Metastaza in ekstaza

Kljub nesoglasjem in žolčnim polemikam glede izbire enega izmed letošnjih Prešernovih nagrajencev je podelitev Prešernovih nagrad, kot smo lahko videli v neposrednem prenosu, minila kulturno. Najbližje incidentu je bil nagrajenec Jernej Lorenci, ker med himno ni dal rok iz žepov, največji aplavz v dvorani pa je požel pisatelj Vladimir Kavčič, ko je v svojem zahvalnem govoru okrcal stranko, ki ima 42 kandidatov za evropskega poslanca, ne najde pa niti enega za ministra za zdravje oziroma gospodarstvo doma.

Pogostitev in druženje po podelitvi najvišjih državnih kulturnih nagrad sta vsakič priložnost, da novinarji pred kamerami nadlegujejo pomembneže med obiskovalci. Sodelavki Studia City sta jih nekaj med njimi vprašali, kdaj so nazadnje doživeli kulturni šok. Jožef Jerovšek iz SDS je prijavil, da je zanj kulturni šok to, da se nekateri poslanci ne zavedajo civilizacijskih norm glede pravice do groba.

Tega, da je v Sloveniji velik problem »energija nepokopanih trupel«, se zaveda tudi Jože Možina. Tako kot dejstva, da je slovenski narod »moralno poškodovan« in da so nove stranke »le še ena metastaza tranzicijske levice«. Njegove izjave so vzete iz oddaje Kava z Giannijem na Top TV, ki predstavlja svojevrsten kulturni šok. Snemajo jo kar v lokalu v trgovinskem centru v Novi Gorici, Gianni Rijavec pa v njej nastopa kot v črno oblečeni beli golob, katerega poslanstvo je širjenje miru v svetu in razpihovanje nestrpnosti v domovini.

V zadnji oddaji je Gianni kavico srkal z Igorjem Pirkovičem, medtem ko mu je ta bral pesmi iz svoje decembra izdane knjige Slovenska pesem. Pirkovič, sicer urednik na nacionalki, je po matični teve hiši med kofetkanjem izdatno pljuval zaradi odločitve, da bo tudi letos sodelovala pri izboru za pesem Evrovizije. Ker po njegovem mnenju s pesmimi ne moreš tekmovati. Pa čeprav se je kot avtor besedila pesmi Eve Boto tudi sam udeležil evrovizijskega tekmovanja v Bakuju, ampak to je bilo že predlani.

No, medtem ko na zlato medaljo na Evroviziji res ne gre računati, je na olimpijskih igrah povsem druga pesem. Tini Maze je z olimpijskim zlatom v smuku uspelo sonarodnjake razveseliti že v sredo zjutraj. Ob najžlahtnejši medalji je tako Mazejevo kot narod preplavila katarza, ki bo – vsaj za nekaj časa – prekrila vso negativno energijo nepokopanih trupel in nezakopanih bojnih sekir.

V trenutkih blaženosti narodovega telesa je mogoče začutiti tudi zdrav narodov duh, ki je zakopan nekje pod gnojnico polpretekle zgodovine in trhlobne sedanjosti. Dvomimo, da bi, če bi zmagali na Evroviziji ali dobili oskarja za najboljši tuji film, to delovalo tako blagodejno kot medalje v športu. In kadar imamo na pomembnih tekmovanjih ali na olimpijskih igrah priložnost slišati slovensko himno, zmagovalci nikoli nimajo rok v žepih.