje, ampak Cona, ki ti omogoči, da na vse svoje želje pozabiš.

Estetizacija sploh ne bi bila potrebna. Stilizacija tudi ne. Žled je totalni estet. In popolni stilist. Tarkovski je med snemanjem Stalkerja zamenjal kopico snemalcev. Tu bi zadoščal že povsem navaden amater. Ne bi mogel zgrešiti. Žledokalipsa je rojena za film. Še celo tisti, ki jih je »ledeni oklep« najbolj zadel, so dahnili: »Kako je lepo!« Neue Slowenische Kunst!

Ker je Vrhniko zajela skoraj absolutna tišina, popolna »noč sveta«, če hočete, so tisti poki še toliko bolj doneli, sekali, grmeli in odmevali. Lahko si jih štel.

Narava je pač bolj nadarjena od kapitalizma. In če bi moral že ravno umreti, v bližini pa ne bi bilo nobenega priročnega meteorja, potem bi raje umrl od žleda kot pa od kapitalizma. Žled je konkurenčnejši. Neprofiten. Na fejsbuku izgleda bolje. In ko pride sonce, izgine. Kapitalizem ne izgine, ko pride sonce, ampak se obnaša, kot da je sonce ustvaril.

»Poka kot leta ’42,« je dahnil nekdo. In fraza se je prijela. Pokalo je kot leta ’42. In ker je Vrhniko zajela skoraj absolutna tišina, popolna »noč sveta«, če hočete, so tisti poki še toliko bolj doneli, sekali, grmeli in odmevali. Lahko si jih štel. Eden, dva, trije, petdeset, stodva – nov hobi pač. Lahko pa si štel, koliko papirja in koliko slovenskih knjig – oh, in koliko avstrijskega pohištva – je šlo v nič, ko je razcefralo vsa tista drevesa. Ena, dve, tri, petdeset, stodve, tisoč, milijon – še en nov hobi. Le da ne vem, ali je leta ’42 kaka streljačina v Sloveniji trajala toliko časa.

Bleščeči poraz kapitalizma

Ko zmanjka elektrike, nimaš kaj početi. Lahko si izmišljaš le nove hobije. Recimo: lahko si izmišljaš uganke. Če je Jezus – vsaj tako pravita Markov in Matejev evangelij – z dvema ribama in petimi hlebci kruha nahranil pet tisoč ljudi, koliko rib in koliko hlebcev bi potreboval, da bi nahranil vse tiste, ki so šli na žled? A po drugi strani: ko zmanjka elektrike, tudi kapitalizem nima kaj početi. Ko zmanjka elektrike, zmanjka tudi kapitalizma. Ugasneš luč – in izgine. Sprhni. Ni ga več.

Če se hočeš znebiti kapitalizma, ne potrebuješ revolucije. Niti Lenina. Zadošča že žled. Tako kot so – vsaj do 11. septembra 2001 – mislili, da lahko dvojček Svetovnega trgovinskega centra vzdrži trčenje potniškega letala, so mislili, da lahko kapitalizem vzdrži trčenje z žledom. Ni šans. In kdor si je hotel te dni omisliti nov hobi, je lahko štel trenutke, ki jih je preživljal zunaj kapitalizma.

Ko sem tako prešteval svoje nove hobije, sem se spomnil tistih čilskih rudarjev, ki so pred nekaj leti obtičali pod zemljo – v rudniku San José. Pod zemljo so preživeli 69 dni. Brez stika z zunanjim svetom, v ekstremnih razmerah, brez vsega – zunaj kapitalizma. Ali pa: onstran kapitalizma.

Ko so jih rešili, je Wall Street Journal famozno oznanil: »Rudarje je rešil kapitalizem!« Vidite! To sem čakal. Wall Street Journal je v rešitvi čilskih rudarjev videl celo »bleščečo zmago kapitalizma«. Zakaj? Ker so rudarje reševali s tehnologijo, ki so jo izdelala ameriška, nemška, japonska in južnokorejska podjetja, podjetja s prostega trga, podjetja, ki delajo za profit, potemtakem s tehnologijo, ki jo je razvil, izdelal, financiral in omogočil kapitalizem. Rešile so jih high-tech inovacije, ki so produkt kapitalizma in ki jih pred 25 leti še ni bilo. Če ne bi bilo kapitalizma, bi bili ti rudarji že zdavnaj mrtvi.

Nenadna katastrofa ljudi potegne skupaj. Zbliža jih. Poveže. Drug drugemu pomagajo. Celo zaupajo. Predvsem pa odkrijejo blagodejnost solidarnosti.

