Bernard Stiegler: »Če bo Evropa eksperimentirala v napačni smeri, se lahko kaj hitro znajdemo v fašizmu«

Res je, kot pravi Slavoj Žižek, da se včasih tudi levi intelektualci obnašamo kot buržoazni podjetniki, ki nastopajo samo proti financializaciji.

Bernard Stiegler (1952) je francoski filozof, ki predava na londonski univerzi Goldsmith in na Université de Technologie de Compiègne. Je tudi direktor francoskega Inštituta za raziskovanje in inovacije. Leta 2005 je bil med soustanovitelji politične in kulturniške skupine Ars Industrialis, pet let kasneje pa je ustanovil filozofsko šolo Épineuil-le-Fleuriel. Napisal je več kot trideset knjig o času, individualizaciji, vplivu sodobnih tehnologij na posameznikovo izkušnjo življenja, potrošniškem kapitalizmu, digitalizaciji, amerikanizaciji in Evropski uniji. Velja za enega najnapredneje mislečih evropskih filozofov. Nedavno je izdal avtobiografsko knjigo Acting Out (v klinični psihologiji ta izraz pomeni nenadzorovane, impulzivne izbruhe občutkov in čustev, ki so bili pred tem zavrti), v kateri opisuje, kako je se je v zaporu – Stiegler je bil od leta 1978 do 1983 zaprt zaradi oboroženega ropa – prelevil v filozofa. Lani je izdal knjigo o francoski skrajno desničarski stranki Nacionalna fronta. Družbena razmerja naš sogovornik analizira na podlagi koncepta kolektivne individualizacije, ki ga je zasnoval v zaporu, da bi z njim pojasnil presečišča med kolektivnimi in individualnimi pripadnostmi.

V pogovoru je med drugim dejal: »Rad pišem. Moram pisati. Pišem vsako jutro. Sem tudi človek akcije. Moram izkusiti stvari, saj nočem le proizvajati konceptov. Če sem se denimo lotil pisanja o nevarnostih potrošniškega kapitalizma in o ljudeh, ki ga vodijo, sem lahko to opisal le tako, da sem se za nekaj let prelevil v direktorja podjetja.«

S konceptom kolektivne individualizacije ste lani v knjigi Pharmacologie du Front national analizirali vzpon skrajno desničarskih skupin v Franciji in drugod po Evropi. Obravnavate tudi dogodke, kot sta 11. september in pokol v Nanterru leta 2002, ko je 33-letni Richard Durn umoril osem občinskih svetnikov.

V knjigi o Nacionalni fronti, skrajno desničarski francoski stranki, sem skušal pokazati, da vzpon desničarskih strank v Franciji, Rusiji, na Nizozemskem, Madžarskem, zdaj tudi v Veliki Britaniji in drugod ni povezan samo z nesposobnostjo uveljavljene levice, da bi ponudila alternativo neoliberalizmu, ampak je vzpon skrajne desnice posledica uničenja individualnosti in procesa individualizacije hkrati. Danes smo priča, kot temu pravim sam, splošni proletarizaciji, uničenju vseh oblik znanja zaradi načina industrializacije. Ne samo znanja o tem, kako kaj narediti ali proizvesti, se pravi knowhowa – to sta že v 19. stoletju analizirala Marx in Engels –, temveč je ta proces v 20. stoletju zajel poleg proizvajalcev tudi potrošnike. Richard Durn ni bil reven in neizobražen, bil je tipičen potrošnik, ki je v dnevnikih pisal, da bo postal morilec, ker je izgubil občutek za obstoj. Brez tega, torej nekakšne oblike kolektivne individualizacije, ni mogel živeti. Večkrat sem se pogovarjal s člani Nacionalne fronte, saj so bili moji sosedje. Niso bili rasisti, živeli pa so v vsakodnevnem ponižanju. Niso imeli možnosti za konstruktivno psihološko in družbeno kolektivno individualizacijo. Bili so proizvajalci in potrošniki in s tem scela proletarizirani. Postali so člani Nacionalne fronte, saj jim je ta omogočila individualizacijo.

V tej knjigi ste kritični tudi do digitalne kulture, ker naj ne bi omogočala prave (kolektivne) individualizacije.

