Študij za zaposljivost

»Zagotovo zaposlitvene možnosti danes pomenijo večji pritisk na mlade.« Tako rektor Univerze na Primorskem dr. Dragan Marušič primerja sedanjost s sedemdesetimi leti prejšnjega stoletja, ko je v Ljubljani in Veliki Britaniji študiral matematiko. »Moja generacija je odraščala v časih, ko Evropa ni imela problema brezposelnosti in smo ravnali po načelu, pojdi študirat tisto, kar te veseli, se bo že našlo delo zate.«

Da ni več tako, kot je bilo pred štiridesetimi leti, vedo tudi dijaki četrtih letnikov, ki se bodo čez teden dni na informativnih dnevih poskušali približati odločitvi, kateri študij izbrati. Mnogi bodo zelo veliko razmišljali o tem, kateri študij prinaša najbolj zanesljivo zaposlitev.

Ko bo spomladi prišel čas za izpolnitev vpisnega lista, bo njihova odločitev zagotovo posledica mnogih dejavnikov, trdijo strokovnjaki za to področje. Poleg možnosti za zaposlitev in višine pričakovanih dohodkov imajo vpliv tudi osebne predispozicije in interesi, družinske preference, prijatelji, dosedanji izobrazbeni dosežki, možne alternative, sposobnosti iskanja relevantnih informacij, težave z oblikovanjem identitete, pa tudi dogodki v času odločanja in naključja.

Profesorja na ljubljanski univerzi dr. Tina Kogovšek in dr. Samo Pavlin sta leta 2007 z anketo med slovenskimi študenti in dijaki ugotovila, da so pri odločitvi ob vpisu najpomembnejši dobre ocene v šoli, vpliv posameznih učiteljev, ugled šole in mediji. Drugi najpomembnejši dejavnik je bil osebni interes oziroma osebno zadovoljstvo, sledili pa so materialni dejavniki in prijatelji, ki so se znašli skupaj, ker so ti v večji meri kot starši povezani z reševanjem eksistenčnih problemov in potrošniškim zadovoljevanjem potreb.

Takrat, torej pred sedmimi leti in več, je medsebojni vpliv teh dejavnikov pri mnogih slovenskih najstnikih spodbudil odločitev za družboslovni študij in že takrat so nekateri politiki in mnenjski voditelji svetovali, naj mladi raje študirajo naravoslovje, saj je družboslovcev že preveč.

V zadnjem času je dijakom pri izbiri študija vse pomembnejša zaposljivost, ki jo zagotavlja poklic.

Danes je sicer več brezposelnih naravoslovcev kot družboslovcev, glavna težava pri takšnih nasvetih pa je bila, da so izhajali iz nepoznavanja konteksta individualnih in družbenih elementov, ki vplivajo na izbor študija, je leta 2007 na predavanju z naslovom Dileme mladih ob izbiranju smeri in področja študija povedala socialna psihologinja dr. Mirjana Ule.

Za mlade so bili po njeni razlagi družboslovni študiji privlačnejši, ker naravoslovni in tehnični študiji namenijo večji del predmetnika usvajanju specialnih strokovnih in tehničnih znanj in spretnosti, manj pa se posvetijo povezovanju teh znanj z osebnimi izkušnjami posameznika in njihovi integraciji z drugimi, predvsem z bolj reflektiranimi oblikami znanj in usposobljenosti.

Razlogi, da se mladi odločajo na podlagi tega merila, so v velikih spremembah, ki so se zgodile v zadnjih desetletjih v svetu in še posebej intenzivno v tranzicijskih državah. S podaljševanjem šolanja in zmanjšanjem možnosti za varno zaposlitev se je podaljšala mladost in odlagal vstop v odraslost, obenem pa so pripadniki mlajših generaciji prej postajali potrošniki in oblikovalci življenjskih slogov.

»Življenjske odločitve, življenjski poteki in prehodi so postali vse bolj individualizirani, odvisni od osebnih odločitev, kar povečuje različnost individualnih življenjskih načrtov, pa tudi njihovo tveganost. Ni več normativnih poti, ni več vnaprej določenih scenarijev življenjskih poti, mladi ljudje tudi ne oblikujejo svojih odločitev ob primerjavi s svojo vrstniško in generacijsko skupino,« je povedala Mirjana Ule.

Mladi so se za družboslovje množično odločali, ker jim je tak študij ponujal več možnosti za refleksijo in samorealizacijo.