In natanko to sem čakal! Tehnologijo s prostega trga, čudežno tehnologijo, ki jo je razvil, izdelal, financiral in omogočil kapitalizem, zadnji krik kapitalizma, high-tech inovacije, ki so čisti produkt kapitalizma in ki jih pred 25 leti še ni bilo – in ki me bodo naelektrile in elektrificirale. Toda videl sem le gasilce, pa traktoriste, buldožeriste, cestarje, gozdarje, civilno zaščito ipd., ki so orali in plužili, žagali in odstranjevali padla drevesa, reševali, kar se je rešiti dalo, čistili teren, prebijali žled, pobijali led in se dobesedno ubijali, da bi ustvarili razmere, v katerih bi nas lahko kapitalizem – elektrogospodarstvo – ponovno priklopil na elektriko. Vse to – gasilci, traktoristi, buldožeristi, cestarji, gozdarji, civilna zaščita ipd. – je bilo tu že pred 25 leti. In naj le namignem, da si gasilcev ni izmislil kapitalizem. Ravno nasprotno: gasilstvo temelji na nekapitalističnih, antikapitalističnih načelih. Recimo na načelih solidarnosti, prostovoljnosti in nesebičnosti, ki niso bile ustvarjene na prostem trgu in za profit. »Vrednot« kapitalizma ni dobro mešati z dosežki civilizacije – v času »ledenega oklepa« je to lahko celo smrtno nevarno. Bolj kot sprehajanje po gozdu.

Ne, kapitalizem mi ni prišel na pomoč, ampak je potreboval pomoč, da bi mi sploh lahko prišel na pomoč. Brez elektrike in brez kapitalizma smo ostali zato, ker je potrgalo kable. Kable? Če bi bili speljani pod zemljo, jih ne bi potrgalo. Pod zemljo: to bi bila inovacija! To bi bila čudežna tehnologija! To bi bil kapitalizem! V energetiki so bajni, strašni dobički. To vemo. Vsi v Sloveniji se tepejo, žgejo in koljejo za svoj funt energetike, toda namesto da bi potem investirali v razvoj in infrastrukturo (v kable pod zemljo!), kujejo le dobičke. Iz tistega »ledenega oklepa« nas ni potegnil kapitalizem – ne, kapitalizem nas je v ta »ledeni oklep« poslal. Ni nas rešil, ampak nas je pokopal.

Dobre plati katastrofe

Katastrofe nas prisilijo v trapaste hobije, toda niso nujno le slabe. Kar me spomni na vse tiste filme katastrofe, s katerimi nas strašijo – filme, v katerih katastrofe prinašajo potresi, viharji, hurikani, cunamiji, meteorji, epidemije, ogenj, poplave, suše, radiacije, ledene dobe in tako dalje. Res je hudo. Tudi elektrike zmanjka. Toda nikar ne spreglejte, kaj se v resnici dogaja v teh filmih katastrofe.

Za začetek, nenadna katastrofa v teh filmih ljudi vedno potegne skupaj. Zbliža jih. Poveže. Med ljudmi, ki so si bili še malo prej zelo daleč, se spletejo intimne vezi. Drug drugemu pomagajo. Celo zaupajo. Predvsem pa odkrijejo blagodejnost solidarnosti. Kar je dobro. In korak v pravo smer – to vrača občutek za solidarnost. In to vrača zaupanje v zaupanje.

Dalje, ko v teh filmih udari katastrofa, ljudje na lepem ugotovijo, da so na istem čolnu. Pred obličjem katastrofe so pač vsi enaki. Kar je dobro – to vrača občutek za enakost. Katastrofa udari vse, zato je kolektivna izkušnja. Kar je spet dobro – to vrača občutek za kolektivnost. Če hočete, greste lahko še dlje in v katastrofi vidite afirmacijo skupnosti. Prej je vsakdo mislil le nase – zdaj delujejo skupaj, no, skupnostno. Če že ravno hočete: katastrofa ponovno ustvari družbo. Kar je še kako dobro – v času, ko pravijo, da družba ne obstaja več in da obstaja le še skupek sebičnih, pohlepnih, pokvarjenih posameznikov, to vrača vero v družbo. In ne pozabite: ko udari katastrofa, ljudje na svoje veliko začudenje ugotovijo, da imajo skupne interese. Ta ugotovitev je kakopak neprecenljiva. Katastrofe v družbo vračajo tisto, kar je iz družbe izginilo in zaradi česar zdaj družba – recimo Slovenija – stoji na glavi.