Danes starši zaradi televizije, Facebooka, oglaševanja težko poskrbijo za pravo vzgojo otrok. Imam hčerki v najstniških letih, ki sta del te kulture, čeprav sam nasprotujem oglaševanju, televiziji in uveljavljenim digitalnim omrežjem. V Inštitutu za raziskovanje in inovacije razvijam alternativna digitalna omrežja, podomrežja, ki delujejo po drugačnih načelih, načelih družbene ozaveščenosti, v primerjavi z družbenimi omrežji, kot sta Facebook in Twitter. Danes imata moji hčerki oziroma ima celotna generacija mladih opraviti s podobnim problemom kot antični sofisti. Zato mislim, da bi nova politika morala temeljiti na terapevtski kritiki digitalne kulture oziroma sodobne tehnologije. V tej smeri delujemo tudi na Inštitutu za raziskovanje in inovacije. Potrebni bi bili koreniti premiki v samem aktu pisanja kot procesu kolektivne individualizacije. In ko gre za Nacionalno fronto, ni dovolj samo spoznati, da je njena politika slaba. Treba se je vprašati, kaj je glavi razlog za današnje napačno odločanje ljudi. Razlog je v neoliberalizmu in neokonservativni ideologiji, ki ga omogoča. Zato ni zadosti, kot pravijo predstavniki levice, da se varujejo interesi in pravice potrošnikov, ampak je treba popolnoma spremeniti potrošniški kapitalizem. Namen teh sprememb ni omogočiti proletariatu, da oblikuje bazo za revolucijo, treba je ustvariti nov, drugačen način dela in organizacije dela.

Kaj bi to pomenilo?

Današnja tehnologija omogoča takšno novo organizacijo dela, ki ne bi temeljila na uničevanju znanja, ampak na produkciji novih oblik znanja. Lahko bi se zgledovali po enciklopediji Wikipedija, pri ustvarjanju katere lahko sodeluje vsak. Morali bi zasnovati kritiko politične ekonomije – nadaljevati Marxovo in Engelsovo delo –, ki bi razčlenila delovanje sodobnih industrij in tehnologije. Če to naredijo stranke levice in tako oblikujejo nove platforme družbenega delovanja, se bodo volivci zagotovo odvrnili od skrajne desnice. Danes je vsem in povsod po Evropi jasno, da se je potrošniški model kapitalizma izpel, saj z eksternalizacijo stroškov onesnažuje in ustvarja psihotične osebnosti; to zdaj raziskujejo številne evropske psihoanalitične šole. Vemo tudi, da so banke dejansko nesolventne, njihov obstoj pa rešujejo države, torej državljani. Po 2. svetovni vojni in do sedemdesetih let je bilo mogoče znotraj kapitalistične ureditve še ustvariti državo blaginje, po neoliberalni revoluciji je vse to v razsulu. Kaj si danes lahko želijo ljudje? Z delom odplačati posojilo za stanovanje in izobraziti otroke. Toda za večino ljudi postajajo to nedosegljive sanje.

Kaj torej storiti?

Predvsem nam mora biti jasno, da smo v obdobju zelo velikih družbenih sprememb. Zadnjih sto let smo živeli v svetu, ki ga je ustvaril Američan Henry Ford s tekočim trakom in potrošniško kulturo. Zdaj moramo izumiti svet, ki bi temeljil na drugačni organizaciji dela. To lahko stori Evropa z mobilizacijo ljudi za nov, izviren projekt industrijskega razvoja. Mladi Evropejci se dobro zavedajo, da ameriški model, ki ga je v zadnjih desetletjih sprejelo veliko evropskih držav, ni primeren, saj povzroča vse patologije potrošniškega kapitalizma. Nočemo niti kitajskega modela, ker je družbeno in intelektualno regresiven. Evropa ima izobražene ljudi, ki so sposobni biti nosilci sprememb. Ima tudi denar, saj je še vedno najbogatejši del sveta, vendar to ne bo več dolgo, če ne bo uvedla novega industrijskega modela. Imamo torej možnosti ustvariti nov svet. Samo zamisliti si ga je treba in ga uresničiti. Pri tem se ne moremo zanašati na uveljavljene evropske stranke levice in desnice, ki so internalizirale neoliberalizem in zato pravijo, da je nemogoče ustaviti in spremeniti potrošniški model življenja in dela.

Danes smo priča, kot temu pravim, splošni proletarizaciji, uničenju vseh oblik znanja zaradi načina industrializacije.