Mladi svoj življenjski projekt oblikujejo vse bolj individualno, njihove odločitve pri tem pa so vse bolj negotove. »Zavest o tem, da so prednosti otrok in mladostnikov v boju za boljši položaj v družbi toliko večje, kolikor več izobrazbe, socialnega in kulturnega kapitala si naberejo v otroštvu in mladosti, se razširja na vse sloje in generacije.«

Pri vpisu na študij se mladi niso odločali zgolj po tem, kakšne poklicne možnosti ponuja študij, diploma, ampak so upoštevali tudi, kakšne možnosti za refleksijo in samorealizacijo omogoča študij. Zato so bili tako privlačni družboslovni študiji, saj »poleg strokovnih znanj dajejo tudi širšo bazo za usvajanje in predelovanje izkušenj, informacij in znanj v daljnosežne komponente svojega človeškega in socialnega kapitala«, je pojasnila Mirjana Ule, ki je »širšo bazo za usvajanje in predelovanje izkušenj« metaforično poimenovala »formativni kapital«.

Padec družboslovja

Interes za družboslovje je bil takrat res velik. Med prvimi šestimi študijskimi programi po povprečju točk, ki so jih imeli vpisani dijaki, so bili trije s fakultete za družbene vede v Ljubljani: mednarodni odnosi, novinarstvo in komunikologija. Nanje so se lahko vpisali le najbolj pridni dijaki.

Danes na tej lestvici med prvimi petnajstimi ni nobenega družboslovnega študija. Najnižje število točk, s katerimi se lahko dijak vpiše na najbolj priljubljene študijske programe na FDV, se je v zadnjih sedmih letih znižal za deset do trideset točk.

Na drugi strani se je omejitev vpisa zvišala programom na zdravstveni, farmacevtski in medicinski fakulteti v Ljubljani, ki so sicer že dolgo časa med najbolj privlačnimi za bodoče študente. Enako velja med drugim tudi za psihologijo na filozofski fakulteti ter za programa specialna in razvojna pedagogika ter predšolska vzgoja na pedagoški fakulteti.

»Povečan interes je prav gotovo povezan z večjo iskanostjo naših diplomantov, zlasti zaradi vključevanja otrok s posebnimi potrebami v osnovnošolski program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo,« priznava Mojca Lipec - Stopar z oddelka za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko na ljubljanski pedagoški fakulteti.

Slovenska mladina se ni odpovedala iskanju »formativnega kapitala«, ki ga je pred sedmimi leti izpostavila Mirjana Ule. To se kaže v izredni priljubljenosti študijev psihologije, fizioterapije in kineziologije. Eden najbolj priljubljenih študijev na primorski univerzi je biopsihologija, ki povezuje psihologijo z nevroznanostjo, in so ga uvedli pred nekaj leti. »To je odraz izginjanja nekega sistema vrednot in spraševanja človeka o samem sebi,« pravi rektor Dragan Marušič.

Zagotovo pa so spremembe interesov za posamezne študijske programe v zadnjih nekaj letih predvsem posledica tega, da je pri odločitvah dijakov ob vpisu na fakulteto dejavnik zaposljivosti pomembnejši kot včasih. Lestvica študijskih programov z najvišjim številom točk za vpis je zelo podobna lestvici diplomantov, ki najmanj časa čakajo na prvo zaposlitev. Na prvih mestih so farmacevti, zdravniki in medicinske sestre. Sledijo inženirji, poklic, za študij katerega je bil interes pred leti zelo majhen, a vztrajno narašča. Vmes se je vrinilo novinarstvo, ki kljub padcu interesa ostaja zelo priljubljen poklicni profil.

Futurizem

Fakultete v Sloveniji načeloma morajo upoštevati trg delovne sile. Preden začnejo izvajati določen študij, morajo nacionalni agenciji za kakovost v visokem šolstvu dokazati, da so v pogovorih z gospodarstvom in negospodarstvom ugotovile, kakšne so razvojne tendence in potrebe po kadrih. Ko želijo program po sedmih letih ponovno potrditi, morajo imeti med drugim podatke o zaposljivosti diplomantov in njihovi konkurenčnosti na trgu dela.

Težko je reči, koliko se to dejansko upošteva in kakšne posledice ima. Kljub naraščajoči brezposelnosti visoko izobraženih je velik izziv najti fakulteto, ki bi priznala, da imajo njeni diplomanti težave pri iskanju službe, čeprav vse trdijo, da te podatke zbirajo.

Andrej Krček iz nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu pravi, da je zaposljivost diplomantov zgolj eden od številnih meril pri odločanju o akreditaciji študijskega programa, poleg tega pa gre za tako imenovano mehko merilo. »Ob prvi akreditaciji je mogoče zaposljivost le napovedati, poleg tega pa se lahko razmere na trgu dela v obdobju, ko diplomirajo prvi študenti, močno spremenijo,« pojasnjuje Krček.