Če se hočeš znebiti kapitalizma, ne potrebuješ revolucije. Niti Lenina. Zadošča že žled.

In končno, ko v filmih udari katastrofa, ljudje nenadoma pokažejo svoj pravi obraz. Saj to hočemo, ne? Katastrofa vedno pokaže, kdo je v resnici le baraba, strahopetec, pokvarjenec, sebičnež, pohlepnež – filma ne preživi. Umre, odpade, zgori, pade v prepad. Za kazen – ker nima občutka za skupnost in solidarnost. Ker mu torej ne potegne, da imajo ljudje skupne interese. Toda sreča v nesreči: kriza ustvari nove junake. Recimo gasilce. Spomnite se le slovitega Peklenskega stolpa. Katastrofa v ospredje potisne ali pa izstreli nove obraze, ki izgledajo kot »naravni« voditelji. Takoj bi morali kandidirati. Volitve so itak le še formalnost.

To so fikcije, toda ko sediš v temi in ko si odrezan od sveta (ko torej izgledaš kot alegorija Slovenije), to budi upanje, zato ni čudno, da te nehote zanese v špekuliranje, kako bi izgledala Slovenija, če bi jo vodili ljudje, ki bi jih izvolile katastrofe, ne pa volitve. Zelo verjetno je, da bi reševali probleme. In zelo verjetno je, da z reševanjem problemov ne bi ustvarjali novih problemov. Bi bil človek, ki bi ga izvolila katastrofa, kaj manj predstavnik ljudstva od ljudi, ki jih izvolijo volitve?

Nič, katastrofe so bolj nadarjene od politikov. In politiki se tega zavedajo. V romanu Wild Card, ki sta ga leta 1974 objavila R. Hawkey in R. Bingham, ameriške oblasti kar same inscenirajo katastrofo (invazijo zunajzemeljskih bitij), to pa zato, da bi pomirile napetosti in trenja, ki delijo, trgajo in histerizirajo družbo. Ob tem avtomatično pomislite na Slovenijo, predvsem na tiste, ki pravijo, da sprava v Sloveniji ni mogoča. Motijo se. Je mogoča: samo Slovenijo bi morala udariti naravna katastrofa, ki bi bila hujša od II. svetovne vojne.

Vsi v Sloveniji se tepejo, žgejo in koljejo za svoj funt energetike, toda namesto da bi potem investirali v razvoj in infrastrukturo (v kable pod zemljo!), kujejo le dobičke.

Ste pripravljeni na konec kapitalizma?

V krajih, ki jih je zgrabil »ledeni oklep«, je bilo tiste dni povsem mirno. Presenetljivo mirno. Ljudje niso noreli. Niso razbijali izložb. Niso razgrajali. Niso zažigali avtomobilov. Ekstremne razmere so stoično prenesli. Moja prva asociacija so bili spet tisti čilski rudarji: kako to, da so tam spodaj tako dolgo vzdržali brez vsega? Točno: ker so tega vajeni. Ker sodijo v nižji socialni razred, ker so slabo plačani, ker komaj shajajo, ker so vajeni pomanjkanja in življenja na robu eksistenčnega minimuma, ker torej že itak živijo v ekstremnih razmerah.

In natanko to velja za vse tiste Slovence, ki jih je stisnil »ledeni oklep«: ekstremne razmere so tako tiho, mirno in stoično prenesli prav zato, ker so zdaj, po šestih letih krize (in afer in škandalov in korupcije in varčevanja in zategovanja), že vajeni življenja v ekstremnih razmerah, življenja v težkih, nemogočih, zategnjenih razmerah, magari življenja na robu eksistenčnega minimuma. Če je bil to boj za preživetje, potem so preživeli zato, ker so že itak v stalnem boju za preživetje – in ker je to že zdavnaj postal njihov modus vivendi.

Čas velikih katastrof je navadno čas, ko se pojavijo ljudje s transparenti: »Ali ste pripravljeni na konec sveta?« Razlika je le v tem, da bi tu, v Coni ledenega oklepa, pričakovali ljudi s transparenti: »Ali ste pripravljeni na konec kapitalizma?« Saj res: bi kapitalizem preživel trčenje s koncem sveta? Bi kapitalizem preživel konec sveta? Vsekakor. In to, da ga je preživel, bi vedeli po tem, da bi si lahko sveče, kiperbuš in tipkalni stroj privoščili le nekateri.