Lahko stranke evropske nove levice, združene v stranki Evropska levica, ponudijo nov model družbenega razvoja? Lahko to naredi Aleksis Cipras, voditelj radikalno leve grške stranke Siriza, ki je že napovedal kandidaturo za predsednika evropske komisije?

Razočaran sem nad Aleksisom Ciprasom. Govori znane stvari, ne ponuja pa nobenega odgovora na vprašanje, kakšna naj bi bila prihodnost Evrope. Razumem, da Siriza težko govori o novem industrijskem modelu, saj je Grčija, tako kot Slovenija, dejansko izgubila velik del industrije. Se pa strinjam s Ciprasom, ko pravi, da Evropska unija z neoliberalnimi politikami uničuje Evropo. Pri iskanju alternativ se Evropa ne sme zgledovati po revolucijah v Severni Afriki, saj so te naplavile na oblast vojsko in militantne islamiste. In še ena nevarnost obstaja: če bo Evropa eksperimentirala v napačni smeri, se lahko kaj hitro znajdemo v fašizmu. Tega pa za nobeno ceno ne smemo dopustiti. Grčija, ki je zdaj prevzela predsedovanje Evropski uniji, lahko Evropi marsikaj pojasni. Denimo, da je treba spremeniti pravila, po katerih deluje Evropska centralna banka, ki bi morala skrbeti za investicije v sodobno industrijo. Ne le v nafto ali zemeljski plin, ki ga Evropa tako rekoč nima, ampak v nove industrije. V tej industriji bi morali videti prihodnost tudi v Grčiji, na Cipru in v Sloveniji. Predvsem pa nam mora biti jasno, da pri teh procesih ne gre samo za transformacijo materije, s katero razpolaga posamezna država, ampak predvsem za transformacijo intelekta. Morda bi se lahko zgledovali po Braziliji, ki zadnje desetletje veliko eksperimentira z novimi tehnologijami. Res je, kot pravi Slavoj Žižek, da se včasih tudi levi intelektualci obnašamo kot buržoazni podjetniki, ki nastopajo samo proti financializaciji, kar seveda ni dovolj, saj je treba oblikovati nove industrijske modele in diskurze za prihodnost Evrope, utemeljene na novih tehnologijah.

Pa bi bila v takšni Evropi potrebna tudi nova institucionalna ureditev, morda bolj v obliki Evrope različnih omrežij skupin in posameznikov, ob pomoči katerih bi nastala prava evropska civilna družba, saj je zdajšnja Evropska unija po sestavi močno prilagojena neoliberalizmu?

Po osnovni vokaciji sem racionalist. Včasih, ne vedno, realno postane tudi racionalno. Treba je izumiti novo racionalnost v politiki in družbi, kar je seveda zelo kompleksen proces. Toda današnji potrošniški kapitalizem je postal popolnoma iracionalen. Če govorite z direktorji velikih podjetij – to sam večkrat počnem po službeni dolžnosti –, pravijo, da je današnje poslovanje podjetij popolnoma iracionalno. Da ne morejo nadaljevati tako. Tega se zavedajo. Sam bi bil slab politik, zato ne vem, kako spremeniti institucije in politiko. Vem pa, da Evropa potrebuje nov model, ki bi bil bolj filozofski, s čimer pa ne mislim, da bi ga morali oblikovati samo filozofi. Potrebujemo kritično filozofijo Evrope. Moramo kritizirati. To pa ne pomeni zavrnitve projekta združevanja Evrope. Treba je analizirati, zakaj je nekoč Evropska unija delovala, danes pa ne več. Pomanjkanje filozofske refleksije pri gradnji skupnega evropskega doma je ena izmed lekcij zdajšnjega zastoja v razvoju Evropske unije. Strinjam se z mislijo iz vašega vprašanja. V Evropi bi morali zasnovati tudi nova omrežja posameznikov, organizacij in držav in v ta namen izkoristiti digitalna omrežja, ki so pisave 21. stoletja. To obliko pisave bi morali apropriirati tako, kot so to v 16. stoletju storili s tiskom. Morali pa bi razmisliti tudi o razmerjih znotraj Evropske unije. Pri iskanju pravih rešitev za oblikovanje družbe znanja in družbene ozaveščenosti in odgovornosti pa bi morali uporabiti tudi sodobne tehnologije, da bi z njimi omogočali artikulacijo alternativ potrošniškemu neoliberalizmu. Pred tem pa še izumiti sodobni jezik komunikacije, ki ne bo sofističen, ampak bo izražal potrebe in želje ljudi.