V resnici gre pri tem, koliko bodo osemnajstletniki v svoji delovni dobi konkurenčni na trgu dela, za napovedovanje, kakšne bodo potrebe v družbi čez več desetletij. Takšen futurizem se gredo marsikje po svetu in tudi na Univerzi v Ljubljani nočejo zaostajati. Na spletni strani njenega Kariernega centra je Urška Gruden zapisala, da naj bi nova delovna mesta v prihodnosti nastajala na področju računalniške tehnologije, v zdravstvu, biotehnologiji, na področju varstva okolja, pri upravljanju socialnih omrežij, v turizmu, v vzgoji in izobraževanju ter na področju storitev za enostarševske družine in za starejše.

Te napovedi temeljijo na pričakovanem tehnološkem razvoju in demografskih trendih, a njihova smiselnost je vprašljiva, že če pomislimo, kako hitro se je spreminjala družba doslej.

Obremenjeni mladi

Ko se je na primer leta 1972 na fakulteto vpisoval Dragan Marušič, ni razmišljal o tem, ali mu bo poklicna smer zagotovila službo. Od takrat smo dobili samostojno državo in kapitalistični gospodarski sistem, v katerem ima posameznik svobodo in odgovornost, da si ustvari življenjske razmere. Med drugim si mora sam najti zaposlitev, omejujejo ga le potrebe delodajalcev.

Skladno s tem se je spremenil tudi pogled na izobraževanje in izobraževalni sistem, in ta pogled je vse bližje teoriji človeškega kapitala, kot ga je leta 1962 opredelil eden najbolj znanih teoretikov neoliberalizma Milton Friedman: »Izobraževanje je oblika investiranja v človeški kapital, ki je natanko takšna, kot so investicije v stroje ali druge oblike ne-človeškega kapitala. Njegova funkcija je povečati ekonomsko produktivnost človeškega bitja. Če v tem uspe, je posameznik v družbi svobodne pobude nagrajen s prejemkom višjega povračila za svoje storitve, kot bi ga zahteval sicer,« je zapisal v članku Vloga oblasti v izobraževanju.

V zaostrenih ekonomskih razmerah prevzemanje odgovornosti zase pomeni predvsem poskrbeti za svojo zaposljivost, pridobiti sposobnosti, ki jih želijo delodajalci.

Ne moremo trditi, da se je v zadnjem času država razbremenjevala bremena odgovornosti za življenje posameznikov in jih prelagala nanje. Če povzamemo Mirjano Ule, so mladi to odgovornost prevzeli že pred leti. Spremenilo se je to, da so včasih mladi, predvsem tisti, ki jim je lahko ožja družina zagotovila finančno varnost, manj časa in energije vlagali v povečevanje svoje donosnosti in so se bolj posvečali refleksiji in samorealizaciji.

Zdaj, v zaostrenih gospodarskih razmerah, prevzemanje odgovornosti zase pomeni predvsem poskrbeti za svojo zaposljivost. Posameznik mora pridobiti sposobnosti, ki jih želijo delodajalci, in pri tem mora biti zelo predan.

V Kariernem centru Univerze v Ljubljani poleg napotkov za izbiro študija ponujajo tudi številne nasvete ob iskanju zaposlitve. »Uspešni iskalci zaposlitve uporabljajo vsaj dva načina iskanja zaposlitve, iskanju namenijo v povprečju 35 ur na teden, so vztrajni in samoiniciativni, se povezujejo in mrežijo, so ciljno usmerjeni, iščejo alternativne možnosti in oblike zaposlitve ter uporabljajo še druge inovativne pristope iskanja zaposlitve.« Ivanka Stritar in Urška Sazonov iz Kariernega centra opisujeta, da je pravilno iskanje zaposlitve pravzaprav zelo naporno delo za poln delovni čas.

Na drugem mestu na isti spletni strani so navedene lastnosti in veščine, ki jih pri kandidatih za zaposlitve iščejo delodajalci: »Komunikacijske veščine (tako pisne kot ustne) ter socialne veščine sledijo fleksibilnosti, smislu za delo z ljudmi, motiviranosti in samoiniciativnosti, timski usmerjenosti, organizacijskim sposobnostim in podobno«.

Verjetno bo tak posameznik res hitreje dobil službo, ampak s takimi nasveti nič ne prispevamo k zmanjšanju brezposelnosti v družbi. Brezposelnost in slabe plače niso posledica neustrezne izobraženosti ljudi ali njihove premajhne komunikativnosti, ampak so to strukturne težave družbe, v kateri se neenakost povečuje s pritiskom na zniževanje stroškov proizvodnje, katerih del so delavci. Če brezposelnim rečemo, da bodo dobili službo, ko bodo imeli boljšo izobrazbo in večji smisel za delo z ljudmi, jim sporočamo, da bi službo že imeli, če bi le več in bolj pravilno vlagali vase. Če niso in nimajo službe, so pač sami krivi.

Res smo daleč od časov, ko se je našlo delo za vsakogar in je na študij privabljalo le veselje do nekega poklica.